V okviru 9. Gibanice – bienala sodobne slovenske plesne umetnosti, ki je potekala med 27. novembrom in 2. marcem 2019 v Ljubljani in ob ponudbi preseka sodobnoplesnih predstav domačih ustvarjalk_cev, podelitve nacionalne nagrade za plesne dosežke zadnjih dveh let (nagrada Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije), je potekal tudi bogat spremljevalni program. Med akutnimi temami so se organizatorji posvetili tudi obravnavi izobraževanja.
Okroglo mizo na omenjeno temo – potekala je 28. februarja v Literarnem klubu Lily Novi v Cankarjevem domu – je koncipirala in moderirala piska, urednica, moderatorka in dramaturginja Andreja Kopač, ki omenjeno polje izjemno dobro pozna, saj v njem deluje v raznolikih vlogah, predvsem pa svoje znanje o področju bogati z lastnimi in neposrednimi pedagoškimi izkušnjami v domačem in mednarodnem okolju. Od leta 2013 namreč deluje kot gostujoča mentorica na salzburški akademiji eksperimentalnih plesnih umetnosti SEAD, poučuje na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (gledališki in plesni oddelek) in na dodiplomskem študijskem programu Ples, koreografija na Akademiji za ples AMEU, ki se je vzpostavila v okviru privatne visokošolske izobraževalne ustanove Alma Mater Europea (ECM).
Andreja Kopač je tudi souredila (skupaj s Pio Brezavšček in Aljo Lobnik) pravkar izdano posebno izdajo revije Maska ob 25. letnici Društva za sodobni ples Slovenije, v kateri je izobraževanju posvečen tudi eden izmed vsebinskih sklopov. Kot zapiše v uvodniku v sklop o izobraževanju, »(n)aj posamezni primeri, ki jih navajajo (njene) sogovornice in sogovorniki (Nina Meško, Janez Janša, Nataša Tovirac in Maja Delak), vzbudijo pomislek, koliko je bilo že narejenega, kaj dejansko lahko naredi en človek in kako so nastali posamični plesno-izobraževalni projekti, ki trajajo še danes in vrednost katerih je neizmerljiva prav zato, ker gre za človeški kapital!« S sorodnimi afinitetami, a morebiti bolj kot v preteklost pogled usmeriti v sedanjost, iz njega misliti prihodnost, je potekala tudi omenjena okrogla miza. Andreja Kopač jo je namreč koncipirala v želji, da bi se v konstruktivnem dialogu razprli in mislili neizkoriščeni potenciali, kot tudi ozavestili nekatere nujni ukrepi pri nadaljnji ureditvi izobraževanja na področju sodobnega plesa. V tem duhu je moderatorka izbrala tudi sogovorce_nice, ki bi na eni strani osvetlili dobre primere in njune medodnosne povezave (Maja Delak – koreografinja in vodja programa sodobni ples na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, Nina Meško – samostojna svetovalka za ples na JSKD), spregovorili o strukturnih pogojih in usmeritvah (Nataša Bucik, Ministrstvo za kulturo RS), vzpostavili primerjavo s tujimi okolji (Dorota Sosnowska, Univerza v Varšavi) ter predstavili relativno svežo obliko visokošolskega izobraževanja Akademije za ples AMEU (dr. Sveborjem Sečakom). Žal je slednji udeležbo v zadnjem hipu odpovedal.
Udeleženke so izpostavile, da so od nekdaj v plesno-izobraževalnem polju najpomembnejše samopobude in vztrajnost, ki jih spremlja tudi kontinuiran premislek o spremembi potreb, zavedanju možnosti in povezovanj raznorodnih plesno-izobraževalnih pobud in oblik. Ob izobraževalni vertikalni osi je tako nujno misliti tudi horizontalne oblike v izobraževanju. Uspešna gradnja sistema pa je možna zgolj ob vzpostavljanju in tudi zagotavljanju strukturnih pogojev. Ti bi v idealnih pogojih naj odgovarjali potrebam različnih generacij in njihovim raznolikim individualnim potrebam.
Nina Meško je orisala bogat sklop izobraževalnih programov namenjenih predvsem otrokom in mladostnikom, ki jih ob poglabljanju, modificiranju in razvoju novih oblik nadaljuje in snuje iz dosežkov svoje predhodnice Neje Kos. Skupaj z Majo Delak sta potrdili izjemnost pomena teh programov, predvsem tistih, ki se odločajo in postopoma vstopajo v profesionalno sfero. Še posebej pomembno je pri tem samostojno ustvarjanje, koncipiranje in izvedba plesne miniature pod mentorskim vodstvom izbranega plesnega pedagoga in njena predstavitev na tekmovanju Opus 1 – plesna miniatura. Tudi na oddelku za ples na Umetniški gimnaziji (deluje od leta 1998) si prizadevajo za spodbujanje umetniškega vidika, saj se zavedajo, da je ta za bodoče ustvarjalce ključnega pomena. Žal pa je, kot opozorijo študentke Akademije za ples AMEU, mnogo manj prisoten na visokošolski ravni. Tako se kljub odsotnosti predstavnika pričnejo razpirati nekatere akutne točke visokošolskega plesnega izobraževanja pri nas, ki bi nujno potrebovali vnovični premislek o potrebah, ciljih in nenazadnje tudi dostopnosti teh programov za potencialne udeležence. Žal omenjena refleksija ob neprisotnosti predstavnika obstane zgolj na ravni spoznanja, in ne odpiranja dialoga o morebitnih nadaljnjih korakih nadgradnje obstoječih programov.
Pereča pa ni zgolj situacija znotraj (visokošolskih) formalnih izobraževalnih struktur, temveč je plesno izobraževanje namenjeno profesionalni skupnosti na strukturni ravni popolnoma zanemarjeno in spregledano. V zadnjih dveh desetletjih smo tako priča postopni eroziji osnovnih in temeljnih pogojev “hranjena” plesne skupnosti. Jutranji treningi, ki so potekali v Plesnem teatru Ljubljana, so bili namreč pred leti ukinjeni in nikdar več kontinuirano vzpostavljeni. Kljub temu, da so si nekatere neformalne pobude prizadevale ta manko na sceni zakrpati, so ob neurejenih finančnih pogojih hitro izzvenele. Verjetno tudi zato, ker so bili podporni, t.j. izobraževalni programi, iz programov financiranja ukinjeni. S tem pa tudi možnost za kakršnokoli obliko pridobitve potrebnih finančnih sredstev za njihovo izvedbo. Podobna je bila usoda teoretičnih, dramaturških, laboratorijskih in teoretsko-kritiških celoletnih programov, ki so jih razvijale in vodile nevladne organizacije. Oblik, ki niso bile zgolj priljubljene in relativno dobro obiskane, temveč še kako nujne za razvoj samega polja. Praksa se namreč vselej razvija skupaj s teorijo. Napaja se v raziskovalnih in procesnih situacijah, ki niso nujno produktno usmerjeni. Mišljenje in preizkušanje potrebuje mesto, čas in seveda tudi določeno finančno podporo. Rezultati v tovrstno vlaganje se obrestujejo. Morda ne na kratki, a vsekakor na dolgi rok.
Vse očitneje je, da je razumevanje osnovnih in ključnih pogojev delovanja plesnih ustvarjalcev (plesalcev, koreografov, dramaturgov, kritikov, plesnih pedagogov, itd.) še vedno prepuščeno predvsem plesni sceni sami, entuziastom in aktivistom, ki to sceno hranijo, povezujejo in jo ohranjajo pri življenju. Še sreča, da se v vsaki generaciji najdejo takšni, ki se tem bojem priključijo in se, morda prav v borbi, tudi osebnostno (iz)oblikujejo.
Fotografije: https://www.facebook.com/pg/Gibanica-283243787153/photos/?tab=album&album_id=10157070932067154