V Čepinovih krajinah bivajo ljudje hkrati samotni in hkrati združeni. V njih se slikar ustvarjalno znova vrača k pejsažu. “Obzorja, ki razmejujejo prostor zemlje in neba so najbolj pogosta v njegovih delih iz zadnjih let,” je pojasnil kustos pregledne razstave.

Umetnik želi v svoje slike ujeti neskončnost, kar se po kustosovih besedah ne kaže le v njegovih upodobitvah krajin z oddaljenimi obzorji, temveč tudi v različnih načinih podajanja prostora in njegovega brezkončnega videza. “To so večinoma motivi, ki hkrati prikazujejo
urbani prostor in prostor narave. V prostor narave so namreč vseljene samotne stavbe ali šotor cirkusa. Še bolj samotne kot ljudje upodobljeni na slikah. Stavbe se zdijo nenaseljene v skoraj umrlih krajinah s prav tako sivimi obnebji,” je še med drugim pojasnil Bašin.

Čepin pa je o svojem ustvarjanju zapisal, da mu vsi dogodki, ki se mu “vrtijo pred očmi”, dajejo občutek, kot bi sedel na vrtiljaku in ob njih doživljal neke vrste omotico oz. vrtoglavico. “Ob tem, ko vame prihajajo podatki, ki se kot nekakšen (računalniški) virus vseskozi podvajajo in množijo, se razmnožujejo in fantazmagorično občujejo, da zagotovijo želeno produkcijo, reprodukcijo svojemu gospodarju,” je pojasnil.

Matej Čepin, ki se je rodil leta 1977 v Celju, kjer še danes živi in ustvarja, deluje na področju slikarstva in se dejavno vključuje v sodobno slovensko vizualno sceno. Od leta 2017 ima status samozaposlenega na področju kulture. Doslej se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po slovenskih razstaviščih. Svoje delo je predstavil tudi v tujini, med drugim v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine v Novem Sadu in v Lux Art Gallery Trieste.