Avtorica: Miša Gams
Tridnevni festival Dnevi etnografskega filma, ki je med 23. in 25. februarjem potekal v Kinoteki, je postregel s petnajstimi tematsko in žanrsko raznolikimi filmi, katerih avtorji so predstavili svoj vidik razumevanja vsakdanjega življenja v luči epidemije koronavirusa, pri tem pa so tudi v živo izpostavili metodološke pristope in probleme, s katerimi so se soočali v času terenskega dela.
Letos se je namreč zaradi omejenega potovanja in ustvarjanja, ki so ga bili v zadnjih treh letih v enaki meri deležni režiserji in vizualni antropologi, na festival prijavilo manj filmov kot prejšnja leta. Pričujoči filmi se niso ubadali s političnimi in ekonomskimi problemi v času epidemije, temveč so se osredotočili na vsakdanje življenje ljudi, ki so znotraj omejenih razmer tako ali drugače nadaljevali bitko za preživetje. Film Holding space (Držati prostor) vizualne antropologinje Ieve Laucina spremlja življenjsko pot 79-letne Sunshine Appleby, ki se je umaknila v podeželsko mesto v Aotearoji na Novi Zelandiji, kjer vodi manjšo komuno, v kateri se člani soočajo z žalovanjem ob smrti svojcev in lastnim umiranjem, pri tem pa kamera v enaki meri motri njihovo skrb za okolje kot za lastno počutje. V filmu smo priča sajenju, kompostiranju, recikliranju in delavnicam čuječnosti, ki jih vodi Sunshine, ki v nekem trenutku (zaradi različnih pogledov na cepljenje) pride v navzkrižje z režiserko. Film, ki je bil na začetku mišljen kot prikaz delovanja samooskrbne komune na Novi Zelandiji s karizmatično protagonistko v glavni vlogi, proti koncu pokaže na predsodke, ki jih ima ta do cepljenih ljudi, saj jih tretira kot neke vrste biološke orožje, s katerim se sicer že vse življenje tako ali drugače spopada. Film Hiša svetlobe režiserja Mahmuda Hasana Kayesh-ija, učitelja dokumentarnega in igranega filma ter montaže in videografije na Neodvisni univerzi v Bangladešu, po drugi strani spremlja družino, ki je zaprta med štiri stene stanovanja v Daki in je zaradi karantene prisiljena kupovati hrano pri mobilnih trgovcih zelenjave. Režiser, ki ga zanima zlasti senzorična etnografija, je v času ramadana posnel film kar na svoj mobilni telefon in tako ustvaril intimni portret družine, ki znotraj specifičnega prostora in časa ostaja zvesta svojemu urniku in ritualom.
O ohranjanju družinskih ritualov spregovori tudi film Božična večerja norveškega upokojenega profesorja vizualne antropologije Frode-ja Storaas-a, ki je kot antropolog deloval pretežno v vzhodni Afriki, ter portugalske režiserke in vizualne antropologinje Catarine Alves Costa-e, ki sta vsak iz svojega zornega kota osvetlila življenjsko pot polenovke od norveških otokov Loften, kjer jih ribiči potegnejo iz morja pa do družinske mize na Portugalskem, kjer predstavljajo osrednjo pojedino božične večerje. Frode Storaas je skupaj s kamermanom obiskovalcem Kinoteke pojasnil kako so se lotili snemanja filma na Norveškem in kako je potekalo sodelovanje s portugalsko ekipo, ki je posnela obisk tovarne rib in tržnice na Portugalskem, zadnje prizore pa popestrila s prikazom božične večerje. Tudi film Pileni paualala se ubada z ulovom in kulinarično pripravo gigantske školjke paualala, ki jo v vasi Pileni na otokih Reef (Salomonovi otoki) kuha le še mladenič John Knoxson, ki nato posušeno meso prodaja na nabodalih na tržnici, ki se nahaja kakih tisoč kilometrov stran. Projekt, ki sta leta 1994 začela izvajati antropologa Jens Pinholt in Peter I. Crawford z vaškimi skupnostmi v Bekapoji, Fenualoji in Vaiakauu, je potekal med leti 1994 in 2017, sam film pa temelji na posnetkih iz leta 2015, ki sta jih opravila Peter I. Crawford in Birgitte Hansen, strokovnjakinja za prehrano, v želji, da bi posnela svojevrstni kulinarični obred, ki tone v pozabo. Antropolog, publicist in režiser Peter I. Crawford, sicer tudi tajnik in predsednik komisije Nordijske zveze za antropološki film ter profesor vizualne antroplogije na Norveški arktični univerzi, je pojasnil izzive s katerimi se je soočal kot član filmske ekipe kot tudi izzive tamkajšnjih prebivalcev, ki se soočajo s pomanjkljivim transportom in podnebnimi spremembami. Slednje skupaj z množičnim nabiralništvom botrujejo tudi k postopnjemu izginevanju gobe Yarsagumbe, ki raste le na določenih predelih Nepala in je znana kot himalajsko zlato. Dokumentarec z naslovom Goba z vrha sveta slovenskega političnega antropologa Matjaža Pinterja prikazuje težave, s katerimi se spopadajo nabiralci gob, ki za večjo Yarsagumbo iztržijo le kakih 10 dolarjev, medtem ko se cene na tržišču merijo v tisočakih. V filmu je vaški mogočnež pojasnil, da njihovo skupnost čakajo težki časi, saj je gobe vsako leto manj in se bodo morali preusmeriti v pridelavo jabolk, zdravilnih rastlin in v turizem, ravnatelj lokalne šole pa je povedal, da je denar od prodanih gob ključen za plače učiteljev in šolske potrebščine učencev, ki bi sicer ostali prepuščeni sami sebi. Pinter je po projekciji v Kinoteki razložil, da se v prvi vrsti ubada s preučevanjem maoističnega gibanja ter raziskav razrednega boja in postrevolucionarnih politik v Nepalu in da je film o Yarsagumbi stranski produkt ostalih njegovih projektov, ter dodal, da ga je svojevrstno nabiralništvo prevzelo do te mere, da bo še letos posnel nadaljevanje o prodaji te gobe na Kitajskem. Tudi film Mush Room for Thought hrvaške vizualne antropologinje Une Vrdoljak spremlja štiri lovce na gobe, ki preizkujejo teren okrog Zagreba in Slavonskega Broda, medtem ko film Živa voda socialnega antropologa in avdiovizualnega etnografa Pavla Borecký-ja spregovori o črpanju podtalne vode v jordanski pokrajini Wadi Rum, kjer so tamkajšnji nomadi odvisni od zapletene vodne infrastrukture. Tako prebivalci mest kot tudi kmetje in beduini pričakujejo, da bodo dobili pravičen delež podtalne vode zaloge, vendar njeno črpanje sproža okoljsko časovno bombo. Film Vodne poti kulturne antropologinje Geerte Rietveld prikaže družbeno nevidnost nizozemskih transportnih nomadov, saj spremlja vsakdanje življenje štirih posadk na različnih ladjah. Delavska tematika preveva tudi dokumentarni film Deset krat deset režiserke in etnografske raziskovalke Jami L. Bennett, ki je ustvarila zanimiv portret Jessice, ki je skupaj z možem Dongseopom na otoku Jeju v Južni Koreji odprla ameriško restavracijo s hamburgerji. Zakonca, ki se uspešno spopadata s kulturnimi razlikami, se čez noč znajdeta tudi v središču pozornosti zaradi televizijske oddaje, ki predvaja vsakdanje življenje dveh gostincev. Film preučuje zabrisane meje med zasebnim življenjem zakoncev in njunim življenjem javnih osebnosti ter sledi posledicam, ki jih prinaša televizijska slava v kombinaciji z epidemiološkimi ukrepi v državi.
O težkem življenju pastirjev na Norveškem spregovori film Med pastirji finske režiserke Minette Westerlund, ki je v dokumentarcu preučevala pastirje severnih jelenov in ovac, ki se nahajajo na obrobju mesta Tromsø – mesto se namreč intenzivno širi, grožnjo divjadi pa predstavljajo na eni strani sprehajalci psov, na drugi pa zakonsko zaščiteni orli, ki iz dneva v dan pohabljajo ovce. Režiserko, ki je lansko leto magistrirala iz vizualne antropologije na Univerzi v Tromsu, je pod okrilje vzel Peter I. Crowford, ki je po projekciji kot režiserkin supervizor odgovarjal na vprašanja iz občinstva, pri tem pa je izpostavil problem pomanjkanja politične volje za urejanje odškodnin ob poginu živali, do katerih so pastirji le redko kdaj upravičeni. Tudi film Pax Avant prikazuje življenje pastirjev v Pirenejih, ki se nahajajo na meji med Španijo in Francijo. Tamkajšnjo čredo ovac ogrožajo zlasti medvedi, ki so jih Francozi uvozili iz Slovenije. Vendar je bolj kot o plenilcih govora o pogodbi, ki pod imenom Pax Avant (odslej mir) in simbolizira zavezanost k miru v vojnih časih. V filmu španskega scenarista, režiserja in producenta Dominga Morene, ki je bil prisoten tudi v dvorani Kinoteke, izvemo marsikaj o najstarejši veljavni pogodbi v Evropi, ki se nanaša na leto 1375. Od takrat naprej se predstavniki dolin Roncal (Navara, Španija) in Barétous (Francija) vsako leto srečajo na gorskem prelazu Belagua, kjer odposlanci položijo roke na mejni znak Saint Martin in trikrat ponovijo prisego Pax Avant. Režiser je po projekcijo namenil nekaj besed metodologiji snemanja in arhivskemu gradivu, ki ga je vključil v film.
V povsem drugačen sklop filmov s socialno tematiko lahko uvrstimo filma Dober delovni dan in Ali si z menoj. Prvi prikazuje vsakdan v delovnem centru za odvisnike v okviru programa Dagsverket, ki ponuja začasno delo tistim, ki želijo zapolniti svoj čas z družbeno koristnim delom znotraj lokalne skupnosti. Za film sta zaslužni vizualna antropologinja (z Norveške arktične univerze) Siren Hope in medicinska antropologinja Kirsti Sarheim Anthun. Prva je bila prisotna tudi na festivalu, kjer je pojasnila reakcije, ki so jih uporabniki tega programa imeli med snemanjem in po ogledu filma. Film Ali si z menoj pa prikazuje življenje 92-letne Nizozemke Joke van den Broek, ki trpi za Alzheimerjevo boleznijo. Nekdanja osnovnošolska učiteljica v filmu na duhovit način odgovarja na vprašanja svoje vnukinje, ki skupaj z njo obuja spomine na različne dogodke iz življenja. Gre za poetičen portret ženske, ki deli komičen pogled na pozabljanje in staranje. Prejšnje različice dokumentarca so bile prikazane skrbnicam ostarelih v Amsterdamu, da bi omogočile pogled na izkušnjo življenja z Alzheimerjevo boleznijo. Projekt je nastal v sklopu sodelovanja med Markom Lindenbergom, diplomanton kinematografije in Sophio van Ghesel Grothe, diplomatko psihologije in nevroznanosti.
Festival etnografskega filma je tudi tokrat povezal številne vizualne antropologe, režiserje dokumentarnega filma in ljubitelje etnografskega filma iz različnih delov Evrope ter pokazal na potencial, ki ga prinaša medsebojno sodelovanje med ljudmi, ki raziskujejo pereče družbene teme (podnebne spremembe, hitro starajoče prebivalstvo, izginjajoči tradicionalni obredi in poklici, migracije, politično-ekonomski izzivi sodobnega časa itd.). Kljub temu, da je bilo zbiranje materiala za snemanje v zadnjih treh letih zaradi epidemije koronavirusa v veliki meri onemogočeno, so se stiki med sodelujočimi v različnih fazah snemalnega procesa ohranili, tako na področju precej okrnjenega terenskega dela kot tudi s pomočjo dela na daljavo. Polna dvorana Kinoteke v Ljubljani je dokaz, da je zanimanje za etnografski film še kako živo in celo iz leta v leto narašča, saj predstavlja bistven segment tako vizualne antropologije kot obče etnografije in antropologije vsakdanjega življenja, ki iz različnih vidikov osvetljuje izzive, ki jih prinaša sodobni čas. Brez obiskovalcev festival ne bi bil možen, saj s svojim aktivnim gledanjem, zastavljanjem vprašanj in komentiranjem predstavljajo sestavni del umetniškega procesa in nudijo režiserjem relevanten “feed back” njihovemu delu. Ljubitelji etnografskega filma so se skupaj z gostujočimi avtorji predvajanih filmov v Kinoteki izkazali za hvaležno publiko, saj so podajali zanimive asociacije k razširjanju posameznih družbenih tem ter tako navezali most med področjem vizualne antropologije, etnografije, sociologije, biologije, zgodovine in geografije, ki ga je možno vzpostaviti le skozi poglobljen kritični razmislek in javno razpravo.