Piše: Veronika Razpotnik
Večer tistega vročega ponedeljka, 21. junija 2021, je potekal v tako intimnem vzdušju, da obiskovalke/-ci (in celo nastopajoče/-i) prizorišča skorajda ne bi našli. Skozi prostore Lutkovnega gledališča, obkroženega z delovnimi zaporami, so lahko navdušenke/-ci nad poezijo in podpornice/-ki LGBTQ+ skupnosti dostopale/-i do Kulturno-glasbenega brloga pod Avditorijem lutkovnega gledališča. Prostor je torej, čeprav na prostem, dejansko spominjal na prostoren brlog, kjer se je ob 20.00 začel dogodek v okviru 24. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru.
Večer je otvoril duo De liri, ki ga sestavljata Zala Kores s čudovitim vokalom in harfistka ter spremljevalna vokalistka Julija Bratec Veleski. Glasbenici sta izvedli tri skladbe in publiko najbolj navdušili s svojim zadnjim komadom, priredbo Siddhartine pesmi Ledena.
Moderatorka Špela Setničar je na oder kot prvega povabila pesnika, literarnega kritika, urednika in producenta Aljaža Koprivnikarja, ki živi razpet med štirimi evropskimi prestolnicami – Ljubljano, Lizbono, Berlinom in Prago. Prebiral je pesmi iz svojega prvenca Anatomija, ki je izšel leta 2019, presenetljivo najprej v grščini, šele nato v slovenščini. Posvetil se je delu zbirke z naslovom Anatomija dvojine, v katerem so pesmi namenjene številnim znanim in manj znanim osebam, predvsem literatom in literatinjam ter teoretikom in teoretičarkam.
Ker so tri nastopajoče nepričakovano odpovedale, je koordinator dogodka Tom Veber k sodelovanju spontano povabil tri druge literatinje: Bengal Cafuto, Alenko Spacal in mojo malenkost.
Kot naslednja nastopajoča sem prebirala različne avtorske pesmi, objavljene v tedaj čisto sveži antologiji Psevdopoetov Milimeter in pol ter nekaj kasnejših pesmi. Z zadnjo pesmijo 2D Lezba, ki na hudomušen način govori o strahu lirske subjektke, da bi jo kak homofob povozil, ko gre čez cesto, držeč svojo punco za roko, mi je uspelo nasmejati občinstvo. Pesem se zaključi z verzom: »morda pa sem jih položila več kot ta / ki me je zgazil«.
Naslednja je bila na vrsti Bengal Cafuta. Aktivistka, »copywriter«, pesnica in vizualna umetnica je med branjem pri občinstvu prav tako sprožila rafal smeha, saj je eno od svojih pesmi naslovila BDSM – bodi samo moja. Večina pesmi, ki jih je brala, govori o intimnem odnosu med dvema ženskama, njeno siceršnje delo pa je še precej bolj obsežno, od esejev do performansov, humanitarnih akcij in projektov, ki poskušajo širši množici približati veganstvo in zelen način življenja.
Za njo je na oder stopila Alenka Spacal, pisateljica, ilustratorka in pravljičarka, ki je pripovedovala odlomek iz svoje slikanice Mavrična maškarada. Knjiga velja za prvo slovensko LGBT slikanico in obravnava tudi temo spola. Prebrani odlomek govori o polžu/polžici, ki lahko po želji spreminja spol in zato uporablja spolno nevtralno ime Hermi. Odpravlja se na zabavo in ne želi izdati, v kateri spol se bo za ta dogodek spremenil/-a.
Tom Veber je prevzel tako vlogo koordinatorja dogodka kot tudi nastopajočega. Je pesnik, performer, vizualni umetnik, gledališki igralec, pevec in urednik. Moderatorka Špela je k njegovi napovedi dodala anekdoto, da jo je zjutraj na dan dogodka klical in ji naročil, naj se lepo obleče. Res je nosila kratko obleko fluorescentno-pastelnih barv v stilu 60-ih. Tom je uvodoma povedal, da že dolgo ni nastopil s slam poezijo in bo tokrat po precej dolgem premoru spet slamal. Z doživetim nastopom je dokazal, da si je v preteklih letih še kako zaslužil trikratno zmago na slam prvenstvu Ožuljeni jezik v Mariboru.
Zadnji je nastopil glavni gost večera Brane Mozetič, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik knjižnih zbirk Lambda in Aleph, selektor Festivala LGBT filma, gejevski aktivist in dvakratni Jenkov nagrajenec. Prvič je nagrado prejel l. 2003 za zbirko Banalije in drugič l. 2018 za zbirko Sanje v drugem jeziku, iz katere je na dogodku prebiral. Tudi o njem je imela Špela pripravljeno anekdoto. Mozetič poleg vsega naštetega deluje tudi kot mentor LGBT pesniških delavnic »… in po skoraj enem letu ‘matranja’ si je Brane pod moje pesmi zapisal: ‘notica – napreduje’«, je Mozetičevo predstavitev zaključila Špela.
V nadaljevanju sta govorila o njegovih pesniških začetkih, LGBT sceni, gejevstvu v poeziji in zunaj nje, uredniškem poklicu, Mozetičevih priljubljenih avtoricah/-jih in številnih drugih temah. Naslov zbirke Sanje v drugem jeziku govori sam zase, saj so vse pesmi v njej dejansko napisane po njegovih sanjah, ki se prepletajo z resničnimi osebami in dogodki. Številne/-i izmed njih so znane literatinje/-ti ali aktivistke/-ti, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov vsi preminuli. Mozetič jih je poznal osebno in je ob vsaki pesmi povedal zgodbo o tistem/tisti, ki mu/ji je pesem namenjena. Bral in pripovedoval je o pesnici in aktivistki Genviève Pastre, pesniku Tomažu Šalamunu ter o aktivistu Dejanu Nebrigiću. Prva je po njegovih besedah nekoč v šali kandidirala za predsednico Francije, drugi naj bi bil močno zaslužen za razvoj gejevske poezije v Sloveniji, čeprav ni maral, da njegove pesmi z gejevsko tematiko nosijo to poimenovanje, preferiral naj bi izraz homoerotična poezija. Zadnji je preminil izredno tragično – umoril ga je namreč ljubimec. Nebrigić naj bi menda pred tem napovedal lastno smrt s stavkom, ki ga je tudi Mozetič uporabil v njemu posvečeni pesmi. »Dejan je imel rad problematične fante, v tem si nisva tako zelo različna,« je zaključil.
Večer se je končal s podelitvijo daril vsem nastopajočim in z odprtim mikrofonom, za katerim se je med drugimi pojavil tudi Renato Volker – Rene, znani gejevski aktivist, stand up komik, pesnik in raper.