KARANTENA V MATRICI: »(NEO) KORONAVIRUS, KATERO TABLETKO BOŠ IZBRAL?«

Piše: Katja Kolšek

 

Nekega dne, ne spomnim se več, katerega, saj so si dnevi v karanteni podobni kot jajce jajcu in človek počasi izgublja občutek za čas, me je prešinilo, da si nikoli nisem mislila, da bom konec sveta, kot sem ga poznala, pričakala v pižami in ob pomikanju prsta po ekranu svojega pametnega telefona na znanem družabnem omrežju, iščoč najboljši meme, ki bi mi ta hip pomagal razumeti, kaj za vraga se nam je zgodilo.

Tako so na vprašanje odgovorili umetniki v Miamiju. Foto: splet

 

Med štirimi stenami majhnega stanovanja se v času pandemije koronavirusa dolgoročne posledice globalne zaustavitve sveta, kot smo ga poznali, težko zaznajo. Moje življenje samske matere iz še pred kratkim obstoječega srednjega razreda se namreč tik pred razglasitvijo svetovne pandemije in poziva k solidarnosti v domači karanteni v resnici ni kaj dosti spremenilo, razen v tem, da se mi bo v kratkem iztekla delovna pogodba za določen čas in da se bom posledično virtualno prijavila na zavod zaposlovanje ter po trimesečnem nadomestilu morda našla tudi kako delo na daljavo. A iz današnje perspektive, v šoku ob tej totalni ohromitvi sveta, se razmišljanje o prihodnjih zaposlitvah in delu prestavlja v nedoločeno prihodnost. V karanteni poleg dela na daljavo kot učiteljica kitajskega jezika na eni od ljubljanskih osnovnih šol skrbim za svoja otroka, starejšemu šoloobveznemu pomagam pri šolanju na daljavo, drugo, šestletnico željno nenehne pozornosti, pa zabavam, kolikor zmorem, medtem ko hkrati kuham, opravljam gospodinjska dela, zlasti pa večino časa kar naprej tuhtam o nastali radikalni spremembi načina življenja po izbruhu pandemije.

Ugotovila sem, da je karantena pravzaprav neke vrste fenomenološki epoché, od »boga« dani čas, v katerem lahko – utrujena od desetletnega iskanja možnosti zaposlitve na področju, kjer sem doktorirala, in večkratnem poskusu kariernih sprememb, od opravljanja različnih prekarnih, z mojo izobrazbo nepovezanih del, različnih vrst izobraževanj, ko sem se poleg vseh ostalih drobnih služb honorarno in ljubiteljsko ukvarjala še s prevajanjem kitajske literature in pridobivanjem različnih znanj (kompetenc) – razmišljam o tem, kakšno življenje si odslej želim živeti, in kaj je vredno, da propade.

Neoliberalna ideologija je namreč že konec 20. stoletja začela najedati naše družbeno tkivo in ljudi prepričala, da smo udeleženci tekmovanja v teku na krajše in daljše proge in da domnevno vsi štartamo z iste štartne pozicije. Zažugala nam je celo, naj bomo ponosni na to, da smo lahko sami svoji kreatorji, delodajalci, podjetniki, ki trgujemo s svojo pametjo in znanjem in smo tako sami odgovorni za svoj lastni ekonomski, karierni in osebni (ne)uspeh. Če nisi dovolj pametno vlagal vase, napravil nekaj ugodnih investicij in obratov v družbi, si samega sebe imel za zgubo. Za svoja prizadevanja si si zaslužil svojo merico svobode in dovoljeno ti je bilo izreči se za katerokoli spolno, versko ali nacionalno opredelitev, vse dokler nisi trčil ob svobodo drugega. Velik del sveta takšnih privilegijev ni imel, zato sem hvaležna, da sem se rodila v deželi svobode in miru. Vendar s svojim načinom življenja vseeno nisem bila zadovoljna.

Nato je prišel koronavirus in v hipu smo se vsi skupaj in v istem času znašli v precej zanimivi situaciji, v kateri sta se v navidezni kontinuiteti med življenjem pred in po uredbi splošne karantene zgodila dva nevidna, a odločilna premika perspektive. Zaradi svoje komajda zaznavne narave v karanteni ta minimalna premika povečujeta občutek nedomačnosti, a hkrati budita upanje. Prvi premik perspektive se je zgodil v skladu z idejo Hanne Arendt, da človekove pravice niso nikoli bile pravice vseh, temveč zgolj izbranih ljudi, torej belih ljudi s pravimi potnimi listi in delovno knjižico, dovolj zdravih za delo.

Sedaj tudi na lastni koži doživljamo, da besede enakost, bratstvo, svoboda, zlasti v Evropi kot zibelki francoske revolucije, nimajo več performativnega učinka in da so postale navadne puhlice. To postane še bolj jasno, ko država v času pandemije izda zakon o prepovedi prostega gibanja, a istočasno zahteva, da se delo nemudoma nemoteno nadaljuje na daljavo, in določi skupino ljudi, ki se morajo virusu izpostaviti in opravljati delo zunaj karantene. Vse svoboščine so v trenutku ukinjene ali različno porazdeljene z dekretom, ko država zahteva od državljanov nesvobodo, zato da bi lahko obstala. Postalo je jasno, da je bila svoboda državljanov tudi v času pred koronavirusom uporabna zgolj v smislu svobodnega trgovanja z delovno silo na prostem trgu. Svobodi kot broški na delovnem skafandru delavcev, ki se v času koronavirusa izpostavljajo nevarnostim okužbe, zato da ne bi zaustavljali delovnih procesov in ogrožali gospodarstva, se lahko brez skrbi odrečemo. Vzporedno je država z interventnimi zakoni na mah ukinila nevidno roko prostega trga in s helikopterskim denarjem večini prebivalstva priskrbela dovolj sredstev za preživetje v času krize.

Končno so na površje priplavala protislovja sodobne kapitalistične družbe. Izkazalo se je, da je desetletje dolgega rušenja javne sfere, zlasti zdravstva, pokazalo zobe in da ob naraščanju obolelih zdravstvo in z njim vlade, morda celó države, ne bodo vzdržali. Pokazalo se je, da vse družbe oziroma države v veliki meri temeljijo na nevidnem in slabo plačanem delu oskrbovalcev v domovih, zdravnikov, medicinskih sester, čistilk in čistilcev, učiteljev itd. in da fiktivni in špekulantski kapital, ki je določal vrednost dela na trgu v normalnih časih, v času velikih naravnih kriz in katastrof, dejansko nima vrednosti. Skratka: prvi premik perspektive, ki se je zgodil z odrekanjem svobode v karanteni, je, da so liberalne svoboščine šele z ukinitvijo pokazale svojo pravo naravo.

Drugi premik perspektive, ki se je pokazal v karanteni, pa je kolaps razlike med virtualno in dejansko realnostjo »tam zunaj«. Virtualna realnost, ki je še v dobi tik pred korono veljala za nekaj dodatnega, neobveznega, zabavnega je postala naša edina realnost. Pravzaprav lahko večino dela opravljamo v karanteni: prek računalnikov šolamo otroke, se informiramo in komuniciramo. A da lahko ta virtualna resničnost deluje kot edina, je nujno, da se »tam zunaj« še vedno opravljajo pomembna dela, ki terjajo fizično, telesno prisotnost. S padcem te zunanje razlike je vzniknila še minimalna notranja razlika kot kvalitativna sprememba, skozi katero je virtualna resničnost šele prešla v pojem. Virtualna resničnost je virtualna šele, ko ukinemo razliko med virtualno resničnostjo in njeno negacijo, resnično resničnostjo, pri čemer moramo ohraniti razliko med njima kot tudi vednost o tem, da je njen skriti pogoj materialno, fizično in mentalno delo.

Situacija karantene me je zato takoj spomnila na kompleksno simulirano virtualno realnost v filmu Matrica (Wachovski, 1999). Zdi se, kot da smo se znašli v računalniški simulaciji globalnega kapitalizma, ki nas skuša prepričati, da se nič ni spremenilo in da v karanteni nadaljujemo s svojimi avtentičnimi življenji, medtem ko smo del računalniškega programa Kapitalizem, ki razvija vedno nove antivirusne programe, da bi izboljšal trenutno različico. V karanteni smo vsi priklopljeni na svetovni splet, a naša realnost je pravzaprav že prej bila neločljiva od virtualne. Podobno kot v filmu nas veliki zlovešči program matrice globalnega kapitalizma poskuša prepričati, da je vse enako kot pred karanteno, pred izbruhom pandemije in da lahko na daljavo nemoteno nadaljujemo z delom. Torej v to, da se kvalitativna sprememba ni zgodila. Nadalje lahko v času karantene kot energijsko baterijo za matrico razumemo tiste, ki morajo v času odrejene karantene nujno fizično in mentalno delati zato, da lahko vsi še naprej živimo v svoji karantenski matrici in nemoteno nadaljujemo z delom in da se torej sistem ohranja.

»Da bi nas odrešil stare matrice, bo moral (Neo) koronavirus iznajti koncept svobode, s katerim bo pravičneje razdelil politično ekonomske karte in ponudil novi, pravičnejši socialni model ekonomije in gospodarstva.« Foto: splet

 

V naša življenja je stopil Novi koronavirus (Neo – Novi), ki nas je prišel odrešit matrice. Pomembna vzporednica med koronavirusom in glavnim protagonistom filma Matrica Neom je, da je virus težko klasificirati med živa ali neživa bitja. Podobno kot pri Neu je treba pri koronavirusu ugotoviti, ali dela v prid človeški vrsti ali pa je zgolj še eden v vrsti vzvodov za novo posodobitev programa. V času karantene smo v družbi zaradi kršenja svobode gibanja in človekovih pravic opazili tudi nejevoljo levoliberalnih intelektualcev, kar bi v filmu lahko primerjali s skupino borcev za svobodo, ki poskušajo ubežati iz matrice. Vodja skupine borcev za svobodo, filmski Morpheus, ponudi Neu na izbiro dve tableti: modro in rdečo. Če prenesemo to v naš kontekst, je modra tabletka tabletka liberalne svobode, ki nas pelje nazaj v kapitalizem prostega trga in svobodnega prodajanja dela na trgu, torej v stari program matrice liberalnega kapitalizma. Medtem ko rdeča tabletka odpira novo, še nepoznano možnost za prenovo programa matrice. Vsekakor bo ta rdeča tabletka novega koncepta svobode morala upoštevati zlasti koncept solidarnosti, družbene enakosti in pravičnosti, torej nekaj, kar francoski postmarksistični filozof Étienne Balibar poimenuje kot »egaliberté«, univerzalno svobodoenakost, ki združuje koncept politične svobode (svoboščin) in družbene pravičnosti (družbene enakosti), ki sta v protislovju. Da bi nas odrešil stare matrice, bo moral (Neo) koronavirus iznajti koncept svobode, s katerim bo pravičneje razdelil politično ekonomske karte in ponudil novi, pravičnejši socialni model ekonomije in gospodarstva. V modelu svobodoenakosti bo moral nenehno sproti kalibrirati različne družbene in antropološke razlike v pravičnosti do žensk, manjšin, LGBT skupnosti, migrantov, otrok, živali, vseh šibkejših in izključenih.

V filmu je bila matrica upodobljena kot ženska maternica. To pomeni, da bo rdeča tableta morala zagotoviti enakost in svobodo v univerzumu ženskega odprtega modela totalitete, ki se razlikuje od zaprtega moškega modela totalitete nacionalnih ekonomij, iskati svoboden in pravični teren v razmerjih med nacionalnimi državami in nadnacionalnim kapitalom, nemara v obliki UTD (univerzalnega temeljnega dohodka), pravičnejših obdavčitev, mednarodne mreže javnih zdravstvenih sistemov ali kako drugače.

Torej, Neo koronavirus: katero tabletko boš izbral?

 

In tukaj je zdravilna umetniška tableta za vse čase.

 

Piše: Katja Kolšek   Nekega dne, ne spomnim se več, katerega, saj so si dnevi v karanteni podobni kot jajce jajcu in človek počasi izgublja občutek za čas, me je prešinilo, da si nikoli nisem mislila, da bom konec sveta, kot sem ga poznala, pričakala v pižami in ob pomikanju prsta po ekranu svojega pametnega telefona na znanem družabnem omrežju, iščoč najboljši meme, ki bi mi ta hip pomagal razumeti, kaj za vraga se nam je zgodilo.   Med štirimi stenami majhnega stanovanja se v času…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.31 ( 11 ocen)

Objavite komentar