NAZAJ V PRIHODNOST: 40 LET REVIJE MENTOR

Piše: Matej Krajnc

 

Pred leti, sredi devetdesetih, ko je revija Mentor za kratek čas zapavzirala, mi je Peter Božič, pomembna mentorska, uredniška in pisateljska osebnost naše literarne zgodovine, ob neki priložnosti v šali dejal: »Boš videl, Mentor nas bo vse preživel!« Takisto v šali sem mu odgovoril: »Kar zase govori!« A vedel sem, da ima prav – Mentor je preživel in v letu 2019 praznoval štirideset let izhajanja.

 

In prav Petra Božiča so l. 1981 v družbi z Venom Dolencem na levi in Bojanom Goljo na desni ujeli v objektiv na 6. literarni koloniji Srečanja pisateljev in pesnikov začetnikov (SPIPZ) v tedanjem Gradišču, danes pa Sv. Trojici v Slov. goricah. Za dragoceno arhivsko fotogradivo se zahvaljujemo Dragu Lipiču, predsedniku Kulturnega društva Ernest Golob – Peter in enemu od pobudnikov znamenitega Srečanja pisateljev in pesnikov začetnikov, iz katerega je nastal Festival mlade literature Urška. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Mentor je vedno bil več kot literarna revija. Bil je in ostaja skupnost, način življenja, literarna in interdisciplinarna umetniška institucija, ki je po štiridesetih letih prav tako živahna kot nekoč, ako ne še poskočnejša. Pomenil je in še pomeni prvo resno okno v literarni svet mnogim literarnim osebnostim, ki se nato v njegovi družbi odpravijo na dolge literarne poti. Nekateri morda tudi odnehajo, a takih je malo. In na naši literarni sceni v zadnjih štirih dekadah domala ni ugledne književnice ali književnika, ki na sceno ne bi zakorakala z Mentorjem in tistimi, ki so bdeli nad kakovostjo in ugledom revije, njenih natečajev in literarnih zbirk. Avtorskih ali prevajalskih.

Prvo srečanje pisateljev in pesnikov začetnikov (SPIPZ) l. 1973. Zlato anteno je prejela Marjeta Dajčman, knjižničarka iz Novega mesta (druga z desne). Dela nagrajencev so brali člani zasedbe SNG Maribor. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Pokojni Peter je razdrl še marsikakšno resnično in tudi satirično, v družbi z Miho Mohorjem, Dragico Breskvar in uredniškim odborom, ki je imel v rokah uredniško sito. Leta 1992 sem po desetletju takšnega in drugačnega sodelovanja z revijo postal njen stalni sodelavec. A z njo sem povezan že od leta 1986, ko sem sodeloval na prvih Roševih dnevih in spoznal nekatere protagonistkinje in protagoniste Mentorjeve zgodbe. Poleg tega iz tistih časov izhajajo tudi moja najgloblja lokalna celjska prijateljstva: z Milko Conradi, takratno učiteljico na OŠ Frana Roša, ki je bila dobri duh Roševih dnevov, z Živkom Beškovnikom in Štefanom Žvižejem s takratnega celjskega ZKO-ja, s knjižničarkami iz celjske knjižnice, zlasti Boženko Orožen, ki sem jo sicer poznal že od prej kot sestrično mamine sošolke dr. Martine Orožen, z Jano Kvas, slovenistko, pesnico in šansonjerko, ki je imela lepe besede za moje pesmi že v časih, ko sem pisal o mamicah in narcisah, z Božotom in Andrejem iz tedanje celjske Mladinske knjige in tako naprej …

In tako naprej do leta 1977, ko je Slavko Štefanec, sinonim za SPIPZ, v ozadju (kot prvi z leve) poslušal literarno branje, ki se ga je (z očali pri drugi mizi) udeležil tudi Peter Kuhar. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Opazila me je tudi že tedanja dolgoletna urednica revije Dragica Breskvar, z njo pa Miha Mohor in pokojni Tonček Pretnar, s pomočjo katerih sem pozneje naredil prve resne korake v poezijo »odraslih«. Leta 1990 sem na Roševih dobil nagrado za prozo in Mentor je bil ves čas prisoten: kot medij za objavljanje, kot resna, privzdignjena kritiška obrv in preprosto kot revija za branje in spremljanje poezije. Leta 1992 pa sem se pridružil vrsti uglednih književnikov, od Lainščka, Žabota, Kleča, Stropnika do Frančiča, Gluvića, Brede Slavinec in drugih, ki so pred menoj sodelovali na Mentorjevem državnem natečaju Srečanje mladih pesnikov in pisateljev začetnikov, od 2001 poznanim pod imenom Festival mlade literature Urška. Z nagrado na natečaju sem dobil vstop v Mentorjev klub skozi prednja vrata … in bil vesel, ko so se za menoj trdno zaprla.

Na 6. literarni koloniji l. 1981 na kmetiji Senekovič v ozadju fotografije otožno zre Vlado Žabot, v ospredju druga z desne živahno pripoveduje Breda Slavinec, igra pa (jima) Veno Dolenc. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Še vedno sem na tem vlaku, tako ali drugače, ne več čisto rosno mlad, a dovolj, da Petra Božiča takole, sam zase, še kdaj prikličem in mu rečem: »Prav si imel!« Mentor po upokojitvi Dragice Breskvar živi novo, mlado štiridesetletko z urednikoma Barbaro Rigler in Aljošo Harlamovim, s pomlajeno uredniško ekipo in zlasti s kakovostno literaturo, ki je še vedno tisto, kar Mentor drži visoko nad gladino dandašnjega omniprezentnega povprečja v razmišljanju, ustvarjanju in žitju.

Leta 1977 je literate med ličkanjem na 2. koloniji zmotila ekipa RTV-ja. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Ker smo zgoraj že omenili, da Mentor ni zgolj revija, pač pa literarna institucija, torej pojasnimo: Mentor je v sklopu drugih kulturnih dejavnosti JSKD ena najstarejših preživelih institucij, ki s svojim pedigrejem in strogim kritiškim in mentorskim rešetanjem (ali recimo raje: argumentacijo) vzgaja mlade literate in literatkinje (ali recimo raje: jim pomaga) v resne, tehtne avtorje in avtorice, ki s svojimi dosežki v »postmentorskem« življenju potrjujejo začrtane smernice in kakovost objav. Poleg tega ne pozablja na tiste, ki živijo pri nas, a pišejo v tujih jezikih, in usmerja tudi starejše avtorice in avtorje; tiste, ki pišejo ljubiteljsko, iz veselja in prepričanja, in so veseli vsake kritične misli, ki jim da vedeti, da svet literature ni samoten, da pisci niso osamelci sredi pustinje, pač pa da gre za družabno in zlasti argumentirano mentorsko delo, ki na koncu rodi sadove. Da kal požene seme, je pri Mentorju domala aksiom, dokaze pa hrani zgodovina.

… in zgodovina hrani tudi nagrade, natančneje takrat aktualne zlato, srebrno in bronasto anteno. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Mentor je institucija tudi zato, ker je njegov »revijalni« del zgolj jedro, iz katerega vodijo poti do številnih natečajev, projektov in knjižnih zbirk. Osrednja literarna natečaja za mlade pisce sta zagotovo tisti, ki nosi ime po pisatelju Franu Rošu, Roševi dnevi torej, namenjeni najmlajšim piscem do 15 let, nato pa pride na vrsto Urška, ki služi naslednji 15-letki in ki je kot festival mlade literature najpomembnejši tovrstni natečaj/festival pri nas, hkrati pa tudi bržčas najkompleksnejši projekt literarnega mentorstva. Medtem ko izbrani na Roševih dnevih dobijo možnost objavljanja v reviji Mentor, imajo lavreatkinje in lavreati Urške veliko ustvarjalno odgovornost v enem letu po razglasitvi napisati prvenec, ki nato izide v Mentorjevi literarni zbirki Prvenke. Revija v sodelovanju s krovno organizacijo, Javnim skladom za kulturne dejavnosti, pripravi ustrezne predstavitve knjige, navada pa je, da se za mlade avtorice in avtorje prvencev zelo hitro začnejo zanimati »velike« založbe, kar pomeni velik in odgovoren korak na široko, tudi mednarodno literarno sceno. Tako je bilo že pred Urško, na omenjenem natečaju mladih pesnikov in pisateljev … saj vidite, kdo vse je danes literarno ime pri nas. Feri, ti jim povej! Štirideset let pedigreja!

25. SPIPZ l. 1997 v nabito polni dvorani kulturnega doma Sv. Trojice v Slov. goricah. Prvi, druga in tretji z leve so Peter Kuhar, Lidija Gačnik Gombač in Ivo Stropnik, četrti in peti z desne pa Orlando Uršič ter Veno Dolenc. V tretji vrsti sedi modra ženska z modro bluzo: dolgoletna Mentorjeva urednica Dragica Breskvar, dva sedeža v desno pa si brado podpira oporni steber srečanj: Drago Lipič. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

Poleg natečajev Sosed tvojega brega, ki druži avtorice in avtorje v tujih jezikih, V zavetju besede za »odrasle« pisce, ki pišejo v slovenščini, in natečaja za najboljšo samozaložniško knjigo v danem preteklem letu, že skoraj deset let udarja po mizi Mentorjev Feferon, natečaj za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro, še posebej pa natečaj za najboljše otroško in mladinsko dramsko besedilo, kar ohranja dotično zvrst pred izginotjem s slovenske literarne scene. Pri Mentorju so že od vsega začetka skrbno gojili pisanje dram z rednim objavljanjem v reviji; spominjam se, kako težko sem svojčas čakal vsako novo številko, tudi zato, ker me je zanimalo, kateri dramski tekst bo v njej. In ker smo omenjali tudi prevode, ne smemo pozabiti na Mentorjevo prevajalnico, kalilnico mladih prevajalskih peres, izjemno pomembno literarno delavnico, ki svoje delo posledično pokaže v Mentorjevi prevodni zbirki in seveda tudi v reviji.

A vse je začelo l. 1973 s prireditvenim odborom prvega SPIPZ-a, v katerem je poleg Draga Lipiča bil še Slavko Štefanec – lanskoletni dobitnik najvišjega priznanja ZKD Slov. goric. Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

 

V časih, ki so bolj »online« kot analogni, skuša revija s svojimi projekti ohranjati »živo« literaturo, literaturo akcije in interakcije, kar je seveda nadvse pomembno za našo širšo nacionalno, preživetveno sliko. Ne smemo namreč pozabiti, da smo postali narod zaradi kulture in umetnosti in ne zaradi politike, ki je nekoč, pod dunajskim dvorom, niti nismo premogli. Zato je pomembna tudi interdisciplinarna vloga revije: likovna in glasbena umetnost v povezavi z literaturo. Revija je v sklopu svojih projektov izdala tudi nekaj glasbenih albumov, natečaj za satirično pesem ima močan glasbeni podton, takisto Urška, kjer pesmi mladih živijo v pisni in glasbeni obliki. Ne pozabimo na likovne opreme revije in na vizualno podobo Uršk, ki tesno sobivajo z gledališko in plesno umetnostjo. Eden pomembnejših sponzorjev literarnega natečaja mladih je bil denimo pokojni slovenjgraški slikar Karel Pečko, ki je za natečaj vsako leto podaril sliko. In koliko koreografij in dobrih komadov smo slišali na Urškinih odrih!

In nazaj v prihodnost, natančneje v leto 2015, ko je uršljanka postala Urška Kramberger. Foto: arhiv JSKD

 

Tako – pojasnili smo. Vsaj upamo, da dovolj tehno in ne predolgovezno, da je slika jasna. Slika namreč, kaj Mentor je, kaj je bil in kaj bo, saj nedvomno še vedno bo. Morda takisto kot elektronski poba, na to kažejo »zdanji časi«, a nadvse pomembno je, da obstane tudi kot fizična revija. Ko internet reče PLOP! in se sesuje, papir namreč ostane. In dobri literaturi ne morejo do živega ne Tomaž Hren ne Anton Mahnič ne Bonaventura Jeglič in ne kak novodobni tovrstni hibrid, ki morda meni, da je ne potrebujemo. Potrebujemo jo vedno bolj in tudi zato je 40 let revije pomembna številka in velik dosežek v našem umetniškem in splošnokulturnem prostoru. Na mladih peresih se namreč svet kali – to je pomembna resnica, ki poganja kolesje naprej. In kolesje mora naprej; kaj bi sicer počel hrček? Miha, Dragica, Barbara, Aljoša … mi pa naredimo bend. Z Miho sva ga načrtovala že pred časom. Imenoval bi se … na, pa sem pozabil. Moramo se dobiti!

 

Vi pa morate prebrati še pesmi, ki so premagale k(o)rono stvarstva.

 

Piše: Matej Krajnc   Pred leti, sredi devetdesetih, ko je revija Mentor za kratek čas zapavzirala, mi je Peter Božič, pomembna mentorska, uredniška in pisateljska osebnost naše literarne zgodovine, ob neki priložnosti v šali dejal: »Boš videl, Mentor nas bo vse preživel!« Takisto v šali sem mu odgovoril: »Kar zase govori!« A vedel sem, da ima prav – Mentor je preživel in v letu 2019 praznoval štirideset let izhajanja.   In prav Petra Božiča so l. 1981 v družbi z Venom Dolencem na levi in Bojanom Goljo na desni ujeli v objektiv na 6. literarni koloniji…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 0.7 ( 1 ocen)

Objavite komentar