PREKLINJAM – FILM O DRUGAČNEM FANTU

11. maj 2026
Piše: Žiga Čamernik

Problematično duševno zdravje , pa naj gre za lažje oblike, ki se kažejo v nekoliko nenavadnem obnašanju, kaj šele njegove težje oblike, je ena tistih  bolezni ali vsaj človeških slabosti, ki so pogosto vzrok stigmatizacija tistega, ki  ga tako stanje prizadeva. V ozadju kajpak tiči strah ali vsaj nelagodje pred drugačnostjo, ki  je še posebej izrazit v družbah z bolj uniformiranim načinom življenja, kjer je tudi splošna tolerantnost manjša. Dragocenost filma Preklinjam (ponekod originalen naslov I swear prevajajo tudi s bolj običajnim Prisegam) je prav v tem, da življenje osebe, ki jo prizadeva eden od mnogih oblik atavizma oz. Tourettovega sindroma prikaže na topel,  humoren in iskren način, ki vzbuja razumevanje in celo simpatije do takšnih primerov. Pomemben prispevek umetnosti k širitvi obzorij našega sveta, ki žal vse pogosteje koraka prav v nasprotno smer…

***

Zgodba o Johnu Davidsonu, resnični osebi s Tourettovim sindromom, je kljub deljenemu mnenju kritiške srenje, osvojila srca gledalcev širom po svetu. Naslovni lik neverjetno vešče in naravno upodobi britanski igralec Robert Aramayo, mladi vzhajajoči filmski zvezdnik, o katerem bomo nedvomno še slišali.

Vse fotografije: Kinodvor Ljubljana

Njegova transformacija v osebo z bolezenskimi simptomi raznoraznih tikov, vpitja in govorjenja obscenosti v trenutkih, ko je to najmanj potrebno, deluje do te mere prepričljivo, da imamo občutek, kot da spremljamo človeka z dejansko diagnozo.

Režije tega resnično toplega filma se je lotil Kirk Jones, ravno tako Anglež, ki je v preteklosti režiral celo nekaj ameriških filmskih uspešnic, med drugim tudi Vsi so v redu (Everybody’s Fine) z Robertom De Nirom iz že daljnega leta 2009. V tokratni zgodbi je John nadvse prisrčen deček, talentiran nogometni vratar, ki odrašča v Veliki Britaniji v 80-ih letih, ko se mu nenadoma začnejo dogajati nekontrolirani tiki in obscene izjave, nad katerimi nima prav nobenega nadzora. Sprva njegova družina in ožja okolica smatra, da se iz njih norčuje, vendar kmalu postane jasno, da gre za nekaj globljega in neprimerno bolj težavnega. V času, ko se o tej bolezni sploh še ni govorilo, ima John to srečo, da se uspe odcepiti od staršev, ki nimata niti najmanjšega pojma, kako naj se zadeve sploh lotita. Tako vso potrebno podporo, skrb in nego, mladi John dobi pri nadomestni družini, kjer se počuti ljubljenega in sprejetega. V tem kontekstu je pravi emotivni klimaks zgodbe Johnovo ponovno snidenje z materjo, ki se zgodi po mnogih letih njegove bolezni ter odseva duh sprave in sprejemanja, ne glede na vsa minula nesoglasja.

Sistem vselej od nas kot posameznikov zahteva prilagajanje nekemu splošnemu družbenemu vzorcu, ki naj bi mu vsi sledili. Pa čeprav je slednje pogosto le imaginarno, kot neka orwellovska oblika samocenzure, ko ni dobro odstopati od povprečja v prav nobenem kontekstu. Johnova motnja pa je še kako vidna in predvsem slišana. In kot je večkrat rečeno tudi v samem filmu: »Problem ni bolezen, pač pa odziv nanjo«. Pa ni tako prav z vsako stvarjo v življenju? Realnost oziroma tisto, kar kot takšno prepoznavamo, je eno, nekaj povsem drugega pa je, kakšno držo zavzamemo pri tem. In v tem smislu je Preklinjam (I Swear) resnično edukativen film, ki osvešča tisto najbolj marginalno v nas in kar je istočasno velik problem nekaterih kritikov, ki ne želijo videti poante onkraj bravuroznih tehničnih režijskih prijemov, ki tukaj domnevno umanjkajo. Uči nas namreč tolerance, a tudi komunikacije, ki je pogosto zgolj samo nekakšna floskula, saj v resničnosti pogosto umanjka. Organski odziv na nekaj, česar ljudje v osnovi ne razumemo, pa je praktično vedno – vsaj v začetni fazi – le zmeda in strah. Zaradi navedenega, se zelo hitro znajdemo na nivoju praktičnega nesporazuma, ki lahko vodi zgolj v nadaljnje razdvajanje. Če si dovolimo pogledati še širše, pa je prav vsakdo izmed nas, vsaj v nekem kontekstu, marginalec, saj igramo v svojem življenju kar nekaj vlog, na različnih nivojih družbene platforme, zaradi pritiska katere si ne upamo izstopiti iz množice.

Preklinjam, poleg razumevanja Johnove usode – sicer z varne distance kinodvorane –, od nas torej zahteva ponoven razmislek o tem, kdo smo kot družba, vendar predvsem kdo smo kot ljudje oziroma posamezniki z imenom in priimkom. In le znotraj nas se lahko zgodi sprememba, če že kje. Kot je zadnjič rekla neka moja znanka: »Še nikoli ni družbi uspelo spremeniti toka zgodovine, pač pa le nekaterim pogumnim posameznikom«. Se strinjate?