SIGNALI RAZTRGANEGA ČASA

Piše: mag. Jože Osterman

Kultura (spet) na okopih

Ko sem pred dobrim mesecem dni pisal o verjetnosti, da bo letošnje leto verjetno radikalno razkrilo velika notranja protislovja kulturnega področja, si nisem mislil, da se bo to zgodilo tako hitro. Pa sem pozabil, da se v času okrog kulturnega praznika pojavi kar nekaj katalizatorjev, ki pospešijo »očiščevalne« procese ne zgolj v kulturi, marveč v celotni družbi nasploh. Letos se je tradicionalna priložnost, da kulturniki ob kulturnem prazniku povedo družbi v brk nekaj krepkih o njenem odnosu do kulture, torej v bistvu do same sebe, ob tem pa se kritično ozrejo tudi na svoj položaj v družbi, združila z nekaterimi dogajanji, ki jim je botrovalo zlasti kulturno ministrstvo. Upor, ki je tlel že od poletja naprej in ga je vzbudil osnutek nacionalnega programa kulture, se je časovno raztegnil, kar prepričuje, da tokrat ne gre le za nekakšen februarski ritual, ampak da tokrat poti nazaj z enostavnim utišanjem problemov in nadaljevanjem po starem praktično ni več mogoče ne v kulturi, niti v družbi nasploh.

Eksplozija nezadovoljstva v kulturi, kajti nič ne pretiravamo, če jo tako imenujemo, je poleg tega sovpadla s podobnimi dogajanji na drugih področjih javnega sektorja. Stavke šolnikov, medicinskih sester, raziskovalcev in celo dobršnega dela obrambnega in represivnega aparata (policisti, gasilci, deloma tudi vojaki) zaradi svoje številčnosti in moči za državljane tokrat pomenijo nekaj, na kar (še) nismo navajeni. Zdi se, da je glavni generator tega razočaranje nad lastno državo, ki je še pred četrt stoletja predstavljala najvišjo motivacijo in vlivala samozavestno prepričanje v naraščanje moči ljudstva. Razočaranje je v zadnjem letu postalo tako močno, da je odplaknilo večino morebitnih zadržkov, da bi lahko stavkovni val tudi bistveno poškodoval normalno delovanje države in ogrozil varnost družbe. Lojalnost do države (ki jo večina ljudi nekoliko poenostavljeno enači s politiko) verjetno še nikdar ni padla na tako nizko raven; tudi čas protestov pred štirimi leti je v sebi nosil veliko več optimizma kot zdajšnja stavkovna gibanja, ki jih žene predvsem obup. Če je bila posamična artikulacija njihovih zahtev nejasna, pa je treba reči, da je kultura tokrat spet vzpostavila jasno sporočilo občutij, ki jih čuti večina vsaj za silo ozaveščenih državljanov ter tako vsaj za hip zavzela svoj tradicionalni status moralnega arbitra.

Pri tem mislim zlasti na slavnostni govor enega najbolj talentiranih in pronicljivih slovenskih umetnikov Vinka Möderndorferja, ki je kot predsednik Prešernovega sklada opozoril celotno slovensko občestvo na stvari, ki so za našo nadaljnjo usodo zares bistvene. V dobršnem delu gre za ugotovitve, ki niso značilne zgolj za našo družbo, marveč za večino razvitih svetovnih družb, a se jih majhne človeške skupnosti navadno zavedo prej od velikih. Möderndorferjeva kritika neoliberalnega kapitalizma, ki je človeško uničevalno družbo prikrito, a zato nič manj uničevalno razkrojil in prinesel v družbo izobilja močne elemente civilizacijske krize, v majhni skupnosti, kakršna je naša, namreč hitro dobi še toliko nevarnejše razsežnosti. Ugotovitev, da je sodobna demokracija zgolj videz, ki ga je zamenjala popolna ignoranca, je dobra diagnoza vzrokov za propadanje večine tistih hotenj in želja, ki smo jih Slovenci vlagali v razvoj svoje države in s tem v izboljšanje humanosti svojega življenja. Vsakodnevna hinavščina, nagel propad humanizma, solidarnosti in osnovnega sočutja številčno majhne družbe so strah vzbujajoči kazalci umiranja vseh tistih vrednostnih podsistemov, ki neko družbo delajo za omikano, povezano in ustvarjalno. Zdi se, kot da iz občutka posameznikov na nivo celotne nacije prehaja resigniran Kosovelov verz: »Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel…«. A  Kosovelu je dosego cilja odvzela smrt, nacija pa ga je s svojim delovanjem blokirala sama.  So iskrena upanja, ponos, vztrajnost, podedovani od naših prednikov res izgubljeni?

Je kultura lahko rešilna alternativa?

Za temi temačnimi slutnjami, ki jih vidimo na delu tudi v večini  sveta, pa svetlobo prinaša prav kultura. Ta nenadkriljivo kritična in nepodkupljiva oblika človeškega spoznavnega aparata, ki edina ni zgrajena na volji do moči in polaščevanju vsega obstoječega, očitno v sodobnem svetu spet pridobiva pomen alternative, ki bi lahko rešila na humanizmu postavljeno človeštvo. Znamenja so sicer šibka in pogosto slabo razumljiva, saj umetnost v svojem kompleksnem zajemanju sveta nikdar ni bila enostavna ideološka pridiga ali zaklinjevalni obrazec, na katerega bi prisegale množice in v njenem imenu dvigale revolucije, kajti ideologija in zaklinjanje sodijo v aparate moči. A občutje gnusa nad sodobnimi izprijenimi dogajanji, ki jih poganja neoliberalizem, kar v bistvu na čutni ravni lahko vzpostavlja le kultura z umetnostjo, še nikdar ni tako jasno pljusnilo ob okope avtoritarnih, nasilnih in zavržnih dogajanj, katerih poveljniki in hujskači vse bolj izgubljajo svoje maske. Tudi v Sloveniji, kjer se je morda prvič pokazalo, kako zadrt, poguben in represiven odnos ima do demokratičnega in kulturnega razvoja države velik del politične desnice. Ni nenavadno, da se je to razkrilo prav preko kulture. Napadi na dve nagrajenki Prešernovega sklada, ki sta pozornost svetovne javnosti pritegnili z zanimivimi, vsekakor tudi provokativnimi multimedijskimi projekti, boleče spominjata na delitve starega katoliškega Mahniča, ki je že pred slabim stoletjem besnel nad izrojeno umetnostjo – natanko to, kar danes dela skrajna politična desnica. Ta del družbe je zdaj pokazal vso svojo miselno ozkost, agresivna in celo protihumanistična načela in v bistvu totalitarno jedro vrednot, na katerih pluje, in potrdil, da največji slovenski škandali z izbrisanimi, trgovanje z orožjem, poskusom popolne podreditve države ekonomskemu primežu evropskih bank, ki spominja na grški scenarij, odnosom do migracij, pogosto surovo politizacijo umetnosti in sesuvanjem demokracije, ki je pred leti spravilo na cesto tisoče protestnikov, niso bili slučaj, marveč jedro njihove razvojne vizije. Robati in noro zadrti odmevi nekaterih pomembnih desnih politikov na Möderndorfejev govor in večini liberalne javnosti razumljive zahteve umetnikov po reševanju njihovih nakopičenih težav so še dodaten dokaz, da so maske tolerance tega dela politike do svobode umetniškega ustvarjanja padle. Lahko temu sledi še napad na svobodo izražanja, kjer lahko na družbenih omrežjih že beremo sovražni govor, ki bi mogel napovedovati tudi to?  Ah, kako logično se nekatere stvari ponavljajo najprej kot farsa, ki opozarja, da do tragedije morda niti ni daleč…

Enostavnih rešitev iz tega položaja ni. Pomembno je, da se zagat zavedamo prav zaradi sporočil, ki jih v teh časih pošilja kultura! Prav zaradi nje smo lahko vsaj malce zadovoljni, da naše družbene vrednote vendarle še niso padle na civilizacijsko sramoten nivo, ki ga lahko opazujemo pri naših vzhodnih sosedih; a ni garancije, da v prihodnje ne bi šlo še slabše. Recept je zahteven: brez nove kultivizacije družb, obnove univerzalnih humanističnih vrednot, ki so človeštvo ne le vzdrževale v obstoju, marveč tudi v veliki meri izboljševale njegov mentalni profil, verjetno izhoda ni. Grozeča izkušnja, da taki preboji navadno niso bili možni brez najhujših kataklizem, seveda zahteva še posebno pronicljivost in potrpežljivost; tanek rob, na katerem se danes nahaja človeštvo, morda še nikdar ni bil tako krhek.

Emancipacija nevladnega sektorja

V okviru teh zunanjih  globalnih dimenzij pa notranji položaj slovenske kulture ni nič manj zanimiv – in tudi pomemben, če želimo nanjo še računati kot enega poglavitnih katalizatorjev potrebnih sprememb. Izkazalo se je, da njen organizacijski model, v glavnem podedovan še iz nekdanjega socializma, zdaj dejansko ne more generirati več niti najbolj osnovnih ustvarjalnih pogojev, potrebnih za umetniške preboje. Ne gre toliko za kadrovsko ali programsko stisko, saj je ustvarjalcev in projektov veliko, nekateri trdijo, da celo preveč, marveč za vzpostavljanje okolja, ki bo veliko bolj kot sedanja stihija omogočil razvoj ustvarjalnosti vseh umetniških generacij in si povrnilo spoštovanje večine javnosti. Kajpak s tem nismo zapisali nič novega: ugotovitev o potrebnosti nove organiziranosti je stara vsaj petnajst let, pa o tem praktično nihče še ni začel resne razprave. Tudi zdajšnja ekipa na kulturnem ministrstvu je aktualnost tega podcenila: upor, ki se ji je zgodil ob zaključku razpisa za najboljše nevladne organizacije in ob javni objavi res precej improviziranih tez, s katerimi naj bi začeli razpravo o organizacijskih spremembah, jasno govorita o velikanski odgovornosti pri izpeljavi teh dveh pomembnih nalog. Kajti odpor proti vsakršnim spremembam je velikemu delu kulture žal imanenten.

Stvari, kot so se dogajale v zadnjih mesecih, nedvomno kažejo, da je nevladni sektor, ki se je v letih recesije številčno in tudi kvalitetno močno okrepil, bistveno pridobil na pomenu in javnem vplivu, kar je nedvomno dobro. Tudi na račun lastne boljše povezanosti, saj njihov vezni člen, društvo Asociacija, glede na pogoje dela, ki jih ima, deluje skorajda zgledno. V nevladni sektor se formalno, brez kakršnihkoli kompleksov s profesionalne ali lastne strani, vključuje tudi ljubiteljska kultura, pri čemer pa so njeni problemi precej drugačni od tistih, ki pestijo profesionalne nevladnike. Tem gre v hudih časih za najbolj osnovno eksistenco, torej fizično preživetje, kar razumljivo stopnjuje njihovo razočaranje in jezo, ker izboljšanja delovnih pogojev zanje praktično ni. To moramo vsi razumeti in spoštovati. Zato razumemo tudi zavračanje nedodelanih in rokohitrskih predlogov, ki morda res ne vodijo nikamor. Zveza kulturnih društev Slovenije se je pridružila protestu, da je potrebno resno razpravo o novem organizacijskem modelu začeti drugače, manj improvizirano, predvsem pa si je potrebno zanjo vzeti več časa in miru, nismo pa se pridružili prevladujočemu mnenju, skorajda ultimatu, da mora minister bodisi umakniti predlog sprememb ZUJIK bodisi odstopiti, saj smo menili, da bi bilo mogoče začetek razprave vendarle postaviti v ustrezne časovne in postopkovne okvire (podaljšanje časa za javno razpravo, organizacija javnih predstavitev) in z njo začeti, kajti zgolj blokada dialoga je zmerom slaba stvar, ki ne prinaša rešitev. Treba je priznati, da smo v teh bolj milih stališčih ostali osamljeni.

Še ena pomembna malenkost je, ki dvigne obrvi in je vredna naše pozornosti. V dialogu, ki smo mu bili priča zadnji mesec, je namreč padlo nekaj kritičnih vrednostnih ocen o trenutni kulturni politiki, ki da stavi predvsem na vrednote, ki kulturo pojmujejo kot zaprašeno, stereotipno in vase zaprto ohranjevalko večinoma preživetih umetnostnih form, prikladno za vse vrste političnih, pa tudi ekonomskih izkoriščanj. Kar nekajkrat je bilo rečeno, da so to vrednote ljubiteljske kulture. To je nevarna in krivična teza, za katero so avtorji večinoma takoj dejali, da ne leti na današnjo ljubiteljsko kulturo, ki ji priznavajo inovativnost, aktualnost in pluralizem, a stereotipi so vselej še kako nevarni. Še zlasti zato, ker so nekateri glasovi s politične desnice takoj pritaknili tezo, da je prav ljubiteljska kultura varuh tistih domoljubnih in zgodovinskih vrednost, iz katerih je nastala samostojna Slovenija in da se bi pravzaprav dalo shajati zgolj z njo. Pravzaprav vse skupaj ni nič novega, a je opozorilo, da se lahko kakšna razpoka med profesionalno in ljubiteljsko kulturo, ki je vselej obstajala v pretežno neukih ali manj tolerantnih glavah in je včasih našla kak odziv tudi v kulturni politiki, po nepotrebnem lahko razširi v prepad.