Potemkin ne razpravlja o zamerah, obetih in zelenih nebesih (Janez Dreu)

Stol, miza s prtom,

postelja s flanelko —

na sredini in pri vratih.

Sediš ob oknu s trstiko ob trstiki —

poslušaš bevskanje

rumenokljuncev pri zeleni reki.

V zvoniku bije ura poldan —

vse je v hladu obočja granitnih blokov —

še iz časov Rima.

Odpraviš se iskati sence ob zenitu.

S težavo najdeš

pot k vodnjaku sredi trga —

piješ vodo iz pipe.

Podstreha dóma se nikakor ne razkrije.

Ob zori znova sedeš k lini —

Poslušaš bevskanje

rumenokljuncev pri zeleni reki.

Zamere v brezna

Preden vržeš žolč

levom v areno,

galebom v morje

in golobom na promenadi,

se ogledaš

k hribom,

skozi okno,

pod vsak list na grudi

in pod kaménje proda.

Morebiti najdeš,

srce v lectu s pentljo

v barvi tvojega navdiha,

ali kak drug odpustek

s sejma ob nedeljah —

uteha

ob zrenju k rani vsej v krvi

in ob jezi,

ki puhti z valovi žvepla

iz tvojega nosu.

Nimam časa, da časa ne bí imel

Imam tebe.

Slačim tvoj sedanjik v moji senožeti.

Ob plesu senc po kreču,

vidim žarjavo zvezd —

sonce je že zdavnaj v črnini potonílo.

Tišina plazi v vse pore —

molčim.

Vse je tako potihem lépo.

Čas samo za naju.

Malo ga ukradem zase —

izsesam ga iz kosti.

Brez tebe imam samoto —

razpira se v razpoko.

Strmoglavljam vanjo  —

lepi se mi na telo,

oblačila so že kakor mavec —

treščim kakor kamen v

najin, že razpadli, čas.

Besedje dere —

kot lava iz vulkana,

kakor brzec preden iztiri na ovinku.

Posodje iz Murana se lomi in šklepéta -—

kakor ogledalo,

ki se raztrešči ob srečanju s kockami granita.

Premetanke so tako na gosto posajene,

da bi lahko z nožem rezal,

s kriki paral tihožitje.

Hudournik se ustaviš z zapreko,

preokreneš vse tokove,

spočasníš divjanje.

Očarljivi žarek

I

Dan za dnem —

stopalo za stopalom.

Po kamniti cesti v prahu.

Moje sonce je ves čas skrito za oblaki —

tu in tam pokuka, se nasmeji —

zagledam jo,

vso v sijaju čarovnije.

Ne vem, kako pristópiti —

ne preveč boječe, tudi ne predrzno —

bežno, uglajéno in popolnoma iskreno.

Odgovori z leskom v očeh.

Spreleti me —

izgubljeno upanje lahkó

izkopljem izpod sivine mrež.

II.

Po mestu tavam in jo iščem,

sedem, kjer včasih sede ona,

prižgem, ne vem več katero, cigareto —

čakam, kot vsak dan doslej.

Od daleč zagledam odblesk v oknih —

lahkotno pozibavanje v bokih,

vedrina na obrazu,

obsijana s vso svetlobo dneva.

Tokrat sploh ni sama,

niti s prijatelji, kot ničkolíkokrat doslej.

Z njim se približuje —

nagajivo mi odzdravi.

Obsedim —

kopljem se v soncu zime.

Razrvano po žepih stikam za naslednjo cigareto —

pokadim, ne vem ne kdaj in ne zakaj.