Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
23. februar 2025
Žiga Čamernik je med drugim tudi prostovoljec Slovenskega društva Hospic, enega tistih plemenitih človeških združenj, ki skuša lajšati zadnje dneve umirajočih in jih z razumevanjem njihovega položaja spremljati v lepo smrt. Ni presenetljivo, da je zato dokumentarec V tišini življenja, ki ga je režirala Nina Blažin, v njem pa svojo hvalnico življenju v soočenju z lastnim zadnjim slovesom oznanja Manca Košir, izzval k intenzivnemu razmisleku o tem, če morda neusahljivi Mančin vitalizem vendarle ne odvzema smrti nekaj stvari, ki so povsem človeške, tudi potrebne, denimo strah pred smrtjo in žalovanje.
Morda še to: film V tišini življenja, ki je bil posnet v koprodukciji z RTV Slovenije, je svojo premiero doživel na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, pred slabim mesecem dni pa tudi v Ljubljani, bo po Sloveniji predvajan v sklopu Art kino mreže Slovenije in ga trenutno vrtijo v ljubljanskem Art kinu. Možen je tudi ogled na spletu v okviru Baze slovenskih filmov.
Piše: Žiga Čamernik
Kakšne pol ure po premieri filma »V tišini življenja« sva z znanko načela tisto najbolj konvencionalno vprašanje »Kako ti je bil kaj film?« Ker je pri svoji reakciji oklevala, sem zaslutil, da se obeta nekaj zanimivega. Čez čas mi je namesto odgovora na zastavljeno vprašanje raje ponudila protivprašanje: »Ali verjameš, da je nekdo lahko srečen, pa četudi se zgodi karkoli?«, s katerim je nehote so-oblikovala tonus tega prispevka.
Čeprav sem sam omenjeni film videl že drugič, si takšnega vprašanja niti nisem drznil zastaviti. Nato pa sem v hipu pomislil na Manco, ki v njem deluje kot da ni čisto s tega sveta, zavezanega predvsem trpljenju. Pri soočanju s tisto najzahtevnejšo človeško preizkušnjo, torej lastnim umiranjem, se vede, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega. Ironija je, da to na nek način nedvomno drži, vendar se je vseeno legitimno vprašati, kaj hudiča je zadaj. Ob diagnozi skrajno neprijetne oblike raka, ki se najprej umakne, nato pa ponovi in celo razširi na nekatere druge organe, preizkušnjo prestaja herojsko, saj se zdi, da stoično sprejema prav vse izzive, ki ji prihajajo nasproti. Pa jih res? Bojim se, da nedvoumnega odgovora na to vprašanje tisti, ki ostanemo po smrti ljubljenih na tej strani dežele solz, ne bomo nikdar izvedeli. Več kot očitno je tudi to, da Mančina stoična drža izhaja iz pristne potrebe po zaščiti bližnjih, da le-ti ne bi »po nepotrebnem« preveč trpeli – predvsem takrat, ko nje ne bo več. Prepove jim celo žalovanje, kar kaže na njen občutek nadzora, tako inherentnega na splošno ljudem. Žalovanje za bližnjo osebo pa je nujno in človeško, mar ne? Če se poglobimo v fenomen žalovanja kot takšnega, lahko ugotovimo celo, da obstaja velika nevarnost, da bi ga v pretirano intenzivni stiski potlačili, nato pa bi nepričakovano izbruhnilo kasneje, ko bi nekako malce naivno sklepali, da smo »iz ta hudega že ven.« Je nemara naš osebni potlačeni strah pred smrtjo tisti, ki nas sili v dirigiranje dogodkov v zvezi z našo lastno smrtjo, vključno z režijo pogreba? Zavedam se, da zastavljam na nek način drzno vprašanje, vendar pa istočasno čutim, da mora biti zastavljeno.
Sam sem namreč v podobnem kontekstu izgubil dve dragi mi osebi. Prva je bila moja nona, pristna delovna ženska s hrvaškega Primorja, polna humorja in topline. Pa tudi strogosti in srboritosti, če ji kaj ni bilo prav, kar niti ni bilo tako zelo redko. Umrla je v hiši Ljubhospica in še danes ne vem, če čisto pomirjena sama s seboj in svetom. Zagotovo pa je, da je bila prav njena smrt razlog, da sem danes prostovoljec pri Slovenskem društvu Hospic, kar sploh ni tako slabo. Sam imam sicer v spominu celotno izkušnjo kot nekaj osebno zahtevnega, nadvse intenzivnega, čeravno tudi lepega. Takšnih dvojnosti smo prostovoljci SDH zaradi vseh internih usposabljanj in naše primarne naravnanosti, sicer – vsaj do neke mere – vajeni in vprašanje, ki se postavlja kar samo po sebi, glasi: »Le zakaj si Manca te dvojnosti ni drznila/želela/zmogla pokazati, saj je vendarle nadvse človeška?« Prav slednje je namreč tisto mojo znanko iz začetka prispevka odtegnilo od identifikacije z njo, saj se v celotnem filmu dejansko niti enkrat ne zlomi. Res pa je, da na tem mestu ne moremo komentirati tistega, česar sam film ni uspel pokazati. Torej življenja v vseh možnih oblikah.
Foto: arhiv SFC
Vrnimo se še malo k noni Miljenki. Tudi ona namreč na noben način ni problematizirala svoje smrti, niti ni govorila o tem. Kot da je njeno bivanje v hiši Hospica nekaj popolnoma normalnega. Kar je bilo meni osebno pri celotni zadevi najbolj všeč, pa je spoznanje, ki sem ga pridobil prav zaradi njenega primera, da si prav vsak človek na planetu Zemlja zasluži dostojanstveno umreti. Naključje je hotelo, da je enkrat k njej prišla na obisk prostovoljka Manca Košir, ki jo je »poznala s televizije«. In tam sta bili: dve ženski, ki sta kramljali tako domače, kot da se poznata že leta. In na nek način sta tudi se, saj umirajočim počasi, a zagotovo popustijo prav vsi obrambni mehanizmi. Ravno tukaj pa je paradoks. Če je temu dejansko tako, kako je mogoče, da v ključnih urah ni prisoten ravno lasten strah pred smrtjo? Ali pa je morda presežen? Je tudi nona Miljenka, globoko senzibilna kot je bila, zavzela stoično držo do lastnega umiranja, v trenutku, ko je prepoznala paniko v mojih in v očeh svoje hčere, torej moje mame? Se še v praktično zadnjem hipu našega tuzemskega življenja, aktivira naravni impulz – podobno kot pri neki levinji – po zaščiti svojih potomcev, z namenom, da bi jim odtegnili potencialno trpljenje, kot da je to dejansko mogoče? Pa je to v tem oziru sploh prav? Je tako težko reči umiram in se bojim?
Sicer je res najverjetneje tudi to, da obstajajo ljudje, ki se zlomijo zgolj sami pred seboj ali pa še to ne. S tem v mislih, naj omenim še drugo meni drago preminulo osebo, svojega igralskega mentorja, Janeza Vajevca, ki pa je bil »pravi prvak« stoične drže; in to v praktično vseh življenjskih situacijah. Spominjam se neke njegove izrečene misli že proti koncu življenja: »Žiga, ni me strah, pa četudi bi bilo treba umreti.« Slednje je bilo izrečeno tako suvereno in brez zadržkov, da niti pomislil nisem, da bi mu kakorkoli oporekal. Le s kakšno pravico? Bega me le tisti »bi bilo«, namesto npr. »je treba«, saj slednje bolj kaže na pomirjenost z definitivnostjo smrti. Lahko pa da sem zgolj po nepotrebnem pikolovski, ne vem. Mar ni namreč po drugi strani nekaj najbolj človeškega, da se dopušča vsaj minimalna možnost preživetja, neizprosni prognozi navkljub? Koliko »igre« torej obstaja v naših poslednjih dneh, ponovno z željo, da zaščitimo bližnje? Ne pozabimo, tudi naša Manca je – poleg vsega drugega – bila igralka, kar v praksi morda pomeni, da je zmogla preslepiti celo samo sebe. Tukaj kot igralec pišem predvsem iz lastnih izkušenj, da se razumemo. Ali kot bi rekel veliki igralec in igralski pedagog, Dustin Hoffman, »če ljudje ne bi ves čas nekaj igrali in (se) na ta način zavajali, bi bilo živeti enostavno preveč boleče,« kar seveda da misliti.
V filmu se skupaj z Mančino prepleta še ena zgodba minevanja; in sicer tista o življenju in umiranju očeta režiserke Nine Blažin, kar se vsebinsko in estetsko lepo dopolni z osnovno premiso. Taisti oče svoji ženi in hčerki niti ne pove za svojo diagnozo, kar v filmu celo Manca pospremi z besedami, da ga je bilo vse preveč strah, da bi ju soočil s tem, čeprav je po navadi zadaj izgovor, da ne želimo obremenjevati ljubljenih. Vendar, koga pa bomo v resnici obremenjevali, če ne prav bližnjih? Vse prepogosto se namreč zgodi, da raje brez omembe vrednih zadržkov priskočimo na pomoč komu drugemu, kot da bi zanjo kadarkoli prosili sami. Kot da bi bila naša nebogljenost nekaj čisto nesprejemljivega, domala sramotnega. Zakaj jo pri drugih torej tako prostodušno sprejemamo, pri sebi pa nikakor? Smo na nepoboljšljivem ego tripu? Bo že tako, da smo ljudje vedno »najbolj pametni«, kar se tiče drugih, medtem ko sami izgubljeno plovemo po čereh življenja in smrti, ne da bi kdo to dejansko vedel. Smo torej ob smrti res čisto pozabili spustiti nadzor, ki je vselej le iluzija ega? Vse je tako jasno, če je človek zdrav in pri močeh, kajne? Vendar bog ne daj, da bi na tako občutljivem terenu kot je umiranje, delali kakršnekoli definitivne zaključke. Dovolj je namreč že smrt kot takšna.
