
Gledališče RAMPA iz Celovca je eno najpomembnejših nosilcev kulturnega delovanja Slovencev na avstrijskem Koroškem
22.december 2024
Piše: dr. Janko Malle
Skupni slovenski kulturni prostor (SSKP) naj bi bil eno pomembnejših kulturnopolitičnih načel naše politike, in to ne zgolj kulturne. Slovenija ga je kodificirala z ZAKONOM O ODNOSIH REPUBLIKE SLOVENIJE S SLOVENCI ZUNAJ NJENIH MEJA; izrecno v 5. členu: (1) Slovenci v zamejstvu in po svetu so enakovreden del enotnega slovenskega naše zlasti v naslednjih dveh členih: roda.(2) Republika Slovenija je matična domovina vseh Slovencev zunaj njenih meja in tudi država zaščitnica avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah, ter v 6. členu: (1) Območja sosednjih držav, kjer prebiva avtohtona slovenska narodna skupnost, in Republika Slovenija tvorijo skupni slovenski kulturni prostor.(2) Prizadevanje za ohranitev in okrepitev slovenstva v skupnem slovenskem kulturnem prostoru sodi med poglavitne naloge Republike Slovenije. Dovolj nedvoumna določila, ki ne puščajo dvoma, da morajo vsi organi Republike Slovenije pri svojem delu temu dejstvu posvetiti posebno pozornost. Kajpak še zlasti kultura.
Dr. Janko Malle je eden od tistih Slovencev z avstrijske Koroške, ki vseskozi spremlja dejansko delovanje tega načela. Dolga leta tajnik, se pravi operativni vodja delovanja Slovenske prosvetne zveze, ene od dveh krovnih organizacij, ki združuje slovenska kulturna društva v Avstriji, danes pa podpredsednik te zveze, je bil precej let tudi član nadzornega odbora javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, torej dobro pozna delovanje načela SSKP v praksi. Njegov kritični prispevek, ki ga je delno povzel tudi na srečanju sedmih krovnih organizacij Slovencev v sosednih državah in matice v Novi Gorici konec novembra, je tehtno opozorilo, kako rutinersko in formalistično je postalo izvajanje tega plemenitega združevalnega načela Slovencev v današnjem času.
***
Slovenska kultura in kultura Slovenije
Slovenska kultura in kultura Slovenije sta postala sinonima, pri čemer se skorajda ne upošteva, da del slovenske kulture, ki ni kultura Slovenije, predstavlja ogromno bogastvo in da kultura Slovenije vsebuje tudi neslovenske elemente.
Če „slovenstvo“ skušamo opredeljevati in uveljavljati prioritarno kot kulturno kategorijo, koncept Skupnega slovenskega kulturnega prostora (SSKP) ne pomeni, da hočemo z njim popravljati zgodovinske „krivice“, ki so vidne tudi kot izguba delov „slovenskega“ teritorija. Lahko pa se v tem konceptu skrivajo pasti nacionalističnega pogleda na svet z nostalgijo po romantični harmoniji o vseslovenski kulturni skupnosti, ki nikoli ni bila in prav tako dandanes ne more biti uniformna. Poudariti je treba, da SSKP nikogar ne izključuje, še posebej pa ne izključuje multi- in interkulturnih konceptov, pač pa se z njimi dopolnjuje. To še posebej velja za slovenske manjšine v sosednjih državah.

Dvorana K&K (Kultura, komunikacija) centra v Šentjanžu v Rožu
V okviru državne politike RS bi moral dobiti poseben pomen nacionalni program za kulturo. Slovenci v sosednjih državah in njihovo kulturno delovanje je bilo najpogosteje obravnavano v funkciji elementa politične pragmatike, ki se je izogibala dolgoročnejšim vizijam in zavezam Tako je kultura nasploh tretirana v političnem diskurzu, v katerem nikoli ni bilo pravega stika med visokoletečimi deklaracijami in kulturno realpolitiko. Izrazi »zamejci«, »matica«, »manjšinci« vsi po vrsti izvirajo iz politike in jih kultura doslej ni znala nadomestiti s svojo terminologijo. Formula slovenska kultura je kultura države Slovenije je zgrešena, se pa krepi kot se krepi politična pacifikacija vseh družbenih sfer. Edina sreča je, da so (nekateri) politiki nekoliko neučinkoviti in ne speljejo, kar mislijo, in to vsaj deloma ohranja kulturo kot neodvisno civilno sfero. Ko se je leta 2018 pripravljal nacionalni program za kulturo 2018-2025, smo se v njem Slovenci v sosednjih državah pojavljali samo na deklarativni ravni. Letos pa je državni zbor RS sprejel resolucijo o nacionalnem programu kulture 2025 -2031, kjer se Slovenci v sosednjih državah pojavljamo zgolj kot retorična floskula v okviru skupnega slovenskega kulturnega prostora. Zato sem k osnutku leta 2018 in k letošnji resoluciji dal med drugim naslednjo pismeno pripombo:
»Slovenci v sosednjih državah smo v osnutku omenjeni (razveseljivo je dejstvo, da se ne pojavlja več termin »zamejci«), vendar iz osnutka niso razvidne odgovornosti in kompetence, ki naj bi bile v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Slovenci v sosednjih državah smo prav tako kot celotna slovenska družba razdeljeni v več segmentov poklicnega, strokovnega in družbenega življenja, zato mislim, da naj bi bilo za kulturo slovenskega naroda (ne samo slovenske države!) v celoti odgovorno Ministrstvo za kulturo RS (sedaj je zanjo odgovoren Urad Vlade RS za zamejstvo in Slovence po svetu). Namesto »getoizacije« v enem samem državnem organu naj se kultura Slovencev v sosednjih državah upošteva v posameznih resorjih oz. javnih zavodih: od gledališča do založništva, od znanosti do šolstva. Leta 2005 je Ministrstvo za kulturo RS oddalo dotedanje reference, ki jih je imelo za kulturo Slovencev v sosednjih državah, v odgovornost Uradu Vlade RS za zamejstvo in Slovence po svetu. Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da je ta odločitev segment slovenske kulture delila in predvsem kulturo Slovencev v sosednjih državah odrezala od enotne in skupne kulturne administracije”.
SSKP je še kako stvar (tudi) kulturnega resorja
Če RS meni, da tudi kultura Slovencev v sosednjih državah spada v nacionalni program za kulturo, za katerega skrbi njeno MK, potem bi bilo prav, da se to ne bi dogajalo samo na deklarativni ravni. Zato predlagam, da MK vzpostavi z javnim interesom za kulturo skladen sistem financiranja kulture Slovencev v sosednjih državah, ki naj jasno signalizira, da MK ne skrbi samo za kulturo slovenske države, ampak za kulturo celotnega slovenskega naroda. Skratka: gre za implementacijo kulture Slovencev v sosednjih državah v odgovornost MK«.

Slika v olju: Slovenski kulturni dom v Radišah
Vsekakor bi pot utrjevanje jezikovnega samozavedanja na Koroškem olajšala večja afirmacija celotne slovenske kulture. Še vedno je kulturna izmenjava z Republiko Slovenijo prešibka in omejena le na občasne akcije ali kulturne prireditve predvsem manifestativnega značaja. Pogrešamo sistem kulturne izmenjave, kakršen je na primer gledališki abonma Slovenske prosvetne zveze v Clovcu z gostovanji poklicnih gledališč iz Slovenije, ki bi zagotavljal, da bi bila kulturna ustvarjalnost dostopna vsem Slovencem tako v Republiki Sloveniji kot zunaj nje. Prepričan sem, da je v osrednjo kulturno dogajanje v Republiki Sloveniji treba integrirati tudi kulturne in umetniške dosežke Slovencev zunaj njenih meja, samo tako bi imela celotna kulturna ustvarjalnost slovenskega naroda večji pomen. Zato pa bi se morala s povezovanjem slovenske kulture z vso odgovornostjo (ponovno) ukvarjati tista institucija slovenske države, ki skrbi za sistemsko ureditev kulturnega ustvarjanja in vzdrževanju kulturne infrastrukture, to je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je do leta 2004 skrbelo tudi za kulturno delovanje Slovencev zunaj njenih meja.
To bi bila obetavna pot za vzbujanje in razvijanje zavesti o kulturni pripadnosti slovenskemu narodu. Radi bi sodelovali, če bi se ta razmišljanja tudi operacionalizira in našla pozitiven odmev.
Dejstvo je, da se je geslo o skupnem kulturnem prostoru izjalovilo v prazno floskulo, ki ne presega njenega deklarativnega pomena, namesto, da bi skupni kulturni prostor okrepili institucionalno. To pomeni, da manjšin zunaj Republike Slovenije ne bi smeli obravnavati kot nekakšne ločene življenjske prostore, ki imajo po vseh znakih sodeč le še kakšno obrobno, brez vsebinsko razmerje do centralnega slovenskega prostora. Kljub temu pa je treba upoštevati realnost dveh kulturnih prostorov, v katerih živijo Koroški Slovenci. Dejstvo je, da živimo v jezikovno mešanih sredinah, zato je vprašanje sožitja in večkulturnosti osrednje vprašanje. Nasprotniki teze o večkulturnosti svojega nasprotovanja ne pojasnjujejo in preprosto govorijo o izgubi narodne identitete. V bistvu so to teze nacionalnega spora, ki v približevanju drugemu vidi kapitulacijo, toda nekateri spregledajo bistvo, da se bomo mi, predvsem pa naši otroci vedno globlje vračali v avstrijsko stvarnost, ki se povezuje in se bo povezovala s Slovenijo tudi mimo manjšine.
Moderno tržišče se vedno manj ozira na narodnostne meje, zato je opcija o odprti manjšini za Slovence, ki živimo na jezikovnem mešanem ozemlju bolj varna, ker predpostavlja in ne izključuje prijaznosti in tolerance večinskega naroda. Ekskluzivistične paradigme, ki v razumevanje slovenstva ne vključujejo različnosti in poudarjajo le slovenstvo po poreklu, onemogočajo in zavirajo razvoj široko plastne kulturne samozavesti. V tem pogledu se strinjam z ugotovitvijo antropologinje dr. Irene Šumi, ki s svojo ugotovitvijo presega starinske poglede in v ospredje postavlja sociološke vidike „etnične opredelitve“, taka namreč, ki bolj odgovarjajo sentimentalnemu zadoščenju pozno romantičnega tradicionalizma. Naj jo citiram: “Kljub temu, da iz zamejstva prihajajo alarmantni podatki, da materni jezik zamira in da je asimilacija na pohodu, pa vse kvalitativne študije na terenu kažejo, da ta podatek ne drži, da je to nekakšna ideologizacija, ki je sama sebi namen. Ljudi, katerim je slovenščina njihov zasebni kot, javni je pa primer nemščina, se stigmatizira. Slovenska državna ideologija, pogosta pa tudi manjšinska politična elita, nista ravnali pametno, ko sta pri koroških Slovencih ekskorciali patriotska čustva, kot tudi nista marali ljudi, ki so se počutili Slovence, radi pa so pisali in predavali v nemščini. Če slovenstvo v razumevanju samega sebe ne bo vključilo vseh načinov realnega bivanja res nima prihodnosti.”
Kritično o obravnavanju Slovencev v sosednjih državah
Problem dojemanja Slovencev v sosednjih državah je v glavnem v tem, da so v Sloveniji obravnavani kot skupnost na razvojno nižji stopnji, kjer mora prevladovati homogenost in organska povezanost, ne sme pa kazati politične diferenciranosti. To je v bistvu nacionalistično stališče, ki vztraja pri narodu kot vseobsežni formuli in nudi platformo za ideološko opredeljevanje jezikovne in kulturne pripadnosti (koroških in drugih) Slovencev.
Zato tezo o skupnem ali celo enotnem slovenskem kulturnem prostoru sprejemam z določeno rezervo. Doslej nam je zameglila pogled na realnost dveh kulturnih prostorov, ki se ne samo stikata temveč prepletata. Kot Slovenci zunaj Republike Slovenije smo imeli in imamo različne pristope do slovenskega jezika in slovenstva, od narodnega priznanja do želje po znanju slovenskega jezika. V tem kontekstu vprašanje obstoja Slovencev zunaj Republike Slovenije poimenujemo kot jezikovno kulturno vprašanje in ne kot klasično nacionalno vprašanje. Vendar o tem ni bilo in ni razprav, ne javnih ne institucionaliziranih, s politično odgovornimi ustanovami RS.
Prednost slovenske kulture je, da je bila skozi zgodovino policentrična in ji dajejo – kot pravi pokojni koroško-slovenski literarni zgodovinar Janez Strutz – »pečat različni politični, družbeni, kulturni in jezikovni dejavniki kolonizacije in emancipacije – ki je regionalno potekala dokaj različno – njenega kulturnega prostora«.
V Sloveniji je malo sogovornikov, ki bi se zavedali tega problema. Toda eden izmed redkih je Zveza kulturnih društev Slovenije, ki je skupno s krovnimi kulturnimi organizacijami Slovencev iz sosednjih držav (po srečanju 29.novembra 2025 v Novi Gorici) sprejela dokument, v katerem odgovorne politične ustanove Slovenije poziva, da manjšinam prizna »status subjekta v izvajanju politike skupnega kulturnega prostora in jih vključi v vse organe in delovna telesa«, kjer se odloča o vlogi kulture na obrobju slovenskega kulturnega prostora. V tem dokumentu je zajet tudi predlog, da Ministrstvo za kulturo ustanovi strokovno komisijo »za kulturno delovanje v okvru skupnega slovenskega kulturnega prostora«.
Svoboden in institucionaliziran dialog glede kulturne politke Slovenije do manjšin v sosednjih državah je nujno potreben, če hočemo izboljšati (in ne samo ohraniti) kulturno substanco slovenskega naroda v vseh njenih razsežnostih.
Pregled ocene
Povzetek : Dr. Janko Malle iz Celovca o politiki skupnega slovenskega kulturnega prostora