RAZSTAVA FOTOGRAFIJ DUŠANA LETNARJA: VERNA KRONIKA KAMNIKA IN NJEGOVIH LJUDI

Moji sosedje (vse fotografije z razstave: avtorica)

16. september 2026
Piše: Miša Gams
Fotografi so lahko najbolj verodostojni pričevalci življenja, ki se dogaja okrog njih. Fotografski aparat, vsaj tisti v analogni dobi fotografiranja, običajno ne laže in slike, ki jih posname, odsevajo tisto, kar se je zgodilo ob pritisku na sprožilec. Filmski trak, na katerega je odtisnjena fotografija, je torej je trden pričevalec resnice, ki jo je zabeležil fotograf. Miša Gams se je zato s toliko večjo vnemo lotila analize tega, kar je v Kamniku razstavil Dušan Letnar – Kamnik je pač njeno mesto!  Taka in podobne razstave, ki jih pogosto lahko spremljamo tudi v drugih mestih,   pa jasno pripoveduje o tem, kako se je ne le pri nas okrepilo zanimanje za ogled fotografij, ki so nekakšna inkarnacije časa in duha skupnosti, o kateri govorijo. 

***

Razstava Dušana Letnarja v galeriji Mihe Maleša v Kamniku uokvirila narodne noše in približala življenje na vasi

Mojster analogne fotografije na Kamniškem

Dušan Letnar je dolgoletni fotograf in član Foto kluba Kamnik (od leta 2005), ki mladim približuje analogno fotografijo in jih uvaja v fotografski način razmišljanja. Zadnja leta je imel več razstav, a najbolj obsežna je prav aktualna razstava, ki od 29. maja naprej poteka v Galeriji Mihe Maleša zraven Glavnega trga v Kamniku. Razdeljena je na tri dele, ki nosijo pomenljive naslove: Mimonoše, Pulfrfabrka in Moji sosedje.

V prvi sobi se tako nahajajo fotografije iz sprevoda narodnih noš, ki vsako leto drugo nedeljo v septembru poteka na kamniški Šutni. Najbolj nas pritegne veliki plan ženskega obraza, za katerega avtor pove, da je nastal, ko ga je sošolka, oblečena v narodno nošo, nenadoma zagledala ob povorki in ji izraz na obrazu ni mogel skriti veselega presenečenja. Poleg omenjene fotografije se nahaja v tej sobi še sedem črnobelih fotografij, ki so nastale med leti 2014 pa do danes, ko smo lahko skozi okna galerije spremljali tako povorko kot dogajanje na Glavnem trgu, kjer so se na nedeljskem odru izmenjevale folklorne skupine iz Romunije, Poljske, Irske in Tanzanije.

Moji sosedje & FabrkaV drugi sobi se nahaja dvanajst manjših fotografij, ki prikazujejo posamezne rekvizite, ki so ostali po zaprtju kamniške smodnišnice oz. po domače “barutane” (tovarne KIK). V prvem planu je voziček za prevoz rude, stacionarni telefon za komunikacijo med različnimi oddelki, velikanske železne posode za shrenjevanje smodnika, obrambni zid, ki je preprečeval širjenje eksplozivnega vala, številna steklena okna, ki spominjajo na umetniški mozaik, zapuščene tračnice in še bi lahko naštevali. Lahko bi rekli, da v tej sobi pride do izraza Letnarjev občutek za kompozicijo in ostrino, saj so fotografije vsebinsko izjemno minimalistične, a stilistično precizne in izpovedne. Prav praznina, ki se čuti na posameznih fotografijah, izpoveduje zgodbo o delavcih, ki so nekoč usmerjali mašinerijo in ki so služili svoj kruh v nevarnih razmerah. V tretji sobi, ki je tudi največja, se nahaja 29 fotografij, ki jih je Letnar ustvaril v Mekinjah, kjer je motril življenje svojih sosedov.

Skozi objektiv je ujel odraščanje treh bratov in njihov odnos s starimi starši, pri čemer je zabeležil vse hudomušne pa tudi tragične detajle. Tu je fotografija najmanjšega izmed sinov, kako objokuje povoženega psička, fotografija fanta, ki nosi na obrazu masko za plavanje, zabavna fotografija, ki prikazuje metanje otrok v seno, vožnjo z motorjem, popravljanje kolesa, njihovo borbo za krof, počasno uživanje malice, igro z dedkom in še bi lahko naštevali. Kustosinja Saša Bučan se je odločila, da na razstavi izpostavi zlasti fotografije, ki prikazujejo cel spekter otroških čustev, od razigrane norčavosti pa do zamišljenosti in prebolevanja. Do izraza pridejo tako njihovi portreti kot zamegljene silhuete, ki vnašajo pridih poetičnega v sicer dostikrat robustno vaško življenje. Marsikomu, ki je na fotografijah prepoznal kmetijo, h kateri je kot otrok hodil po mleko, pa so se porodili spomini na lastno odraščanje skozi prizmo štirih letnih časov …

Ogled razstave skozi fotografove oči med 11. in 13. septembrom (razstava je postavljena  do 17. 10.)

***

Letnar vodi obiskovalce po razstavi

Letošnji 53. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku so potekali v sončnem vremenu in kot je za vsakoletni program značilno, se je na odru Glavnega trga zamenjalo veliko folklornih skupin, mažoretk, glasbenikov, gledaliških skupin (obiskovalci so imeli priložnost tudi spremljati sodobno glasbeno-plesno predstavo Zlatorog in prisluhniti pripovedovanju gorenjskih pravljic) in predstavnikov domačih obrti. Prav zato je ta dogodek nadvse pomemben iz vidika ohranjanja kulturne dediščine, medgeneracijske povezanosti in prenašanja znanja iz roda v rod. V bogat program pa je bilo vključeno tudi popoldansko vodstvo po fotografski razstavi, ki je potekalo pod taktirko Letnarja, ki je v treh turah popeljal cca. 50 obiskovalcev po prostorih Maleševe galerije in predstavil zgodbe tostran in onstran fotografskega objektiva. Pri tem je razložil še specifike fotografiranja pri posamezni sliki iz tehničnega vidika in omenil posebnosti, s katerimi se je soočal. Kot zanimivost je povedal tudi, kako je za določeno obdobje izročil fotoaparat enemu izmed otrok, ki se nahajajo na fotografijah, da je z njim poslikal serijo zanimivih fotografij iz kmečkega življena. Kot rezultat tega eksperimentiranja je tudi ena izmed najbolj opaznih fotografij na razstavi – fotografija, na kateri se nahaja Letnar z enim izmed sosedovih otrok, bratcem mladinskega fotografa. Čeprav smo upali, da se na razstavi pojavijo tudi trije, zdaj že odrasli fantje, glavni protagonisti fotografij, je Letnar omenil, da so vsi postali najstniki (stari 14, 18 in 20 let), ki imajo polno drugih obveznosti in jim tovrstni dogodki ne predstavljajo več izziva.

Na koncu ture smo zavili še v nadstropje višje, kjer se nahaja galerija Pogled, v kateri je od junija naprej na ogled razstava Umetniške razglednice – poseben projekt, pri katerem je med več kot stotimi avtorji in avtoricami sodeloval tudi Dušan Letnar s svojo črnobelo razglednico-fotografijo. Na razpis je namreč iz vseh koncev Slovenij in različnih držav sveta (Anglija, Indija, Nemčija, Belgija itd.) prispelo okrog 154 razglednic, narejenih iz različnih materialov in tehnik (tudi z različno temo), tako da se je užitek sprehoditi po prostoru in občudovati raznolikost barv, tekstur in oblik, ujetih na karton A6 formata z avtorskim pripisom, sloganom ali celo krajšim manifestom. Razstava razglednic bo na ogled do 20. septembra, medtem ko bo razstava Letnarjevih fotografij na ogled vse do 17. oktobra.

Posebnost tokratnih Letnarjevih fotografij je ta, da je kustosinja uvrstila na razstavo tri četrtine novih, še nerazstavljenih oz. neobjavljenih fotografij, ki jih nismo imeli prej priložnosti videti ne na razstavi “Pastirji Velike planine” (2015) ne na razstavi “Gnezda” (2017), ne na razstavi “Iva” (2018) ne na razstavi “Moji sosedje” (2020). Serijo fotografij o sosedih iz Mekinj smo v manjši meri imeli priložnost videti tudi lansko leto v prostoru Foto kluba Kamnik, v katerem Letnar med drugim razvija fotografije v tamkajšnji temnici. Njegovo delo je v digitalni družbi vedno bolj cenjeno, saj mladi ne poznajo več postopka izdelave fotografije na analogen način, zato lahko le upamo, da bo svojo dejavnost obdržal še dolgo časa. Če boste hodili kaj okoli Kamnika, se ustavite v centru mesta pri galeriji Mihe Maleša in se prepustite fotografijam, da vas potegnejo tudi v svoje spomine – bodisi delavske bodisi praznične bodisi podeželske – morda vas vzpodbudijo k ustvarjanju in druženju posebne vrste …