Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Aleš Čeh
Kakor pisanje poezije je tudi igranje večkrat nagonsko. Herbert Spencer izvor igre denimo vidi v razbremenitvi preobilja življenjske moči, Freud pa v svojih zbranih delih pesništvo kot razrešitev fantazij in želja, ki jih odrasli ne morejo uresničiti skozi igro, saj jim družba to na nek način brani. A v primeru pričujoče zbirke ne govorimo o nagonski igri, ne govorimo o mačkah, ki se med bojevanjem na življenje in smrt podijo po verandi, pač pa o igri balinanja, na podobi katere avtor Marko Matičetov gradi vse osrednje ideje Sonca na balinišču. Knjiga je lani izšla pri Založbi Medium v zbirki Archivum Petronius.
»Zakaj bi vsaka zbirka morala zavzeti kritično držo do družbenih vprašanj, življenja? Zakaj poezija ne bi smela biti tako naravna, kot je naravna igra otrok? Zakaj ne bi – in to v prostem verzu, osvobojena pretirane forme – nečesa preprosto slavila?« se, prebiraje pričujočo zbirko, sprašuje literarni kritik Aleš Čeh. Foto: Aleš Čeh
Balinišče in balinanje se v zbirki iz motivnega drobca razraščata v filozofijo življenja. Še več – postajata eksistencialna nuja, izraza duše nad prepadom vsakdanjika v čudovito opisani slovenski Istri, ki zbuja skomine na poletje. Iz podob martinčkov, hribovja, dvigajočega se nad morje in hladnih senc subjekt vedno znova najde smisel v igri, v športu. Slovenska poezija je redko prepletena s športom, še redkeje pa – če ne gre ravno za navijaške himne – deluje kot oda športu. Matičetov šport vidi kot izpopolnitev poezije v fizičnem prostoru in času. Poezija na papirju zanj postaja samo opis čiste poezije, ki jo vidi v »žogi,/ki leti proti košu/« in »v bali, ki se približuje balinčku«.
Sredi prepleta opisane idile igre v kombinaciji z istrskim podnebjem, ki se že prav nebeško »rdeče potaplja v morje«, bi pričakovali vdor slabega. Najbolj prepoznavna lastnost idile vse od začetka 20. stoletja je namreč prav to – vdor tujega, ki razblini prijetno iluzijo. V pričujoči zbirki takšnega trenutka zares ni. Morda se temu še najbolj približamo v nagovoru problematičnega svetlobnega onesnaževanja, kakor v izčrpni in poglobljeni spremni besedi ugotavlja tudi Tonja Jelen. V okviru sodobne književnosti se rado očita avtorjem, da so do česa neopredeljeni, da njihova zbirka ni spregovorila o povsem fizičnih zagatah ljudi sodobnosti. Tudi Soncu na balinišču bi lahko s tega vidika očitali pomanjkanje ambicioznosti – a zakaj bi vsaka zbirka morala zavzeti kritično držo do družbenih vprašanj, življenja? Zakaj poezija ne bi smela biti tako naravna, kot je naravna igra otrok? Zakaj ne bi – in to v prostem verzu, osvobojena pretirane forme – nečesa preprosto slavila?
Teolog in filozof Romano Guardini se je v svojih sicer strogo teoloških tekstih vedno znova vračal k igri in jo postavljal ob bok umetnosti, češ da je umetnost in igro treba brezpogojno jemati resno. Kot otrok, ki pred igro strogo določi, kaj pomeni to drevo in kakšno čarobno moč ima tista veja, tudi pesnik elementom resničnosti daje simbolni pomen, svoja pravila. A teh, pravi avtor, »je preveč, da bi se jih lahko naučil/samo z branjem./Potrebna je večletna praksa./Še stari mački so kdaj pa kdaj v dvomih./Potem pa se odločijo malo po svoje. (Kot prepisovalci biblije/ali pripovedovalci ljudskega slovstva.)«
»So se v starih časih igrali?/(Igre.)/Ali so samo hodili na lov in domov spat?« se na štiridesetih straneh med drugim sprašuje Matičetov. Foto: Katarina Gomboc Čeh
Kaj pomeni burja, ki jo avtor v več pesmih privleče na plan? Kaj pomenijo martinčki? Morda ni važno, morda so vse to zgolj pristni elementi gradnje vzdušja in estetskega občutja, ki nimajo alegoričnega ozadja. Ob branju dobimo vtis, da nam avtorjevo pisanje ničesar ne zaklepa za ključ. Matičetov na tem mestu postreže celo z nasvetom: pravila igre se morajo kršiti, pravila pisanja se morajo kršiti. Sicer – kakor zapiše z morda malce premalo samoironije – nastaja »sodobna literatura«/, ki se iz leta v leto tiska in pozablja«.
Ontološko je kršenje pravil povezano z napredkom, zato je vendarle presenetljivo, da Matičetov pri svojem izrazu ostaja v varnem zavetju precej klasičnega sodobnega pesniškega izraza.
V kratki zbirki, ki se razprostira na nekaj manj kot štiridesetih straneh, bi si tudi sicer želel videti več pestrosti. Konceptualnost zbirke, ki se prične in konča pri balinanju, je dejansko zanimiva in v slovenskem prostoru niti ne tako pogosta, vendar so si verzi vse prepogosto preveč podobni, prav tako pa se v pesmih najdejo že kar nekoliko klišejske misli, denimo: »Ker je jezik edina stvar,/s katero puščam eno in edino sled za sabo –/pesem.«
Sonce na balinišču je tako zbirka, ki nas odkrito vabi k preprostemu načinu bivanja, kjer smo ganjeni ob povsem vsakodnevnih naravnih pojavih, da se prepustimo poeziji in njeni fizični manifestaciji v obliki igre, športa, da se prepustimo morju, Istri, celo spancu. V tej pomirjujoči idili je namen avtorja povsem uspel. In če si za trenutek pretencioznosti dovolim odgovoriti lirskemu subjektu, ki se nekje sprašuje: »So se v starih časih igrali?/(Igre.)/Ali so samo hodili na lov in domov spat?« So, dragi subjekt. Igra je namreč, če se vrnemo k izvoru našega teksta, starejša od kulture. Kot umetnost se rojeva iz najbolj nepojasnjenih delov naše (pod)zavesti in na nek način resnično predstavlja fizično reprezentacijo najlepšega: poezije.
O fizični reprezentaciji najlepšega, natančneje o pesniški zbirki Afanasija Feta, je pisal tudi Luka Benedičič.
