KULTURNA PRESEČIŠČA: FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA IN PREDSTAVA SLG CELJE JURIŠ

21. marec 2026
Piše: Miša Gams

Verjetno ni slučaj, da je pravkar minula predvolilna kampanja za volitve v slovenski parlament še bolj radikalno kot  v prejšnjih letih pokazala razklanost slovenske družbe, ki sicer tudi v preostalem zahodnem svet ni nobena izjema. Miša Gams piše o dveh kulturnih dogodkih, ki sta se v preteklih dneh v veliki meri osredotočila na tako razklanost in opozarja, da se to vse očitneje dogaja tudi na ravni kulture, torej vzorca oz. osnove obnašanja neke družbe, ki ga registrirata tako film kot gledališče. Kar lahko pomeni, da se kulturni boj, ki ga spremljamo več desetletij, na nek način končuje s radikalno zarezo med teko imenovano levo in desno politiko, ki skorajda prekinja njuno medsebojno komunikacijo, nepopravljivo ruši skupnost in občutke skupnega življenja, ki so bili vsaj do sedaj  temelji naše civilizacije. Resno opozorilo, ki ga vsem izreka umetnost…

***

Festival dokumentarnega filma v luči kršitve človekovih in delavskih pravic nekoč in danes 

Festival dokumentarnega filma, ki letos obeležuje že 28. leto delovanja, ki se je odvil v tednu pred našimi državnozborskimi volitvam (med 13. in 18. marcem), je postregel  s pestrim naborom filmov, ki se dotikajo različnih perečih družbeno političnih tem: od obravnave človekovih in delavskih pravic pa do evtanazije.

Hrvaško-srbsko-slovenski film Kar je treba storiti režiserja Srdjana Kovačevića sledi delavcem, ki v ljubljanski Delavski svetovalnici iščejo pravno pomoč za svoje težave, medtem ko slovenski film režiserja Siniše Gačića Ples življenja preizprašuje vprašanje evtanazije, ki je lansko leto sprožilo Pandorino skrinjico negotovosti in dilem, ki še vedno niso potihnile. Kot tudi niso utihnile govorice o pristranski obravnavi morilca nekdanjega načelnika osiješke policije Josipa Reihl-Kira, ki je bil skupaj z dvema sodelavcema ubit med mirovnimi pogajanji na obronkih Osijeka, ko se je leta 1991 začela vojna na Hrvaškem. Režiser Ivan Ramljak je po filmu Mirovnik spregovoril o neobjavljenih arhivskih posnetkih in približno 200 urah video materiala iz leta Kirove smrti, ki ga je uspel na res domiselen način zmontirati v film, ki je požel veliko nagrad doma in v tujini. O domnevnem spolnem nasilju Marka Rupnika nad redovnicami spregovori film Nune proti Vatikanu italijanske režiserke Lorene Luciano, iranski film V boju s tradicijo pa prikazuje mlado iransko aktivistko, ki se bori proti dogovorjenim porokam mladih deklet s starejšimi moškimi.

Bilten 28. festivala dokumentarnega filma

Omenjeni filmi so se potegovali za nagrado Amnesty International, ki jo je podelila mednarodna žirija za film, ki najbolje izpostavi problematiko človekovih pravic (v žiriji so slovenski režiserki Kukla in Sonja Prosenc ter predstavnik Amnesty International Madžarska, Aron Demeter). Zadnji dan festivala so podelili nagrado filmu Kar je treba storiti o borbi Delavske svetovalnice za delavske pravice z obrazložitvijo: “Film  je pomemben opomnik, da se sistemskim krivicam lahko zoperstavimo z neomajno solidarnostjo, kolektivnim delovanjem in pogumom, pa tudi z vztrajnim prizadevanjem, da sistem takšnega izkoriščanja ne bi več dopuščal.” . Na tem mestu velja izpostaviti tudi film Orwell: 2+2=5 ameriškega režiserja Raoula Pecka, posvetilo družbeno-kritičnemu piscu Georgu Orwellu, ki je na začetku prejšnjega stoletja  pisal o “velikem bratu”, ideoloških mehanizmih, totalitarizmu in vrstah (neo)kolonializma v delih kot so Na robu in na dnu v Londonu in Parizu, Burmanski dnevi, Poklon Kataloniji, Pot v Wigan, Živalska farma in znameniti roman 1984, ki ga je dokončal tik pred smrtjo.

Med bolj poetično zastavljenimi dokumentarci so bili na ogled črno-beli portret Neaplja (Pod oblaki Neaplja) pod taktirko italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, hrvaški film Povest o Siljanu o starcu, ki reši poškodovano štorkljo in jo sprejme v svoje življenje, portret kanadske starke, ki je posvetila svoje življenje trajnostni ekonomiji (Agatin almanah režiserke Amalie Atkins) in portret podjetnika Emerika Bluma, ki je ustvaril eno največjih podjetij na področju energetike, gradbeništva in informacijske tehnologije. Med intimne in poglobljenje portrete spada tudi svojevrstno posvetilo generaciji filmofilov, ki s(m)o v osemdesetih letih odraščali ob  videokasetah. Tako so Videonebesa, film o  Elvisu Presleyu, ki ga je avstralski režiser Baz Luhrmann pripravil na podlagi posnetkov, najdenih v arhivih studia MGM, film Kdor ne skače slovenskega režiserja Borisa Petkoviča, ki predstavi športno navijaštvo v ekstatično-lucidni luči ter dokumenarec Ellis Park avstralskega režiserja Justina Kurzela, ki predstavi violinista Warrena Ellisa (glasbenega soustvarjalca Nicka Cave-a) v vlogi okoljevarstvenega aktivista, ki se v Indoneziji prizadeva za rehabilitacijo ogroženih živalskih vrt v naravnem okolju.

Programski vodja festivala, Simon Popek, je na tiskovni konferenci poudaril, da ima skoraj vsak izmed devetnajstih celovečernih in desetih kratkih filmov, kolikor jih sodeluje na festivalu, poudarjen nek vidik kršitve človekovih pravic. Med kratkimi filmi izstopa retrospektvni izbor Dokumentarci na pohodu: burna trideseta in ameriški New Deal, ki bi moral biti na sporedu že lansko leto, a so ga zaradi nerazpoložljivih filmskih kopij predstavili v šestih sklopih letošnjega programa Dokumentarci na pohodu. Tako smo v Kinoteki lahko končno dobili vpogled v obdobje tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so ZDA vstopale v gospodarsko krizo, Španija v državljansko vojno, Italija in Nemčija pa v fašizem in nacizem. V nemih filmih, posnetih v letih 1931-1933 smo imeli priliko videti prizore iz vsakdanjega življenja v mestih in na podeželju, številne brezdomce, žrtve recesije, ki je zavladala 1929, ki  tavajo po ulicah ameriških mest v iskanju hrane in dela, a so jih na pročeljih redkih tovarn ustavljali napisi kot so “Nimamo dela za vas”. Podhranjeni, pretepeni in razočarani so stali v neskončnih vrstah za hrano in redka priložnostna dela, marširali v protestih in se združevali v razna sindikalna gibanja  … Zdi se, da se je v času t.i. velike depresije rodil tudi nov žanr – socialni dokumentarec, ki so ga tedanji ustvarjalci v precejšnji meri spretno prepletli s politično propagando in populistično dramo, kar smo lahko videli v  na pol igranih dokumentarcih, posnetih v 40. letih 20.st., v katerih so delavci in kmetje uprizarjali lastna življenja. Po koncu četrtega sklopa kratkih dokumentarcev na temo ameriškega New Deal-a, je po projekciji filmov Dežela ter Elektrika in podeželje, v katerih je bila na propaganden način prikazana nova agrarna politika in poizkusi uvajanja elektrike na podeželju, potekalo predavanje dr. Andreja Špraha z naslovom “Angažirani dokumentarec v kriznih situacijah razrednega boja”, v katerem nam je ta veliki poznavalec dokumentarnega filma osvetlil pritajene vidike dokumentarnosti kot sredstva politične propagande in delavskega aktivizma, pa tudi začetke produkcije družbeno-kritičnih dokumentarcev, ki so opozarjali na razredne razlike in socialne krivice v ameriški družbi pred začetkom druge svetovne vojne …

Kajuh in Balantič, literata na pragu 20. stoletja: kakšno zgodbo pripovedujeta sto let kasneje?

Prizor iz predstave Juriš (vse fotografije: Arhiv SLG Celje)

V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa sta ustvarjala tudi dva izmed najbolj poznanih pesnikov medvojnega obdobja – Karel Destovnik-Kajuh in France Balantič. O tem, kako je svetovna kriza vplivala na njuni življenji in na udejstvovanje v drugi svetovni vojni, govori predstava Juriš Slovenskega ljudskega gledališča Celje, v kateri nam mlada igralska ekipa predstavi različne situacije iz njunih kratkih življenj, ki sta se  – tako kot Srečku Kosovelu – končali v 22. letu starosti. Čeprav sta stala na nasprotnih političnih bregovih, sta zaradi slabih ekonomskih razmer na podeželju (Kajuh je živel v Šoštanju, Balantič pa v Kamniku) bila prisiljena kmalu zaključiti šolanje in v iskanju dela odriniti v Ljubljano. Oba sta morala najti svoje mesto znotraj okupirane Ljubljane, ki so si jo razkosali nemški nacisti in italijanski fašisti ter se zgodaj odreči svojim sanjam o ljubezni in pesnikovanju: Kajuh je bil zaradi vojaškega vpoklica prisiljen zapustiti zaročenko, ki je zaradi stresa splavila otroka, dokler ni v pohodu partizanske 14. divizije na Štajersko izgubil življenja le nekaj kilometrov stran od doma. Balantiča  so zajeli italijanski fašisti,  ga poslali v koncentracijsko taborišče Gonars, od koder se ni več vrnil kot  isti človek, saj je udejstvovanje v osvobodilni fronti zamenjal za domobranstvo in sprejel službo vaškega stražarja v belogardistični postojanki v Grahovem pri Cerknici, kjer ga je konec 1943 doletela tragična smrt.

Prizor iz predstave Juriš

Predstava se po uvodnem prikazovanju fotografij iz njunega otroštva v nadaljevanju precej vrti okrog prikaza slovesa od družine in okoli zadnjega dneva njunih življenj ter odslikava njuno človeško plat – čustva žalosti, strahu, nemoči, domotožja in jeze, da sta vržena v situacije, ki jih nista sama izbrala in ki so povsem izven njune kontrole. Čeprav se je mlada ekipa pod taktirko režiserke Žive Bizovičar trudila v predstavo vnesti kaotične situacije zadnjih trenutkov pred umoroma s pomočjo tehno-rave plesa in rock’n’roll glasbe, se občutek neznosne žalosti razširi med občinstvom skozi spoznanje, da sta bila oba prisotna ob napačnem času na napačnem mestu, čeravno sta oba hotela žrtvovati svoja življenja za višje cilje. Njuna poezija še dandanes predstavlja svojevrstno spomeniško odslikavo časa, v katerem so se rojevali in živeli naši stari starši in starši, ki so bili skozi ideološko prizmo nenehno razklani v iskanju sprave med “levimi” in “desnimi”, partizani in domobranci. Morda je zato moralo »preteči kar nekaj vode”, da sta se umaknili vsaj dve generaciji, ki sta bili kar najbolj vpleteni v dogajanje med 2. sv. vojno in po njej. Igralska in tehnična ekipa predstave Juriš, večinoma sestavljena iz mladih ustvarjalcev, rojenih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je uspela pogledati onstran ideoloških obzorij (čeprav ji ni uspelo najti recepta za spravo), izognila pa se je tudi prikazu problematičnega  vpletanja in tolmačenja  vizij dveh pesnikov, žrtev vojaške mobilizacije in svetovne gospodarske krize, ki se tudi nam morda obeta v kratkem, s strani današnje politike. V zaključku predstave smo namreč ob spremljavi pesmi Praslovan lahko sledili transparentom, ki so si jih podajali igralci in na katerih so bili prisotne blagovne znamke, slogani in motivi, ki so bili zastopani v medijih in v vsakdanjem življenju od sredine prejšnjega stoletja pa do danes. Ti blagovni fetiši in propagandni totemi, ki so eden za drugim našli svoje mesto na odru, so kazali še na en trend – na potrebo po javnih razpravah, protestih in vsesplošnemu uporu proti neoliberalnemu kapitalizmu, ki nam servira vse bolj dramatične “novosti”: od lokalnih, politično zmanipuliranih ekscesov do globalnih vojn, v katere smo pahnjeni, ne da bi bili o tem  kakorkoli vprašani. Cena, ki jo – poleg številnih nedolžnih življenj ter vedno višjih cen hrane in nafte  – plačujemo, pa je nedvomno previsoka tako za nas kot tudi za bodoče rodove …