LINHARTOVO SREČANJE – ZAME ŽE OSEMNAJSTIČ!

Ana Perne (foto: David Verlič)

Tokrat o Linhartovih srečanjih, najprej malo na splošno, potem pa o letošnjem 62. srečanju piše dramaturginja in sociologinja Ana Perne, ki je zagotovo ena od najbolj vztrajnih spremljevalcev tega festivala.  Diplomirala je  iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo,  iz francoskega jezika in književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti, oboje na Univerzi v Ljubljani. Po zaključku študija je pridobila status samozaposlene v kulturi; vrsto let je delovala kot kritičarka na področju uprizoritvenih umetnosti. Od decembra 2014 je zaposlena v Slovenskem gledališkem inštitutu.

3. oktober 2024
Piše: Ana Perne
Ko so me iz uredništva revije Primus prijazno spodbudili k pisanju bolj osebno naravnanega razmisleka o letošnjem Linhartovem srečanju in ljubiteljski gledališki produkciji, sem se najprej ozrla v preteklost, da bi se spomnila svojih začetkov spremljanja festivala. Letos je to moje “postojnsko”  spremljanje dočakalo polnoletnost, saj se je v »mestu na prepihu« odvil osemnajstič. Tradicija festivala je sicer daljša: to je bilo že 62. Linhartovo srečanje.

Moj prvi festivalski obisk Postojne se je zgodil leta 2007 in je že tedaj predstavljal gledališko izjemno intenzivno preživetje bogatega tridnevnega programa. Ne zgolj zaradi predstav, temveč tudi zaradi druženja in razpravljanja v bolj ali manj formalnih oblikah (na okroglih mizah v sejni sobi Kulturnega doma ali ob nekoliko bolj sproščenih pogovorih v denimo bližnjem bifeju). Od živahnih debat nas ni pregnal niti veter, ki je tistega poznega septembra močno prepihal mesto. Spomnim se, da smo se dotaknili vprašanja izvirnosti; veliko smo govorili o poseganju po komedijah oziroma o izbiri dramskih besedil v ljubiteljskem gledališkem ustvarjanju nasploh.

O dramskih izhodiščih smo veliko razmišljali tudi pozneje, ko sem na festivalu prevzela malce dejavnejšo vlogo: več let zapored sem vodila okrogle mize in neposredno po predstavah s skupinami snemala pogovore, namenjene kratkim avdio-video predstavitvam njihovega siceršnjega delovanja oziroma procesa nastanka odigranih uprizoritev. Po nekajletnem premoru sem se letos na Linhartovem srečanju znova znašla v tej vlogi.

Kako razpreti pogovor?

Premor ima lahko precej različne učinke: resda razbije kontinuiteto, ki se vzpostavlja skozi leta dejavnega sodelovanja, po drugi strani pa omogoča osvežen pogled, presojo z nekolikšnega odmika. Ob ogledu kakšne predstave manj neizogibno nastanejo vrzeli, čeprav ravno predah včasih omogoči, da smo znova presenečeni nad ustvarjalnim zanosom in energijo ljubiteljskih gledališčnic in gledališčnikov.

Ne glede na kontinuiteto ali odmik so mi pogovori z ustvarjalci vselej predstavljali svojevrsten izziv. Ne toliko zaradi vprašanj, ki jih je dobro zastaviti, temveč bolj zaradi prizadevanja, da bi se pogovor čimbolj razvil, zajel specifike samega ustvarjalnega procesa, da bi se izmenjale izkušnje, a tudi mnenja. Skupine namreč na festivalu pogosto gledajo predstave drugih skupin, zato me vedno znova razveseli, ko pogovor dobesedno zaživi in se razraste.

V razpravljanju o nekaterih predstavah letošnjega izbora – zanj je poskrbel državni selektor, igralec in režiser Vid Klemenc – se je odprlo vprašanje odnosa do občinstva, načinov nagovarjanja, morebitne predpriprave, ko gre za šolske skupine, ali srečanja z gledalkami in gledalci, ki lahko dopolni ogled predstave. Pogovor je bil posebej vznemirljiv zaradi žanrskih karakteristik festivalskih predstav. Čeprav so komedije, kot v »Zadnji selektorski« besedi ugotavlja Klemenc, v beri za končen izbor prevladovale, je izbrana sedmerica ponudila dovolj raznorodno sliko. V tej je bilo sicer najti določene sorodnosti, kar pa je navsezadnje mogoče razumeti tudi kot značilnost časa, ki ga živimo in ki kliče k obravnavi določenih tematik.

Uprizoritveni izzivi

Dobitniki Matičkov in drugih priznanj

Na letošnjem Linhartovem srečanju je bila vidno prisotna tako (po)imenovana drama absurda, bodisi z uprizoritvijo ene njenih najbolj tipičnih predstavnic, kakršna je Beckettova igra o čakanju Godota, ali katerega od njenih nekoliko bolj oddaljenih odmevov, kakršen je Goli pianist Matjaža Zupančiča, ki pa spet ponuja sorodstvene vezi s še eno od iger v liniji gledališča absurda, Zabavo za rojstni dan Harolda Pinterja. Tudi v slednji je v ospredju pianist, posameznik, ki se mora prilagoditi družbi in njenim merilom.

Vdiranje v zasebnost, ki je prisotno pri Zupančičevem pianistu, se v sicer precej drugačni obliki kaže v Popolnih tujcih, nastalih po motivih istoimenskega filma; ta preko razgaljanja intimnih skrivnosti obravnava posameznikovo družbeno vlogo. Na drugi strani Zaprta vrata Jean-Paula Sartra ponujajo možnost za spopadanje s posameznikovo moralno odgovornostjo.

Besedilne osnove, po katerih so posegle skupine, ki so se uvrstile na festival, že po hitrem preletu potrjujejo težnjo ustvarjalcev, da bi se soočili z zahtevnimi gledališkimi in še posebej igralskimi izzivi. Tudi predstavi, ki sta izšli iz novih uprizoritvenih predlog, imata takšen značaj. Žabe s podnaslovom Kratka zgodovina nečesa – igro podpisuje neznana avtorica, ki piše pod psevdonimom Serina Descu – s satirično ostjo pogled uperjajta naravnost v svet, ki mu pripadamo. Dan, ko je padel sneg Ajdina Huzejrovića ima resnejši žanrski ton; vstopi v intimnost stanovanjskega prostora in se ukvarja tako z zunanjo kot z interno homofobijo.

V odnosu do občinstva je med festivalskimi predstavami izstopila zlasti slednja, saj v svoji uprizoritveni zasnovi zmanjša mejo, ki loči prostor igranja od avditorija, na minimum, oziroma jo z neposrednimi posegi vanjo tudi podre. S takšno bližino se gledalke in gledalci v ljubiteljskem gledališču ne soočamo prav pogosto. Pogum, ki ga zahteva tovrsten uprizoritveni pristop, je prepoznala tudi žirija – sestavljale so jo igralka Nina Ivanišin ter dramaturginji Simona Hamer in Maja Sviben –, ki je predstavo nagradila s festivalskim grand prixom.

Zaključne izpeljave

Če se ozrem nazaj, se zdi letošnje Linhartovo srečanje v marsikateri potezi oddaljeno od prvega, ki sem ga obiskala. A vendarle bi bilo pretirano reči, da tokratna festivalska izdaja – pa čeprav je dosegla postojnsko polnoletnost – radikalno odstopa od predhodnih. Za rast so vendarle odločilne razvojne stopnje, ki prispevajo tudi k uresničevanju še nepreizkušenega. Včasih je koristna že izmenjava izkušenj, saj lahko služi kot vzpodbuda k ubiranju novih poti ali pa morda pripomore k razrešitvi morebitnih dvomov.

Osebno mi je vedno znova navdihujoče prisluhniti razmislekom ustvarjalcev, ki dokazujejo, kako zelo se predajajo temu, kar jih združuje: skupnemu gledališkemu delu, ki ga kot bolj ali manj začasna skupnost predajajo naprej. Gledališče se vendarle vzpostavi šele na ravni odnosa odra in avditorija, zato me je še toliko bolj razveselilo, da se je pogovor na eni od letošnjih dveh okroglih miz nekoliko dlje zadržal pri obravnavanju občinstev. Tudi zato, ker je to povezano z odločitvijo, kaj in kako uprizarjati. Obenem so nekatere skupne vezi med besedilnimi osnovami oziroma njihovimi interpretacijami pokazale, katere teme so ustvarjalce še zlasti pritegnile: odnos med posameznikom in družbo, vpliv, ki ga ima družba oziroma sistem na posameznika, soočanje s cikličnostjo, ujetostjo … Festival se v tem pogledu ne kaže zgolj v koordinatah srečevanja gledaliških skupnosti z različnih vetrov, temveč ponuja tudi možnost za preverjanje, kaj nas v danem trenutku še posebej zaposluje.