»MAK JE FESTIVAL, KJER VSI DIHAMO KOT ENO!« PRAVI VODJA GREGOR POČIVALŠEK

Piše: Katja Gorečan

 

»Kako sem lahko oddaljen tako zelo, če nikdar nikamor nisem odšel« poje Martin Ramoveš, ki je letos že drugič nastopil na kantavtorskem festivalu MaK. Mednarodni kantavtorski festival MaK, ki ga prirejajo pod okriljem Kulturnega društva Grobelno, je decembra 2020 praznoval deseto obletnico, tokrat s spletno izvedbo koncerta treh slovenskih kantavtorjev: že omenjenega Martina Ramoveša, Jureta Lesarja ter Jakoba Kobala. Z Gregorjem Počivalškom, predsednikom KD Grobelno in programskim vodjo festivala, sva spregovorila o razvoju festivala in lepoti kantavtorske poezije.

 

»Festival je v desetih letih pridobil zavidljivo prepoznavnost v kantavtorskih krogih v tujini, še posebej na področju bivše Jugoslavije, pri iskanju anglosaksonskih kantavtorjev pa se oziramo predvsem na Dunaj in tamkajšnjo kantavtorsko sceno/…/ V drugem desetletju bo MaK zagotovo doživel nekaj sprememb, ker ga bo letos doletela adolescenca. Vsekakor pa za nadaljnji razvoj potrebuje tudi podporo Ministrstva za kulturo,« je zazrt v prihodnost povedal programski vodja festivala Gregor Počivalšek, ki ga je fotografirala Ana Sajovic.

 

Od kod ideja za MAK festival in kaj slednji predstavlja?

Sama ideja za mednarodni kantavtorski festival MaK (MLADI avtor KANT) se je v prvi vrsti porodila iz ljubezni do te glasbene zvrsti. Poglavitni razlog za rojstvo festivala pa je bilo spoznanje, da kantavtorji v slovenskem prostoru svojih glasbenih del nimajo prave priložnosti predstaviti v živo. Če izvzamemo starejšega brata iz Ruš (Kantfest), je na tem področju zevala velika praznina. V želji, da izboljšamo možnost nastopa še posebej slovenskih kantavtorjev pred občinstvom, smo ustvarili platformo po imenu MLADI avtor KANT. Že samo ime pove, da se osredotočamo na mlade kantavtorje, a seveda v kombinaciji s prekaljenimi kantavtorskimi mački. Le sodelovanje starejših in mlajših kantavtorjev zagotavlja kvaliteten žanrski podmladek. Ker pa je pomembno tudi poznavanje trendov iz tujine, smo festivalu dodali mednarodno noto. Tako se naši kantavtorji seznanijo s prevladujočimi praksami iz tujine, širijo lastno mrežo in bogatijo svoja izkustva, ki jim lahko v prihodnje koristijo pri lastnem ustvarjanju.

Kako se je kantavtorski festival vključil v kraj?

Festival je prvih deset let domoval v primestnem oz. podeželskem okolju. Grobelno je manjši kraj med Šentjurjem pri Celju in Šmarjem pri Jelšah. Prednost te lokacije je, tako za izvajalce kakor tudi obiskovalce, občutenje prvinskega, intimnega in pristnega vzdušja, za kar jamči že sama kantavtorska zvrst. Mi pa smo si poleg tega vselej prizadevali še, da bi obiskovalci in izvajalci zaživeli kot eno. Že med samim uradnim delom se zaradi intimnosti dvorane majhnega in dostopnega prireditvenega prostora Doma krajanov Grobelno med nastopajočimi in občinstvom vzpostavi trdna vez. Neštetokrat me je prevzemal občutek, da vsi skupaj dihamo kot eno, kar je v dandanašnji družbi že pravi pravcati privilegij.

Privilegij je tudi, ko po zaslugi umetnosti dihamo isti zrak z umetniki čez lužo, o čemer med drugim priča nastop Douga Andrewsa iz Wyominga v ZDA. Foto: arhiv KD Grobelno

 

Po uradnem delu praviloma sledi neformalno druženje, ko si izvajalci in obiskovalci izmenjujejo različna občutja in izkušnje. Tuji kantavtorji so še posebej navdušeni nad srečanjem z občinstvom. Navduši jih že pristnost ambienta, ko doživijo še srečanje z občinstvom in prebivalci tega malega kraja, pa se jim izkušnja za vselej zasidra v srce. Z veliko večino smo ohranili stike, naši gostje iz tujine pa doma z navdušenjem pripovedujejo o našem festivalu in lepotah Slovenije.

Kaj vam je pri oblikovanju programa najpomembneje?

Pri samem oblikovanju programa poskušamo vselej vključiti karseda različne sodobne kantavtorske pristope. Zmotno je prepričanje, da je kantavtor zgolj oseba, ki poje in igra svoje pesmi na kitaro. Čeprav je to primarna opredelitev kantavtorstva, se slednje kot vsaka (glasbena) zvrst razvija in odkriva nove načine obstoja. V končni fazi je lahko kantavtor tudi nekdo, ki poje svoje pesmi in se spremlja z bobni. Sodobna tehnologija pa omogoča še veliko več; kantavtorji se poslužujejo različnih tehnik in prijemov, a vsem je skupno eno: upesnjevanje in uglasbevanje sveta, kakor ga razumejo na podlagi lastnih izkušenj. Čar kantavtorstva je ravno to, da lahko v njem zasledimo nešteto drugih glasbenih zvrsti: od folka, roka, popa, hip hopa itd., kar je odvisno predvsem od posameznega izvajalca. Prav tako je za naš program pomembno, da pričara ravno pravo mešanico mladih, starejših, domačih in tujih kantavtorjev. Šele ko vse skupaj združimo, dobimo celovito predstavo, kaj kantavtorstvo v današnjem prostoru in času pravzaprav je.

V program prejšnjih let ste vključili tudi tuje kantavtorje in kantavtorice. Kako ste se povezali z njimi?

Festival je v desetih letih pridobil zavidljivo prepoznavnost v kantavtorskih krogih v tujini, še posebej na področju bivše Jugoslavije, zato s pridobivanjem tujih kantavtorjev nimamo težav. Pri iskanju anglosaksonskih kantavtorjev pa se oziramo predvsem na Dunaj in tamkajšnjo kantavtorsko sceno; v stiku ostajamo domala z vsemi, ki so nastopili pri nas.

Sodeč po nastopu Zale Kralj in Gašperja Šantla, na festivalu nastopajo tudi naši zvezdniški pari. Foto: arhiv KD Grobelno

 

Kako pa ste letos kljub omejitvam izvedli program desetletnice?

V letu 2020 je festival obeležil deset let delovanja. Zaradi omejitev, ki jih je prinesla pandemija, izvedba v živo ni bila mogoča, zato smo festival prestavili na splet in nekoliko spremenili njegovo formo. K sodelovanju smo povabili tri slovenske kantavtorje mlajše oz. srednje generacije, ki nastopajo tudi z lastnimi zasedbami. To so Jure Lesar, Martin Ramoveš in Jakob Kobal. Nadeli smo mu praznične barve in ga poimenovali X. /mas/ MaK. Festival smo v celoti posneli v Ipavčevem kulturnem centru Šentjur in ga na božični večer tudi premierno predvajali preko družbenih omrežij YouTube in Facebook. Tako smo kljub vsem omejitvam in preprekam vendarle obeležili jubilejno deseto izvedbo.

Kaj bi izpostavili ob desetletnici dogajanja?

V desetih letih se je nabralo kar nekaj lepih spominov, pa tudi veliko anekdot. Začetki so bili težki, a MaK je hitro shodil in se naučil dobro plavati proti toku. Najpomembneje pa je, da je ostal zvest svojemu poslanstvu. Njegov glavni namen je bogatiti slovensko kantavtorstvo in glasbeni prostor. Mogoče bi izpostavil četrto izvedbo, ko je prešel v mednarodni format, ob šesti ediciji nas je obiskala RTV Slovenija s takratno oddajo Aritmija, MaK številka osem pa je zame osebno bil tisti, v katerem se je resnično vse poklopilo. Na MaKovem odru je do danes nastopilo triinštirideset kantavtorjev iz desetih držav.

Na IX. MaK-u so se l. 2019 prijateljsko (od leve proti desni) objeli: Leon Matek, Martin Ramoveš, Gregor Počivalšek, Lovely QUINCES a.k.a. Dunja Ercegović, Bojan Chávez Aleksić, Klemen Mikša, Tomaž Hostnik, Urban Petelin in Matej Smole. Foto: arhiv KD Grobelno

 

Sandra Erpe, ena od nastopajočih kantavtoric na MaK-u, je v zaključku svojega magistrskega dela Kantavtorstvo na Slovenskem zapisala: »Zdi se, da je pri šansonu in kantavtorstvu prav besedilo oziroma poezija tista, ki je osrednjega pomena; kljub vsemu obe zvrsti temeljita na spoju treh dimenzij – na besedilni in glasbeni umetnosti ter na nastopu oziroma performansu.« Kateri je tvoj najljubši spoj kantavtorske poezije in glasbe (ki ga lahko po želji pospremiš s citatom)?

Trditev Sandre Erpe nedvomno drži. Poglavitni del kantavtorstva so vsekakor kvalitetna besedila, a seveda v kombinaciji z vsem naštetim. Sam sem to glasbeno zvrst vzljubil po zaslugi kantavtorjev tako imenovane stare šole. Domačih, kot so Tomaž Pengov, Marko Brecelj, Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Iztok Mlakar, Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer idr. in tujih, kot so Leonard Cohen, Nick Cave, Johnny Cash, Bob Dylan, Miladin Šobić, Kemal Monteno in še bi lahko našteval. Vsi ti kantavtorji zagotovo temeljijo na spoju vseh treh dimenzij, o katerih govori Sandra. In res je, to je resnično tisto, kar v kantavtorstvu šteje, zato bi mogoče na tem mestu izpostavil del Nerodne pesmi od meni ljubega Pengova.

»Po mostovih naše sreče
smo nosili prazne vreče
in ljubili vse živeče …

A ljudje so v nas zijali,
moj bog,
in se smejali …«

(T. P.)

 

O mostu sreče med Slovenijo in Novim Sadom poje Olivera Popović. Foto: arhiv KD Grobelno

 

Kako bo MaK korakal v drugem desetletju?

V drugem desetletju bo MaK zagotovo doživel nekaj sprememb, ker ga bo letos doletela adolescenca. Morda se poda v bližnje Celje in tam poišče možnost nadaljnjega razvoja. Želimo si, da bi MaK postal bolj prepoznaven tudi na ulicah knežjega mesta, ker si to nedvomno zasluži. Vsekakor pa za nadaljnji razvoj potrebuje tudi podporo Ministrstva za kulturo. Dosedanji poskusi za pridobitev njihove naklonjenosti niso bili uspešni. Festivalu v svojih obrazložitvah priznavajo doprinos in pomen k razvoju slovenskega kantavtorstva, a se zdi, da jih moti lokacija. Pustimo se presenetiti, do takrat pa si zavrtite kakšno dobro »kant« plato ali pa plato s kakšno drugo kvalitetno muziko.

Za konec dodajam še seznam dobre muzike izvajalcev, ki jih je do danes gostil MaK:

Foto (brez komentarja): arhiv KD Grobelno

 

 

 

O dobrih sto letih delovanja pa je v maratonskem intervjuju spregovoril direktor Šentjakobskega gledališča Milan Golob.

 

Piše: Katja Gorečan   »Kako sem lahko oddaljen tako zelo, če nikdar nikamor nisem odšel« poje Martin Ramoveš, ki je letos že drugič nastopil na kantavtorskem festivalu MaK. Mednarodni kantavtorski festival MaK, ki ga prirejajo pod okriljem Kulturnega društva Grobelno, je decembra 2020 praznoval deseto obletnico, tokrat s spletno izvedbo koncerta treh slovenskih kantavtorjev: že omenjenega Martina Ramoveša, Jureta Lesarja ter Jakoba Kobala. Z Gregorjem Počivalškom, predsednikom KD Grobelno in programskim vodjo festivala, sva spregovorila o razvoju festivala in lepoti kantavtorske poezije.   »Festival je v desetih letih pridobil zavidljivo prepoznavnost v kantavtorskih krogih v tujini,…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.78 ( 4 ocen)

Objavite komentar