Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tonja Jelen
Pesniški prvenec Juša Škrabana (roj. 1993) Ribja hoja, ki je letos izšel pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti, je predvsem zanimiva pesniška govorica mladega avtorja. Sam naslov pesniške zbirke deluje kot oksimoron in je, razbrano iz konteksta, nastal spontano. V določenih primerih (predvsem, ko govori o potovanjih) se avtor lahko primerja s pesniki svoje generacije, ki je z možnostjo študijskih izmenjav (program Erasmus) pridobila nove spoznanja in izkušnje. Zbirka je najbolj prepričljiva prav v iskanju subjekta oziroma svojosti.
»Posebnost zbirke je vsekakor položaj literarnega subjekta, ki je v procesih nenehnega odkrivanja, na trenutke pa tudi v procesu samoizgrajevanja« (zaradi česar ima posebno mesto na polici). Foto: S. Š.
Avtorica obsežne spremne besede Radharani Pernarčič nam daje vpogled v nastajanje pesmi in pozneje pesniške zbirke, med drugim pa je pred nami izpis, ki je že skoraj kot zasebna korespondenca med njo in avtorjem zbirke. To je za slovenski literarni prostor sicer nekoliko redek, a zanimiv prikaz postopka določenega pesniškega dela.
Ribja hoja je zastavljena kot preprosto nizanje pesmi, ki imajo različno obliko in so naslovljene ali pa so brez naslova. Čeprav se tu in tam zgodi, da vse obvisi na določenih primerih pesmi, ki postanejo nekoliko neprepričljive prav zaradi nedosledne izpeljave pesniškega jezika, gre vendarle za govorico, od katere se v prihodnje lahko pričakuje (še) več.
V zbirki se lirski subjekt nahaja v več razmerjih, naj gre za samost, dvojino ali množino, ki pa se ji fizično in mentalno pogosto umika. V vseh primerih se avtor posveča odnosom: ti so mestoma že skorajda na meji čudenja, pri čemer preproščina zaniha v svoji prepričljivosti. In prav ta je nejasna tudi v jeziku in rabi tropov. Zgodi se, da določeni verzi (bolj, ko se želiš poglobiti v branje) dajejo vtis medlosti in so preveč abstraktni, npr. tale: »Kot semafor se vztrajno leviš/in tuliš svoj tihi spev v noč.« Verzi v nadaljevanju nenaslovljene pesmi pa delujejo obetavno in popolnoma drugače dodelano: »Ni dan tisti, ki razkrinka spontana/samognetenja in upogibanja pravilom – so metamorfoze prastrahu in izgube.« Ravno ta nekonsistentnost celotne pesmi daje občutek, da posamezne pesmi bodisi niso predelane bodisi izpisane, pogosto je v pesmih najti tudi publicistične izraze, ki pesmi prej osiromašijo, kot da bi jim dajale dodatno estetiko ali obogatitev.
Posebnost zbirke je vsekakor položaj literarnega subjekta, ki je v procesih nenehnega odkrivanja, na trenutke pa tudi v procesu samoizgrajevanja. Ena izmed takih pesmi je Pomladna, ki prikazuje »zorenje« pesniškega jaza: »Med liste grem,/da se ogrejem. Skrbno zalivam korenine, poženem/v galopu po tvoji krajini, najdem svoj vrt (…)«. Ta prevpraševanja preraščajo tudi v idejo o sobivanju in dopolnjevanju samega pesniškega jaza. Prav te pesmi so v zbirki še posebej izrazite.
Pesnik je, kot rečeno, zaradi študija za nekaj časa odšel na Portugalsko. Tako se v zbirki denimo pojavita pesem Fadistka ali Lisboa, ki v naslovu ni poslovenjena. A ta avtorjev umik je še zmeraj povezan s prvotnim domom oziroma njegovimi občimi geografskimi značilnostmi (pesem Lisboa): »… Spomnim se,/kako sem se od toka zgodovine umaknil v park/in začel z mantrami minljivosti: /takrat je pihal srednjeevropski veter in prinašal/srednjeevropski čas.« Tudi v tej pesmi avtor išče in izpopolnjuje subjekt, lahko pa ga sooblikujejo tudi drugi: »Nadaljevati je treba z uglaševanjem z valovi/in z niansami v nihljajih pustiti obdelavo plastelina/svojim bližnjim v razredu.«
Ribja hoja predstavlja pesniški prvenec, ki ima nekoliko dvorezno pot. Po eni strani so to pesmi, ki jim v posameznih verzih umanjka ostrine in dodelanosti, po drugi pa gre za pesmi antropologa, ki v nenehnem iskanju lirskega subjekta postane predmet opazovanja in dela »na sebi«. Pri celotni pesniški zbirki gre torej za izmuzljivost, ki pa v posameznih pesmih z dobrim »klešenjem« vendarle kažejo na zadovoljivo izpeljavo.
Poetična pa ni samo ribja, temveč tudi hoja z bosimi nogami.
