CASES – GLEDALIŠČE, KI JEMLJE DIH IN NAJEŽI KOŽO

26. oktober  2026
Piše: Jože Osterman

Štiri (srednje velika) slovenska mesta (Lendava, Velenje, Jesenice in Kranj)so imela v času med 18. in 26. velikansko srečo, da so lahko gostile predstavo z dovolj zagonetnim naslovom in opisom, da človek ni čisto dobro vedel, kaj ga čaka. Takole je med drugim pisalo v najavi: “Cases je cirkuško-kulturni projekt za evropska mesta, kjer je migracija postala vir napetosti. Skozi sodobni cirkus in zgodbe resničnih ljudi Cases ustvarja prostor, v katerem se domačini in novoprišleki lahko bolje spoznajo, tako da postane pogovor mogoč. Na odru trije umetniki pripovedujejo svoje lastne migracijske zgodbe skozi akrobatiko, kontaktno žongliranje in sodoben ples. Predstava traja 45 minut in je v celoti brez besed: telo govori neposredno vsakomur v dvorani. Priporočeno od 10. leta starosti”.

Projekt izvaja Upsala-Circus — nemško podjetje sodobnega cirkusa, ki že 26 let deluje na področju dela z mladimi. Režiserka, ki je hkrati umetniška direktorica cirkusa, kot imenujejo to zanimivo ustanovo, je Larisa Afanaseva, rojena Petrograjčanka, ki je po začetku vojne med Rusijo in Ukrajino zapustila Rusijo in se ustalila  v manjšem vzhodnonemškem mestu Zeitz, kjer je postala soustanoviteljica zgoraj omenjenega producenta. O projektu je zapisala tole: „Cases je naš poskus vzpostavitve dialoga: govoriti o naši izkušnji, naših srečanjih in slovesih, o možnosti odkriti nekaj novega v svetu ali žalovati za tem, kar smo izgubili. Če bi lahko naša predstava vsakemu mestu, ki ga obiščemo, povedala eno samo misel, bi bila ta: tukaj smo in radi bi vas spoznali.”

***

Cirkus? V jeseniškem gledališču? Avtor tega zapisa sem kar krepko kolebal v dvomu, če je vredno vzeti pot pod noge in si ogledati “cirkus treh umetnikov”, ki je obetal kvečjemu  komorno zadevo, nikakor pa ne spektakla, kakršnega vedno obetajo cirkuške predstave. A radovednost je zmagala, rezultat pa je bil … EKSPLOZIJA  in to v najboljšem smislu te besede!

Cases (Kovčki)  je sijajna izvedba ti. fizičnega gledališča, ki ne potrebuje besed, a z govorico teles in spremljajoče glasbe izreče morda več kot še tako izpiljen dramski tekst: prevzame oko, se zažre v telo in ga spremeni v gmoto nepričakovanih občutij, ki spontano valovi v ritmu energije, ki prihaja z odra. Telo, ki izgublja svojo odvisnost od kontrole, ki jo v običajnih ljudeh izvajajo človekovi možgani… Že dolgo – če sploh kdaj – že nisem videl predstave, ki bi tako intenzivno napolnila prostor, v katerem smo sicer žal bolj maloštevilni gledalci spremljali ta gledališki čudež. Morda pred desetletjem, ko je na slovenskih gledaliških odrih vladal Tomaž Pandur,  spomin seže tudi do dogajanj, ki jih je na oder znal postaviti Tomaž Pograjc… Trije mladi igralci, ki so do podrobnosti oz. do perfekcije obvladali cirkuške akrobatske sposobnosti, vendar so jih nadgradili z izjemnim talentom ali občutkom za podajanje gledališkega sporočila, ki je seveda daleč zahtevnejše od zgolj obrtne sposobnosti, so preželi  odrski prostor z intenzivnostjo, ki je v pravem pomenu besede naježila kožo gledalcem.

Kako pisati o predstavi,  ki se zaradi svojega načina igre  izmika klasičnim kritiškim prijemom? Kako opisati pojav, ki ti dobesedno raznaša možgane in te postavlja na nivo primarnega čudenja nad tem, da take stvari sploh lahko obstajajo? Je to tista  katarza, o kateri je govoril Aristotel, a jo je razvoj človeške civilizacije, ki jo je vse bolj obvladoval  ratio (razum) zanikala, saj je pozabila na možnost svojega izvornega čutenja, ki naj bi ljudi delalo boljše?

Cases govori o vprašanju migracij, o vprašanjih napetost, ki še kako naraščajo po vsem svetu, tudi (ali pa še posebej) v Evropi. Predstava, ki te spusti na nivo najbolj primarnih, lahko rečemo izvornih občutkov, ki ti odprejo nov svet in nov pogled: da smo vsi bitja, narejena iz čustev, čutov in občutij, in da je ta prvinski pogled morda možnost, da se prepoznamo kot del narave, v kateri imamo pravico ponižno biti in bivati? Sporočilo, ki nas morda lahko reši iz sveta sovraštva, razlikovanja in deljenja, teh nevarnih lastnosti volčjega sveta,  ki nam na vsakem koraku grozi z smrtjo ali s popolnim propadom vsega, kar nas obdaja.

Pogovor z ustvarjalci po predstavi je bil miren, sproščujoč, iskren in zabaven. Tako se pogovarjajo ljudje, ki vedo, da je skromnost tisto, kar pušča drugim, da mirno  živijo svoja življenja.  Evropska Unija oz. njen program Ustvarjalna Evropa je tokrat s podporo Upsala Circusu zadel žebljico na glavico. Umetniki iz  Zeitza, dobrodošli s svojo umetnino, ki še kako daje misliti vsem pametnim ljudem in verjetno še posebej našim gledališčnikom!

Več o Upsala-Circusu: https://upsalacircus.de/about.