Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Larisa Javernik
Kadar govorimo o slam poeziji, govorimo o poeziji, ki se dogaja v hipu in ki zahteva takojšnjo komunikacijo. V svoji obliki slam poezija v bistvu nasprotuje tradicionalnemu vrednotenju poezije. Slam pesnik je izpostavljen takojšnji kritiki in odzivom. Slam se je začel oblikovati nekje v osemdesetih letih v Chicagu, ko je ameriški pesnik Marc Kelly Smith začel izvajati tovrstne večere v klubu Get me High Jazz Club. Slam se v zadnjih letih počasi, ampak vztrajno širi tudi po Sloveniji.
O svoji izkušnji ustvarjanja in širjenja kulture slam poezije so spregovorili trije člani skupine Slam zverine (Nina Medved, Klavdija Volf, Matic Ačko), ki v Mariboru od leta 2016 prirejajo mesečne slam dogodke Ožuljeni jeziki.
Slam poezija je nekakšen svojevrsten hibrid, ki združuje besedo, zvok, telo, ustvarjalca in poslušalca ter se ves čas giblje nekje med performativnim in literarnim. Kako bi lahko opisali slam poezijo?
Nina: Jaz sem zaradi potreb svoje diplomske naloge, v kateri sem se ukvarjala s slamom, poskušala skovati malo bolj tehnično definicijo. Slam poezijo zame predstavljajo tri stvari: 1) globalno gibanje, katerega namen je omogočiti demokratičen dostop do svobodnega izražanja v javnosti, vzpodbujati komunikacijo v lokalnih skupnostih; 2) spodbujati nastanek in razvoj umetniške oblike slam pesniškega nastopa, ki se suvereno giba tako v svetu literarnega kot svetu performativnega ter 3) podpirati organizacijo in razvoj slam dogodka kot obliko interaktivne scenske umetnosti.
Foto: Matic Ačko
Kaj je po tvojem mnenju glavna razlika med slam poezijo in poezijo, kot jo dojemamo v tradicionalnem smislu? Kaj je tisto, kar tebe osebno privlači na tovrstnem pesniškem izražanju?
Klavdija: Slam poezijo vidim kot govorjeno poezijo. Je poezija z dodano vrednostjo in temelji na občutkih, ki jih v opazovalcu vzbudi doživet nastop.
Nina: Slam poezija se zaveda, kam je umeščena: medtem ko je zapisana poezija bolj primerna za individualno branje po tihem, saj ji papir ali digitalni zaslon kot njena medija že narekujeta način, na katerega bo dosegla bralca, pa se slam poezija zaveda, da stoji v živo pred občinstvom in izkorišča možnosti, ki ji jo ponujajo slušni, vidni, kinetični izrazi. Zato jo vidim kot neke vrste prevajanje iz papirnate poezije v poezijo, primerno za živi nastop, zame gre pri tem načinu ustvarjanja predvsem za menjavo medija.
Matic: Mene slam poezija privlači zato, ker gre za zmes različnih umetniških področij, ki mi ponujajo različne možnosti izražanja in ustvarjanja glede na mojo osebnost in znanje. Združitev oz. presek teh področij pa ponuja čisto novo polje neskončnih možnosti.
Kakšen je dober slam nastop, dobra slam poezija?
Klavdija: Nastop mora biti pristen, nastopajoči pa sproščen in pripravljen. Različna publika se na različne nastope različno odziva, zato je dobro, da je izbrana poezija (in z njo nastop) prilagojena publiki. Slam poezija je po mojem mnenju lahko dovolj dobro sprejeta le, kadar gre za pesem, ki ni “pretežka” in jo posameznik lahko absorbira skozi nekajminutni nastop.
Nina: Mislim, da težko dosežeš dober slam nastop brez dobrega besedila. Uspešen nastop pa se da doseči tudi, kadar nastopajoči uskladi moči različnih izrazov, ki jih uporablja, da z njimi ustvari presežek, ki ni na voljo posameznim izrazom.
Matic: Zame osebno je to težko vprašanje in hkrati eno tistih glavnih, ki me intrigira, da vsakič znova poskušam in odkrivam potencialne odgovore. Umetniška dela nimajo absolutnih meril, kot imajo to npr. športni dosežki. Mislim, da ima dober slam nastop pravo razmerje kakovostnega teksta in dramskega nastopa, ki deluje dovolj iskreno, da se poslušalca dotakne na razumski in čustveni ravni. Včasih vidim nastope s preveč poenostavljenim tekstom, ki deluje razvodenelo. Skupaj s preveliko dramatično kompenzacijo nastop izpade teatralno, morda celo prisiljeno. S premalo teatralnosti pa je nastop lahko zelo monoton za publiko, če ni tekst sam po sebi resnično močan. Tudi prekompleksna, hermetična poezija ne deluje najbolje, saj to običajno ni publika, ki bi s tem imela veliko izkušenj, hkrati pa tekst ni na voljo za ponovno branje in analizo. Gre torej za razmerje kakovosti in razumljivosti, za inovativnost in nepričakovano ter v prvi vrsti za iskrenost izraza.
Foto: Metka Zadravec
Slam poezija in pesniški slam dogodki so se po svetu začeli pojavljati nekje od poznih osemdesetih. Zakaj se je po tvojem mnenju slam poezija v Sloveniji uveljavila tako pozno?
Nina: Pravzaprav ima slam poezija dolgo zgodovino v Sloveniji, šteje namreč že kar petnajst let. A je doživljala valove angažmaja s strani različnih organizatorjev in zanimanja občinstva. Tako vidim nekako štiri velike valove, ki so jo skozi leta oživljali in jo naredili aktualno za tisti čas in prostor. Mislim, da je vsakič izšla iz druge potrebe: morda na začetku bolj iz tega, ker so pesniki in pesnice iskali nove izzive v ustvarjanju, pogosti so bili izzivi v improvizirani poeziji ali pa v različnih pesniških oblikah. Omeniti moram recimo začetke v celjski regiji in angažma pesnika Zorana Pevca, nato ljubljanske pesniške slame (okvirno 2003–2012), ki jih je skupaj z LUD Literaturo snoval pesnik Gregor Podlogar, kasneje Petra Koršič; ter Pesniški vrtiljak, ki sta ga pripravljala Petra Kolmančič in Nino Flisar pod okriljem MKC Črka (MKC Maribor) med leti 2006 in 2013. Zadnji val, kateremu pripadamo sami, se je začel konec 2015 in se še odvija, kot prvemu pa mu je uspelo, da je razvil organizirane scene v petih različnih krajih po Sloveniji (Ptuj, Maribor, Celje, Kamnik, Ljubljana), iz katerih je zraslo pravo gibanje.
Kako je prišlo do ustanovitve slam ekipe Slam zverine? Kdo so ustanovni člani? Kako je prišlo do povezave z MKC Maribor? Kako je skupina rasla in se razvijala?
Nina: MKC Maribor si je že dlje časa želel usmeriti tudi v slam poezijo, imeli so izkušnje s Pesniškim vrtiljakom, poleg tega jih je neformalna evropska slam mreža pozivala k sodelovanju na evropskem prvenstvu že vse od leta 2012. In ko sva s Petro Kolmančič ugotovili, da imamo po eni strani njihovo željo po tovrstnem delovanju in na moji strani poznavanje mednarodne scene ter formata, smo sklenili, da pripravimo delavnico slam poezije. Hkrati smo začudeno ugotovili, da se na Ptuju in v Kamniku zadeva že dogaja in vse, kar smo morali narediti je, da smo povezali vse te zanesenjake, ki se zdaj medsebojno motiviramo za napredek. In ker vikend delavnica ni bila dovolj za to, da se prelevimo v performativne pesnike, smo s podporo MKC-ja začeli z rednimi srečanji, ki so bila od začetka namenjena predvsem vaji na pesniških nastopih, postopoma pa tudi organizaciji Ožuljenega jezika in drugih dogodkov, saj smo ugotovili, da brez platforme za tovrstno nastopanje ne bomo prišli daleč. Člani so se v teh treh letih menjali, od tistih, ki so že vse od začetka del skupine in še vztrajajo, so Tonja Jelen, Anka Vidmar, Ariela Herček in jaz, nekaj jih je vmes zaradi medsebojnih razlik poiskalo druge ustvarjalne kroge, kasneje so se nam pridružili še Petra Kokol, Metka Zadravec, Matic Ačko in Klavdija Volf. Trenutno torej naše pesniško društvo Slam zverine šteje osem članov.
Foto: Nina Medved
Kako potekajo vaje in priprave Slam zverin?
Matic: Slam zverine imamo tedenske sestanke, na katerih debatiramo o vseh trenutnih projektih in odprtih temah. Na teh sestankih večkrat tudi vadimo, ampak zanimivo je, da nastop pred najbližjimi “so-slamerji” za večino od nas predstavlja največji izziv. Večino vaj za posamične nastope opravimo doma, kjer smo vsi najbolj sproščeni. Dva glavna elementa sta učenje pesmi na pamet in pa vsaj delna “dramatizacija” teksta. Sam včasih porabim precej časa in neuspelih poskusov, da ugotovim, na kak način bi neka pesem “morala” biti povedana. Zdi se mi, da vsaka pesem kliče (četudi zelo tiho) po svojem specifičnem načinu vokalne in dramske izvedbe. Pred samo izvedbo se pogosto ogrejemo z osnovnimi govornimi vajami.
Ožuljeni jezik se od 2016 odvija enkrat na mesec. Kako poteka Ožuljeni jezik? Kakšni so odzivi mariborske publike in širše, kakšni so odzivi izven Maribora?
Klavdija: Ožuljeni jezik je dogodek tekmovalnega značaja. Odvija se v treh krogih, nastopajoči pa se predstavijo z lastno poezijo. Posamezna pesem je lahko dolga največ tri minute, zaželeno je, da jo avtor pove brez pomoči napisanega teksta. Za tiste, ki berejo, imamo prav poseben klobuk (vsak mesec drugačnega), ki ga med nastopom poveznemo na glavo tistemu, ki bere. Nastopi se izvajajo brez rekvizitov, glasbil, kostumov, marsikdo pa nastop nadgradi z lastnimi zvočnimi efekti, izrazito mimiko obraza, zgovornimi kretnjami, itd. Dogodek moderira izvirna Mojca Frim, improligašica iz Bande ferdamane. Ocenjevalna žirija, sestavljena iz občinstva, izbira najboljše nastope, v finalni krog pa se uvrstita dve osebi, izmed katerih je zmagovalec tisti, ki prejme najbolj bučen aplavz iz publike. Med posameznimi tekmovalnimi krogi na oder povabimo literarnega gosta, ki se predstavi skozi intervju s pesnico Heleno Zemljič, gost pa prebere tudi nekaj svojih pesmi.
Matic: Odzivi publike so seveda eden ključnih elementov ocenjevanja slam nastopov, pa tudi uspešnosti dogodka kot celote. Zdi se mi, da se ljudje na teh dogodkih zabavajo, ampak dejstvo je, da se sama poezija nekaterih dotakne globlje kot drugih. Veliko obiskovalcev pride zaradi živega dogajanja, zabavnega tekmovalnega elementa, glasbenih ali literarnih gostov, ker poznajo nastopajoče, itd. Tudi odziv tistih, ki niso zelo domači v poeziji, je pomemben, saj so mnenja ljudi, ki nimajo veliko izkušenj s tega področja, zelo pristna in neposredna.
Vse napisano velja za slam nastope v Sloveniji na splošno. Res pa je, da je publika v različnih krajih navajena različnih zvrsti in nivojev poezije in se zato na iste pesmi oz. nastope odzivajo različno.
Meniš, da lahko slam poezija pripomore k dvigu priljubljenosti poezije med bralci/poslušalci? Kako?
Matic: Absolutno. Slam poezija se ne giblje le med različnimi sferami umetniškega ustvarjanja, ampak neprestano potuje tudi med “visoko” sodobno poezijo ter povsem ljudskim, preprostim izrazom. Pogosto vključuje elemente humorja ter pripovedništva. Velikokrat se ukvarja z vsakdanjimi situacijami, s katerimi se poslušalci zlahka poistovetijo. S tem je veliko bolj dostopna ljudem, ki se ne bi zakopali v neko klasično zbirko poezije. Za slam dogodek ne potrebuješ bralne kondicije in fokusa, ki ga mnogi v današnji hitri digitalni resničnosti nimajo.
Še en ključen element je raznolikost. Nekateri ljudje poezije ne berejo, ker so prišli v stik z nekaj “napačnimi” avtorji ali teksti, ki se jih niso dotaknili. V slam poeziji čisto vsak nastopajoči prinese na oder svojo poezijo in svoj slog. Tako ni treba prečesati celotne knjižne police v knjižnici, da ljudje odkrijejo nekaj, kar rezonira z njimi. In to jih morda navdihne, da poiščejo nekaj, kar jim je bližje, mogoče tudi s pomočjo avtorja, ki jih je prepričal na odru.
Foto: Kristina Prah
Ste v letih od začetka delovanja opazili kakšne spremembe na področju slam poezije v Sloveniji?
Matic: Mislim, da se vpliv teh dogodkov po vsej Sloveniji počasi kaže v širšem javnem prostoru. Čeprav gre za dokaj komorne dogodke z manjšo publiko, vedno več ljudi pozna slam poezijo. Slameji in slamerke smo vedno pogosteje povabljeni, da sodelujemo na različnih dogodkih in festivalih. Ker je naš nastop tako multidisciplinaren, nas lahko postavijo v različne kontekste. Nastopamo tako na literarnih dogodkih, kot na glasbenih prireditvah/festivalih. Slam dobiva več medijske pozornosti in upal bi si reči, da tudi število naših obiskovalcev raste. Naši dogodki niso in verjetno nikdar ne bodo masovni, mislim pa, da so postali viden ter integralen del alternativne kulturne scene in če bi slam čez noč izginil, bi to praznino ljudje občutili.
Aktivni ste tudi v mednarodnem slam prostoru. Kakšne so vaše izkušnje s slam sceno v tujini? Bi lahko potegnili kakšne primerjave s slovensko slam situacijo?
Nina: Pri nas se je zgodilo podobno kot npr. v Avstriji, in sicer da so imela največjo potrebo po tem, kar lahko slam ponudi, manjša mesta, ki so na ta račun dobila novo redno kulturno dogajanje, bolj povezano medgeneracijsko skupnost, bolj opolnomočene posameznike, ki so skozi raziskovanje svojega lastnega (umetniškega) glasu okrepili tudi svoj glas v vsakodnevnem življenju. V tem smislu in po kakovosti nastopov, ki jih dosegajo nekateri naši najbolj aktivni pesniki, se lahko kosamo s tujino. Sicer pa so slam scene zelo različne od države do države, ponekod so že deloma profesionalizirane (Nemčija), ustvarjajo se različni tokovi ustvarjanja: v Nemčiji je zelo cenjen humor, v Franciji dajejo velik poudarek na zvočne učinke, ritem, povsod je veliko družbene angažiranosti. Naša želja je, da bi spletli še več sodelovanj po Evropi in svetu, saj ugotavljamo, da nas družijo podobne vrednote: demokratičen pristop, ustvarjalnost, sodelovanje. Tudi zato smo zelo ponosni, da v začetku decembra 2020 v Mariboru gostimo evropsko prvenstvo v slam poeziji. To bo neponovljiv in nepozaben dogodek, tako da – vabljeni!
