Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Vse fotografije: osebni arhiv avtorice članka27. septembra 2026
Piše: Nika Brgant
Gledališko pedagoginjo Niko Brgant smo v Primusu prvič natančneje predstavili junija, ko je v reviji objavila članek Ko oder postane življenjski prostor, v katerem je predstavila svoje delo na področju gledališke vzgoje s starejšimi. Tokrat se avtorica premaknila prav na nasprotno stran “generacijske skale”, namreč na vprašanje dela z otroci, ki zahteva precej drugačne psihološke in vzgojne prijeme ter pristope. To, kar pri Brgantovi res fascinira, je njena izjemna sposobnost vživljanja v svoje učence oz. slušatelje, torej pristop, ki mu je manj kot končni rezultat mar njihovo p0čutje in njihovo vključevanje v skupino, iz katere nastaja prijateljska skupnost, skorajda nekakšna družina. To je način, ki še kako uresničuje eno od temeljnih vodil, da je kultura lahko pomemben dejavnik zdravja in dobrega počutja, kar je sicer tudi eno od pomembnih gesel sodobne ljubiteljske kulture.
***
Ko delo z otroki postavi nova vprašanja
Dolga leta sem bila prepričana, da je gledališka predstava naraven cilj gledališkega procesa. Tudi sama sem svoje delo načrtovala z mislijo na končni nastop, saj predstava pomeni viden rezultat dela in pogosto odgovarja pričakovanjem otrok, staršev ter ustanov.
Ko sem pred leti v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah ustanovila gledališko šolo za otroke, sem hitro ugotovila, da priprava predstave zahteva veliko več kot veselje do igre. Ob delu z otroki sem se začela spraševati, ali je predstava res vedno pravi cilj. Otroci so si namreč zelo različni. Nekateri komaj čakajo na oder, drugi pa ob misli na nastop občutijo velik pritisk.
Zato sem gledališko šolo razdelila na dva programa. Eden je ostal namenjen ustvarjanju gledališke predstave, drugi pa gledališkim vajam, ki se po želji zaključijo le s preprosto predstavitvijo za starše. Skozi leta dela se je ta pristop razvijal in postopoma prerasel okvir gledališke šole. Nastala je delavnica Od igre do samozavesti, ki sem jo preselila iz gledališkega odra v druga učna okolja, v njej pa je v ospredju otrok in njegov razvoj. Ko sem umaknila pritisk predstave, sem ugotovila, da se največji premiki pogosto zgodijo prav med vajami.
Ko gledališke vaje postanejo samostojna pot
Delavnica temelji na improvizaciji, igrah vlog, gibalnih in glasovnih vajah ter vajah zaupanja. Po vsaki vaji si vzamemo čas za pogovor o tem, kako so se otroci počutili, kaj jim je bilo težko in kaj so pri sebi opazili. Ne zanima nas, kdo je bil najboljši. Vaje pogosto ponovimo, saj se otrok, ki ve, kaj ga čaka, sprosti in si upa narediti nekaj, česar prvič ni zmogel.
Prav odsotnost primerjanja otrokom omogoča, da več tvegajo, več raziskujejo in lažje sprejemajo lastne napake kot del učenja. Otroci pri tem ves čas govorijo pred skupino, predstavljajo svoje ideje, improvizirajo in poslušajo drug drugega, vendar tega ne doživljajo kot nastop. To počnejo zaradi igre in zaradi sebe, ne zaradi občinstva. Prav zato so pri izražanju bolj sproščeni, iskreni in pogumni.
To sem najbolj občutila pri bralni uprizoritvi. Otrokom sem prinesla besedilo, sedli smo v krog in ga skupaj doživeto brali. Vsi so uživali. Ko sem mimogrede predlagala, da bi ga pokazali staršem, se je vzdušje takoj spremenilo. Besedilo je bilo isto, vaje enake, drugačen je bil le namen. Takrat sem še bolj razumela, kako pomembno je, da ima otrok prostor, kjer se lahko preizkuša brez strahu pred ocenjevanjem.
Ko se začnejo kazati spremembe
Te ugotovitve so se mi najbolj jasno pokazale pri posameznih otrocih.
Deklica, ki se je zelo bala nastopati, je prve vaje le opazovala. Nikoli je nisem silila. Ko je začutila, da je skupina varen prostor, se je začela vključevati in iz tedna v teden postajala bolj sproščena.
Podobno je bilo z dečkom z ADHD. Na začetku je potreboval več prostora. Včasih smo dejavnost prilagodili njemu, drugič se je on prilagodil skupini. Najpomembneje pa je bilo, da je bil sprejet takšen, kot je bil.
Srednješolka pred drugimi skoraj ni zmogla glasno brati, glas se ji je tresel že pri prvi povedi. Z glasovnimi vajami je branje na glas zanjo postopoma postalo nekaj povsem običajnega. Fant z bogato domišljijo, ki mu je bilo v pogovoru težko priti do besede, je skozi improvizacije našel način, kako urediti svoje misli in jih izraziti, ne da bi moral zaigrati popolno vlogo.
Ganil me je tudi fant, ki se je pripravljal na govorni nastop v šoli. Govor je najprej predstavil naši skupini. Poslušali smo ga, mu zaploskali in ga spodbudili. Naslednji dan ga je veliko bolj samozavestno predstavil pred svojim razredom.
Takšne izkušnje so me vedno znova opominjale, da vsi otroci ne napredujejo najbolje v procesu nastajanja predstave. V delavnici sem lahko sledila otroku, ne končnemu rezultatu. Če je potreboval več časa ali drugačen pristop, ga je dobil. Prav v tem danes vidim največjo vrednost svojega dela.
Ko otrok odnese veščine za življenje
Skozi leta dela sem spoznala, kako radi imajo otroci gledališke vaje. Žal pa jih mnogi nikoli ne doživijo, ker se ne želijo vključiti v pripravo gledališke predstave. Prepričana sem, da bi moral imeti vsak otrok priložnost spoznati gledališke vaje, ne glede na to, ali si želi nastopati. Te razvijajo samozavest, pogum, sposobnost poslušanja, sodelovanja in zaupanja vase. To so veščine, ki jih otroci ne potrebujejo le na odru, ampak vsak dan, v šoli, doma in v odnosih z drugimi.
Danes gledališča ne razumem več predvsem kot prostora, kjer nastajajo predstave. Razumem ga kot prostor, kjer otrok odkriva svoj glas, krepi samozavest in se uči sodelovati z drugimi. Če ob tem nastane tudi predstava, je to dragocena nadgradnja procesa. Če ne nastane, pa to še ne pomeni, da se ni zgodilo nekaj pomembnega.
Včasih največja predstava ostane nevidna. Odigra se v otroku, ko prvič verjame, da zmore. Prav zato verjamem, da imajo gledališke vaje svoje mesto povsod, kjer želimo otrokom pomagati odkrivati, kdo so in česa so sposobni.
