DOTIKANJA

Piše: Saša Strnad

Člani Društva Distrofikov Slovenije so posebni likovni ustvarjalci, ki so na na temo prstega odtisa z naslovom Dotikanja izdali stenski koledar in ob tej priložnosti imeli razstave po vsej Sloveniji.

Projekt »Dotikanja« deluje kot dialog med nami in velikani sodobne umetnosti, začenši z znamenitim rekom Josepha Beuysa: »Vsak je lahko umetnik«, kar dopolnjujem z besedami Sigmar Polke: »Vse je lahko umetnost«, in če to predrzno nadgradim in rahlo premešam z izreki Fluxusa, točneje Maciunasa in Paika: »In tega ne morete kupiti«. Vse skupaj zaključim in spet preobrnem z Bruceom Naumanom: »Vsaka ideja je lahko umetnost, pa naj vam je to drago ali ne«.

Foto: Saša Strnad

Pri vsem tem se samo nasmejim in pozdravljam našo voljo in zanos ustvarjanja s prstnim odtisom »naključne« drugačnosti, ko smo pogled usmerili vase in zase. S projektom  Dotikanja sem želela, da se udeleženci likovnih snovanj vprašajo: »Kdo sem in kaj je res moje? Kakšen vtis lahko naredim in kaj želim pustiti za sabo?«.

Med seboj smo si podobni, pa vendarle ni dveh enakih na svetu. Enako je z našimi prstnimi odtisi. Njihove vmesne svetle barve, intenzivno nasičene s pigmenti, oko zlahka privedejo do radovednosti in k razvijanju domišljije, le da skupaj s prepoznavnostjo vijačnic vzdržujejo pomenski naboj. Če na hitro pogledate na prstne odtise: na kaj vse vas spominjajo? Mene v prvi vrsti na galaksije, vodni vrtinec, peščeni vihar, ozvezdje s središčem na epicenter – črno luknjo –  Srce, ki oddaja vibracije. In vesela sem, da so se s to idejo z lahkoto poigrali tudi vsi udeleženci na naših srečanjih.

Večdimenzionalni prostor človeka v vsej enkratnosti življenjskih postaj dojemamo kljub vsem novostim vedno skromnejši in velikokrat enodimenzionalno – po svoje. Ja in ne. Odvisno, kako gledamo na stvari. Z avtorji smo v vsem tem minimalizmu, prstnem odtisu iskali in se srečevali s čvrsto telesno povezanostjo, materijo, transformacijo prstnega odtisa, ki nas je pripravljal na idejno snovanje – rojstvo v konkretno stvarnost, tvoril nove forme z akrilno tehniko, nitjo, barvico, praskanjem … nad zemljo in pod nebom. Čeprav se v našem raziskovanju prstnega odtisa med mejo resnični odtis reducira, kljub vsemu še vedno ostane celota, tokrat sestrsko drugačna.

Foto: Saša Strnad

Prstni odtis. Čas in jaz. Meta um. Ideja. Razmišljanje. Avtokomuniciranje. Reakcija-Akcija.

Zvezdni prah išče svoje lastno mesto v vesolju, kar bi bil lahko logičen izbor. A s časom in zrelostjo tudi ta izgine, saj se individum razblini in umetnikov jaz postane neločljiv od kozmosa, ki ga obdaja. Ostane pa nekaj, kar je samo naše, naša sled, med njimi tudi naš prstni odtis.

Likovna dela Beti Lunder, Matjaža in Nataše Bartol, Jožeta Kovačiča, Urške Grahek, Aleša Kolmana, Vere Brnadič in  Fani Trunkelj vabijo na vrt s potmi, ki se kot labirint razvijajo iz ene v drugo. To pa zato, ker šele, ko se boste izgubili v njihovih delih, se boste lahko skupaj z avtorji tudi našli.

Foto: Saša Strnad, mentorica Likovnih snovanj Društva distrofikov Slovenije