RECENZIJA FILMA SIRÃT – KOLIKO ŠE DO NEBES?

31. januar 2026
Piše: Žiga Čamernik

Film Sirat, na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši film po presoji žirije, je milo rečeno nenavaden film. Naš vselej kritični sodelavec Žiga Čamernik se ga je kljub obilici pohval, ki jih film žanje po Evropi (na sporedu je tudi v  naših  kinematografih) lotil brez predsodkov in zapisal nekaj opažanj, ki jih lahko preveri vsak, ki ga bo film izzval k ogledu. Morda pa ne bo napak, da na kratko  povzamemo vsebino zgodbe, ki vodi v nenavadno,  za vsakogar izzivalno formo, do katere se je treba opredeliti. Da boste bolje razumeli Čamernikovo recenzijo.
Film sledi Luisu, očetu, ki skupaj z mlajšim sinom Estebanom prispe na rave zabavo sredi puščave v južnem Maroku, ker upata, da bi tam našla njegovo starejšo hčer Mar, ki je že dlje časa pogrešana. Ko jima na začetku ni sreče, se pridružita skupini raverjev in se z njimi podata globlje v puščavo proti še eni zabavi, kjer morda upajo najti namig o Mar. Med potjo se srečujejo z neznanim svetom elektronske glasbe, ekstaze in boemskega življenjskega sloga, hkrati pa jih zunanji svet preseneti z znaki globalnega konflikta, ki daje potovanju skoraj postapokaliptičen pridih.

***

Visoko-oktanski Sirat, kar v arabščini simbolizira most med nebesi in peklom, je filmska izkušnja, ki močno deli in razdvaja občinstvo. Ne glede na to ali nas navdušuje ali pač jezi, pa zagotovo drži, da nas ne more pustiti ravnodušne. Tako so pridevniki šokanten, pretresljiv, vznemirljiv, itd. zgolj eni od mnogih, ki ga na kratko lahko opišejo. Kar je za nekatere vrhunska filmska umetnost, je za druge zgolj cenena zabava in tekmovanje v pretencioznosti. Tako v življenju kot tudi na filmu.

Res je, da v prvi polovici nekako sklenemo, da gledamo pustolovsko epopejo z dokaj jasno dramaturško premiso, kar pa se praktično v trenutku spremeni. Zgolj zaradi enega usodnega dogodka se vse postavi na glavo in upravičeno se zmedeni sprašujemo, kam lahko sedaj zgodba sploh še gre. In ker nimamo pojma, je to dovolj, da še dodatno angažira vse naše čute. Tišina v kinodvorani postaja čedalje bolj zgovorna. Ne glede na starost gledalcev, njihove filmske preference in celo okus. Vse se zbriše v trenutku. Sam tačas  brskam po lastnem umu, ki je medtem že na visokih obratih in se spomnim znanca, ko me je že za časa zadnjega ljubljanskega LIFFE-a opozoril na »usodni dogodek« v filmu, ki je tudi njemu vzel sapo do te mere, da bi od organizatorjev pred njegovim ogledom pričakoval vsaj neke vrste opozorilo. Po videnem mu sicer res ne moremo zameriti, vendar bi bili potem kot gledalci v tem primeru prikrajšani za absolutno in totalno presenečenje. In ker jih imam vsaj v filmskem kontekstu kar rad (presenečenja namreč), se mi je tokrat obrestovalo.

Za moje pojme ta presenetljivi prejemnik posebne nagrade žirije iz minulega Cannesa, nikakor ne šokira zaradi šoka samega, pač pa nas na svojski in scela nepričakovan način pelje čedalje globlje v svet osebne čutne zaznave, kjer razum popolnoma odpove in znotraj katerega smo kot ovčke prepuščeni njegovi vrhunski kreativni manipulaciji. Tako se dokaj klasična filmska pripoved o iskanju izgubljene hčere, v kritičnem trenutku dramaturško prelomi in pridobi epsko mitološki značaj. Če vse skupaj začinimo še z vrhunsko trans glasbo, ki praktično ves čas odmeva in bobni sredi maroške puščave, medtem ko svet nezadržno polzi v apokalipso, dobimo eksplozivno in unikatno filmsko izkušnjo, ki nas vse skupaj izpljune kot nepotreben material za izgradnjo novega sveta. Prav vsi smo potrošna roba in glede na to, da smo umrljivi, je v svetu režiserja Oliverja Laxe-a slednje samouresničujoča se prerokba, saj ni kančka prostora za Boga, ki bi vse skupaj lahko osmislil ali vsaj olajšal. Če je pomembna pot in ne cilj, kot nam zagotavlja vsakršna duhovnost, v Siratu obstaja edino pot v pekel, kar je morda resnično cinično, vendar slednje filmske izkušnje nikakor ne zmoti, pač pa jo le še podkrepi.

Laxe je za namene svoje kontroverzne filmske vizije angažiral španskega profesionalnega igralca Sergija Lópeza in ga obkrožil s samimi naturščiki, pri čemer se je skliceval na njihovo »igralsko čistost«, ki je profesionalci pač ne premorejo in v nekem kontekstu je imel še kako prav, saj očitno omenjena kombinacija funkcionira odlično. Filma pa kljub temu ne priporočam vsem tistim občutljivim dušam, ki potrebujejo predvsem upanje, saj gre pri omenjenem filmskem izdelku izključno za specifični estetski užitek, kjer moramo domnevno pot do nebes šele (iz)najti.