Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik
Letos sem se prvič zgolj kot obiskovalec udeležil site-specific festivala Floating Castle, ki je potekal med 27. in 30.7. ob Gradu Snežnik. Že daljnega leta 2014 sem namreč tam nastopil v gledališki predstavi komedije dell’arte »Julija ali Avgusta?«. Izkušnja je bila tokrat neprimerno drugačna, saj smo takrat po izvedeni predstavi igralci praktično takoj krenili proti domu, sedaj pa sem tam ostal ves čas in užil obilje dogajanja v vsej njegovi polnokrvni polnosti.
V zadnjih letih je veliko govora o omenjenem festivalu, saj se je etabliral kot eden najštevilčnejših in tudi najkvalitetnejših festivalov na slovenskem, kar nedvomno drži. Prav nič pa ne more zadovoljivo opisati vsega tistega, kar se tam dejansko dogaja. Sicer bo že držalo, da so vtisi slehernega obiskovalca kakršnegakoli festivala nekaj, kar si ustvari pač sam, zato so v osnovi močno subjektivni. Vendarle pa na omenjenem trenutno obstaja nekaj, kar so nekateri festivali v Sloveniji sicer že imeli, potem pa pod težo čedalje večje komercializacije in nerealnih pričakovanj, ravno tako tudi izgubili; namreč dušo. Gre za tisti redek spoj kreativnosti in vsesplošne sprejemljivosti, ki rezultira v nevsakdanji humanosti. Duh festivala je tako nekaj, kar se ustvarja iz kolektivne energije vseh prisotnih in očitno je glavni organizator Matija Solce našel tisto zmagovito kombinacijo vrhunskih glasbenikov, artistov in kreativnih delavnic za vse generacije, ki potekajo praktično 24/7 in se čedalje bolj organsko prepletajo tudi s potrebami in pričakovanji lokalnega okolja, kar je nemara ključno. Tukaj je vsakomur dovoljeno biti to, kar je, oziroma kar v danem momentu čuti. Če ne posega v dogajanje in druge ljudi na nasilen način, je dovoljeno vse. In tega, kot da bi se zavedali prav vsi navzoči. Gre za festival raznovrstnih čudežev, ki nas lahko opomnijo kam dejansko plove naše življenje in nas spontano opozorijo, naj ponovno naravnamo kompas, če je to potrebno.
Kako drugače razložiti mukotrpno, kar 5-urno pot do tja iz Ljubljane, ki praviloma traja slabo uro? Slednje se lahko zgodi le v primeru, če grad Snežnik zamešaš s planoto Snežnik, ki po zračni liniji sicer ni prav daleč, po realni pa vsekakor. Za nameček je potnike GPS vodil na pot malo pred Knežakom čez številne makadamske, da ne rečem kozje steze, ki so se končale le pičlih 7 km pred želeno destinacijo, nakar niso bile več primerne za vožnjo. Ko se soočiš z realnostjo situacije, ugotoviš, da moraš za lep kos poti nazaj, kar vse skupaj nanese za dodatni dve uri. Občutek, da te kap. Že takrat slutiš, da te čaka nekaj posebnega, po možnosti podobnega nebesom. Ko po številnih ovirah vendarle prispeš – za nameček s štirimi sopotniki preko »prevozov«, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi vozil niti pol ure, saj je avto brez klime in naložen do obisti -, se soočiš še z dejstvom, da se je štrik držalnih palic tvojega šotora preparal in se strgal. Večeri se in vsega skupaj imaš počasi dovolj, zato narediš prvo stvar, ki ti pade na pamet. Pokličeš svojega kolega, ki si ga srečal nemalo prej in je prostovoljec na omenjenem festivalu. Javi se nekdo drug z istim imenom, saj imaš na svojem mobitelu shranjeno zgolj ime. Glej ga zlomka, tudi drugi Timotej je prisoten na festivalu, poleg tega pa ima njegov prijatelj zate še rezervni šotor za eno osebo, kar je v tistem trenutku dejansko vse, kar potrebuješ. Vse to, pa še niti eno uro nisi tam. Tik pred mrakom vržeš v zrak odrešilni šotor, ki se razpre in postavi kar sam. Od te točke dalje »zaplavaš« v nepredvidljivo noč in vse skrbi pustiš daleč za seboj.
FOTO: Floating Castle
Po kakšnem dnevu silovite uživancije z vmesnimi momenti nujnega počitka in jemanja stvari bolj »na easy«, se potopiš v svoj organski čas, ki je kombinacija utrujenosti, spontanosti, vsesplošne sprejetosti in vse redkejšega pogledovanja na čudežno napravo imenovano mobitel. Srečuješ veliko znanih obrazov. Nekatere nisi videl že leta, nekaterim se zgolj nasmehneš, nekatere ogovoriš, drugi ogovorijo tebe. Vse to v duhu brez nepotrebnih socialnih obligacij, ki vse prevečkrat hromijo odnose znotraj civilizacijskih norm. Plavaš. Floataš. Fino se ti zdi, kar si nisi omislil niti časovnice dogodkov na festivalu, saj zaupaš, da si natanko tam, kjer moraš biti. Fantastičen občutek. Naslednji večer pa iznenada preobrat.
Po uradni otvoritveni ceremoniji se kar naenkrat zdrzneš, saj ugotoviš, da tvojega zvestega življenjskega spremljevalca ni več. Izgubil si namreč mobitel. Pa je to sploh mogoče sredi vseh teh pozitivnih vibracij? Kar ne verjameš. Noč je. Tam, kjer si ga zagotovo pustil, je sedaj nepregledna množica ljudi, ki kot v transu ponorelo raja in neutrudno skače, ti pa z vsakim njihovim poskokom slišiš »hrsk«. S tujimi svetilkami jim svetiš pod noge in se kličeš z neznanih številk. Vse zaman. Opazuješ svoje občutke, ki se prevešajo na stran zaskrbljenosti, mestoma celo obupa. Z vsem svojim znanjem in izkušnjami poskusiš omenjeno korigirati, saj se zavedaš, da je v osnovi neumno. Po svojih najboljših močeh se prepustiš preostanku noči. Zjutraj tesnoba. V nekem medprostoru tavaš cel dan in opazuješ kako te zapeljujejo misli, ki imajo na človeka usoden, če dopusti, pa tudi uničujoč vpliv. Zavestno jih preusmeriš v zaupanje stvarstvu in ljudem okoli sebe. Ritualno se potopiš v naravno kamnito ledeno kad, ki je locirana sredi bližnjega potoka. Gol in ranljiv. Občutiš možnosti novega začetka. Svoboda. Naslednji trenutek preigravaš vse možne negativne scenarije vdora v mobitel, izpraznitev osebnega transakcijskega računa preko e-banke in podobne banalnosti. Ljubosumno opazuješ vse tiste »srečne obraze« naključnih »googlačev«, za katere se kar naenkrat zdi, da jih sploh ni tako malo, medtem ko tvoj palec hrepeni po dotiku hladne materije. V glavi pišeš zgodbo svojega življenja, želiš si namreč spremembe. Če že, si boš sedaj kupil mobitel na gumbe, ki ga baje še vedno prodajajo na bencinskih črpalkah. Zgolj osnovne funkcije, si zabičaš: klici, sporočila in nekaj malega interneta. Obrnil boš nov list. Živel boš bolj v trenutku. Prednost bodo imeli ljudje, ki jih srečaš, ne pa neoseben stik preko mašine, ki siromaši tvoje življenje. Dan je dolg in imaš občutek, da na trenutke stoji na mestu. Zvečer zaplavaš v omamno noč z domačinom Luijem, ki se iz nekega razloga še vedno spomni, da si nekoč davno na RTV vodil neko oddajo o vodah. To je vse, kar rabiš.
FOTO: Floating Castle
Ravno, ko si spisal scenarij nekega novega življenja, ti zjutraj kolega, ki upravlja stojnico z veganskimi jedmi, z nasmejanim obrazom obelodani, da je prejel klic iz tvojega mobitela in da te naprava čaka v Ljubljani. Razumi, če moreš. Pa ravno sedaj, ko si spontano oblikoval konstrukt neke nove monodrame. No, vsaj zdelo se ti je tako. Sedaj pa prav nič ne bo potrebno spremeniti. Ali pač? Zaradi nezadržne poplave novih občutkov, ko ponovno vidiš življenje drugače, se zavedaš usodne subjektivnosti lastne izkušnje, s katero si razlagaš svet in ljudi v njem. Ponovno se zavestno izprazniš lastnega ega, da vidiš bolj čisto. Seveda ostaneš še eno ekstra noč in s preživelimi ob hipnotični glasbi spiješ veliko preveč rakije. Plavaš dalje.
