TRETJI FESTIVAL DUŠEVNEGA ZDRAVJA V KOPRU O VSE POMEMBNEJŠIH VPRAŠANJIH NAŠE DRUŽBE

1. junij 2025

Kritična opazovalka pogosto zanemarjenih robnih področij našega življenja in kulture Miša Gams se je tokrat lotila analize poglavitnih značilnosti festivala duševnega zdravja, torej področja, ki zlasti v zadnjem času postaja polemična točka razprav o tem, kaj storiti ob vse bolj zahtevnih okoliščinah življenja, ki to zdravje naglo poslabšujejo. Tudi zelo različna stališča, ki se pojavljajo v polemikah ob predlogu zakona o psihoterapiji, jasno govori o tem, da gre za problem, za katerega je prav, da stopa v ospredje družbene pozornosti, saj je od njega še kako odvisno stanje sodobne (slovenske) družbe. Pomembnost področja je navsezadnje spoznala tudi kultura, saj je ena od ključnih novosti novega nacionalnega programa kulture 2024- 31 prav vloga kulture v izboljševanju “zdravja in dobrega počutja”, kjer smo sicer šele pri prvih začetkih, a z obetom, da se bo področje vsaj zdravstva in  šolstva bistveno bolj odprlo izzivom in koristnim prispevkom, ki jih lahko da kultura, še zlasti na področju duševnega zdravja. V tem smislu je poleg koprskega festivala pomemben tudi ciklus dokumentarnih filmov v ljubljanski Kinoteki, posvečenih novim pristopom oz. dezinstitualizaciji (v dobrem smislu) klasične psihiatrije v Italiji, kar je podoben proces, kot bi ga verjetno morali ubrati tudi pri nas, če naj bi resno želeli na to področje uvesti metode, ki pozitivno socializirajo vse tiste, katerih duševno zdravje je lahko ogroženo.

***

Piše: Miša Gams

Pestro dogajanje na Titovem trgu

Vse fotografije: Miša Gams

Nič kaj spomladansko vreme ni preplavilo Kopra 23. maja, ko je potekal že tretji festival duševnega zdravja, saj je močan in dokaj hladen veter vsake toliko pometal zloženke s stojnic, na Titovem trgu in v Verdijevi ulici. Kljub temu se je na osrednjem trgu ob 10h po uradnem nagovoru ministrice za zdravje dr. Valentine Prevolnik Rupel, koprskega župana Aleša Bržana, generalnega direktorja NIJZ dr. Branka Gabrovca in predstojnika Centra za duševno zdravje Mateja Vinka, uradno odprl festival, ki je postregel s številnimi delavnicami za vse generacije, živo knjižnico, predavanji, ki so potekala na bližnji fakulteti ter ocvrtimi miškami, ki so jih na eni izmed stojnic sproti obračale tri nadobudne kuharice.
Festival, ki je takoj po izteku korone, predrl led na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in se lansko leto začasno preselil v Maribor, je letos našel zavetje v našem največjem obmorskem mestu, kjer je bilo okrog poldneva veliko mladih, ki so se ustavljali ob posameznih stojnicah, se zanimali za razne počitniške dejavnosti, treninge socialnih veščin in se udeleževali interaktivno zastavljenih delavnic. Med stojnicami smo poleg stojnice MIRE (nacionalnega programa duševnega zdravja) tako lahko videli kar nekaj socialno-varstvenih zavodov in društev, ki so delili letake, beležke, kemične svinčnike ter obveščali mimoidoče o svojih programih in aktivnostih. Tudi letos so imeli na stojnicah pripravljene različne ankete, s katerimi so preverjali utrip mimoidočih, mladi pa so se lahko preizkušali v različnih kvizih in zavrteli kolo sreče z nagradami. Na notranjem dvorišču Armerija so se obiskovalci glede na svoje počutje lahko pridružili tihobralni zabavi, gibalni meditaciji, razvijanju čuječnosti pri delu z glino in se “s tačko v roki” prepustili terapiji s psi, ki so brez tenzij posedali v bližini.

Živa knjižnica in predavanja na Fakulteti za managment 

V Kopru je po dveh letih zatišja na zelenici pred Mestno občino zaživela tudi manjša živa knjižnica, kjer so se mimoidoči lahko zaustavili ob prebiranju zloženke na temo predsodkov oz. uvrščanja ljudi v “predalčke”, obenem pa so se lahko seznanili z živimi knjigami ter njihovimi motnjami, diagnozami oz. izkušnjami (anksiozno-depresivna motnja, bipolarna motnja, paranoidna shizofrenija, izkušnja institucionalnega varstva itd.). Na osrednjem trgu sta v popoldanskem času potekali dve okrogli mizi – na temo izzivov, ki jih na globalni in lokalni ravni prinaša hitro staranje prebivalstva in na temo deinstitucionalizacije oz. alternativnih skupnostnih oblik pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju.

Teme predavanj in delavnic, ki so med 11 in 17h v polurnih presledkih potekale na Fakulteti za management, se niso bistveno razlikovale od lanskoletnih, le da je bilo letos nekoliko več poudarka na osveščanju glede prekomerne uporabe interneta in umetne inteligence ter vzpostavljanju duševnega ravnovesja na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju. Nekaj dobrodošlih delavnic je bilo tudi na temo spoprijemanja s stresom, tesnobo, demenco, odvisniki od alkohola in interneta ter spoznavanja psihodramskih tehnik, s katerimi lahko prebudimo potlačena čustva in jih skomuniciramo v partnerskem odnosu oz. v družini. Prvič v treh letih, odkar poteka festival, smo lahko slišali, da je t. i. digitalni stres, ki ga povzroča vsakdanja preokupacija s socialnimi omrežji, videoigrami in umetno inteligenco, ogrožujoč za duševno zdravje ter prinaša odvisnost in napetost podobne vrste kot npr. odvisnost od heroina ali kokaina. Med zdravimi navadami pa so predavatelji večkrat poudarili enakomeren urnik spanja, izogibanje elektronskim napravam vsaj uro pred spanjem, regulacijo digitalnih vsebin in zmerno rekreacijo tekom dneva. Zadnje raziskave so namreč pokazale, da se kar 20-30% odraslih in otrok spopada z eno izmed 90 motenj spanja oz. s kronično nespečnostjo. Kljub temu, da se je bilo treba na predavanja in delavnice predhodno prijaviti preko interneta, so študentke, ki so sedele pred vrati predavalnic, poskrbele za to, da le-te niso bile prepolne in da so vanjo taktično spuščale tudi neprijavljene obiskovalce, ki so se zadnji trenutek odločali za določeno temo.

Pohvaliti velja tudi to, da gre festival čedalje bolj v smeri interaktivno zastavljenih delavnic, okroglih miz in deljenja izkušenj, saj je zlasti prvo leto bilo tovrstnih aktivnosti nekoliko manj, a glede na to, da je bil takrat festival šele v fazi vzpostavljanja poligona za področje, ki ga zasedajo ranljive manjšine s težavami v duševnem zdravju, organizatorjem (NIJZ) tega ne gre  zameriti. Je pa na mestu premislek o tem, zakaj ni več vsebin povezanih z vzpostavljanjem neinstitucionalne socialne mreže, ki bi povezala ljudi, ki iščejo pomoč, in zakaj se nikoli ne uperi prsta v sam kapitalistični družbeni sistem, ki z nadurnim delom in nehvaležnimi pogoji (nedavni premik starostne meje upokojevanja na 67 let, nepriznavanje bolniškega staleža prekarnim delavcem pod 30 dni od začetka bolezni, manko javnih diskusij glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka, neurejen zdravstven status sezonskih in migrantskih delavcev, višanje obveznega zdravstvenega prispevka, dražji vrtci in šole itd.) ustvarja teren za pospešen razvoj najrazličnejših duševnih obolenj, ne pa za njihov upad. In če se osredotočimo zgolj na šolstvo – kaj pomaga otrokom in mladostnikom, ki imajo status otroka s posebnimi potrebami, brezplačna letna karta za javni prevoz, če na prvi obisk pri psihiatru čakajo več kot eno leto, pri psihoterapevtu pa več kot dve leti? In kaj pomaga šolski ukrep snemanja kljuk na oknih (ki so jih predlagali na nekaterih šolah, da bi se izognili samomorom) in razredni pogovor na temo duševnega zdravja enkrat na leto, če pa se učne obveznosti poglabljajo (v 8. razredu je tako kar 14 predmetov), urniki podaljšujejo, šolski svetovalci pa so čisto preokupirani z vsemi težavami učencev? Tudi organizatorji pričujočega festivala bi lahko posvetili več časa (in prostora) osveščanju o povečenam številu samomorilcev med mladimi (in ponudili konkretne rešitve), ne pa da svoj čas bolj kot ne namenjajo sami organizaciji, brošuram, formulacijam in politični korektnosti – letos na seznamu žive knjižnice npr. ni bilo navedenih diagnoz, motenj ali težav, ki jih imajo sodelujoče žive knjige, je bilo pa izposojevalcu predočena brošura na temo koncepta žive knjižnice ter predsodkov in stereotipov na temo duševnega zdravja.

Kino Basaglia v ljubljanski Kinoteki

Predzadnji petek v maju pa so tik po zaključku festivala duševnega zdravja v ljubljanski Kinoteki začeli s predvajanjem kratkih dokumentarnih filmov na temo deinstitucionalizacije italijanskih psihiatričnih ustanov konec 60. let prejšnjega stoletja, za katero je v veliki meri zaslužen italijanski psihiater Franc Basaglia (1924–1980), ki je lucidno krenil v smeri “osvobajanja” ljudi iz primeža razno raznih “norišnic”. Med dvema programskima sklopoma filmov je potekala tudi okrogla miza na temo reform, ki jih je uvedel Franc Basaglia v Trstu in Gorici in ki so več desetletij kasneje privedle tudi do “osvobajanja” ljudi iz naših ustanov, kot je npr. Socialno-varstveni zavod Hrastovec. Direktorica Muzeja norosti na Tratah in pobudnica popotovanja Marca Cavalla po Sloveniji, Sonja Bezjak, je predstavila projekt potovanja velikanske modre skulpture konja Marka, ki se bo med 8. in 13. junijem sprehodil po strateških lokacijah v Sloveniji in iz prizorišča EPK v Novi Gorici s pomočjo karavane podpornikov obiskal Dom na Krasu v Dutovljah in Socialno varstveni zavod Hrastovec, nato pa se vrnil v Trst na mesto zločina, kjer naj bi pred 50 leti skupaj z oskrbovanci in privrženci Franca Basaglie podrl vrata tržaške psihiatrične ustanove in ves zgaran stopil med ljudi na ulici.

Kuratorka projekta Kino Basaglia, Mila Lazić, ki je obenem dobra poznavalka njegovega dela in področja antipsihiatrije, je že pred ogledom naredila kratek uvodnik v razmišljanje o stanju duha v Italiji v drugi polovici 20.stoletja in o pomembnih dosežkih Franca Basaglie za celoten prostor nekdanje Jugoslavije, medtem ko je univ. profesor na Fakulteti za socialno delo, Vito Flaker napovedal izid knjige Od blizu ni nihče normalen, ki bo poleg doslej izdanih knjig kritike psihiatričnih ustanov (Deleuze, Guattari, Faucault, Fanon, Goffman, Castel, Illich), predstavil jedro njegovega boja za deinstitucionalizacijo. Do danes je bil namreč v slovenščino preveden le en Basagliev članek z naslovom Utopija realnosti. Filmi o Basaglii, ki smo jih imeli v Sloveniji priložnost videti prvič v zgodovini, so predstavili Zakon 180, s katerim se je pod sloganom “Svoboda je terapevtska” sprožilo postopno zapiranje psihiatričnih ustanov oz. umobolnic po Italiji, prikazani pa so bili tudi prvi odzivi ljudi, ki so zamenjali okolje in zunaj zidov prisluhnili ptičjemu petju, ter njihov vsakdan znotraj podeželske skupnosti. Dandanes si njihovo navdušenje nad preprostimi stvarmi morebiti težko razložimo, čeprav je pri nas še vedno veliko ustanov, znotraj katerih veljajo stroga pravila glede premikanja in načrtovanja dnevnih aktivnosti. Kaj ti bodo odprta vrata, če so pa pravi pekel ljudje, ki se nahajajo okrog tebe, bi dodal francoski filozof Sartre, ki je dobro opisal eksistencialni nemir, ki nas preveva v družbi, ki gradi na iluziji svobodomiselnosti in demokracije, v resnici pa nas drži zaprte v matrici lastnih gonov, želja in odvisnosti, znotraj katere se zdijo duševne motnje zgolj vrh ledene gore …