Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Tomaž Faganel, foto: arhiv JSKD
Tomaž Faganel, dobitnik zlate plakete JSKD 2024 za življenjsko delo na področju zborovstva je človek, ki ga pozna ves slovenski pevski svet. Njegovo ustvarjalno delo sicer sega daleč preko robov zborovskega petja. Muzikolog, predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dolgoletni urednik glasbenega področja na RTV Slovenije, član mnogih strokovnih žirij, ugleden član organov številnih mednarodnih glasbenih združenj je sicer sila skromen in prijazen sogovornik. V Primusu smo mu zastavili nekaj vprašanj, njegovi odgovori pa so nas nekako presenetili, saj tako poglobljeno, a hkrati tako iskreno občuteno razmišljanja o glasbi le redko prebereš.
Predstavitev Faganela kot človeka in misleca je imenitno ujela tudi režiserka Kaya Tokuhisa, ki je po naročilu JSKD pripravila kratki video, ki se ga splača videti (na spletni strani JSKD je sicer blokiran, do njega pa lahko dostopate, če v brskalnik vtipkate naslov videa Glasba brenči in do njega dostopate preko You Tubea)-
***
Človeka ob prebiranju vaše biografije najprej preseneti podatek o številnih stvareh, ki ste jih počeli. Začne se z omembo, da ste orgle, solopetje, violino in muzikologijo študirali v Ljubljani), dirigiranje pa v avstrijskem Gradcu. Kaj je vzrok temu – denimo skorajda manični pripadnosti glasbi? So to morda geni, koliko vam je pri tem pomagal očitno »narojeni! talent? Od kod izvira vse to? Kaj je za vas glasba?
Kaj zares je glasba, bo najbrž ostalo neodgovorjeno vprašanje. Moje življenje z njo, najbrž njen pečat, pa je gotovo splet srečnih okoliščin, prva srečanja z njo, prepevanje doma, starša z glasbenim darom, njuna naklonjenost lepemu, srečanje petletnika z violino, kasneje s klavirjem in orglami, spoznanja ob teoretičnem študiju glasbe in nazadnje slučajni vstop v dirigiranje. Formalno izobrazbo razumem kot potreben predpogoj, da lahko pridobljeno uresničujemo v praksi, na moji poti v različnih šolah, v raziskovanju in z živo glasbo. Ja, tudi talent, a to ni dovolj. Gre pa tudi za priložnosti v življenju, za vlake, ki vozijo mimo, na katere stopamo, na postajah presedamo, za vlaki včasih tečemo, da se na izzive naših voznih redov odgovorno odzovemo, nenazadnje, da pri svojem delu tudi dvomimo.
Kljub širini svojega študija ste se izjemno hitro vključili v vrhunsko zborovsko dogajanje. Kot pevec in kot zborovodja, kasneje dirigent… Kaj je za vas pri vašem razvoju pomenilo tako intenzivno »praktično« delo, kot je neposredna udeležba v zboru, oz. njegovo vodenje?
Že med študijem sem prepoznal – tako so mimo vozili moji vlaki –, da bom svojo glasbo živel večplastno, najprej med šolo in prakso, nato med raziskovanjem in živo muziko, najprej med petjem in predvsem dirigiranjem, nato večinoma pred neposrednimi izvajalcu, pevci, manj tudi inštrumentalisti, kot »usmerjevalec« glasbenega »prometa.« Dragocena izkušnja je bilo petje, v zborih, nekaj solistično oz. v majhni skupini, vse kot podpora dirigentskemu delu. Glasbeni vodja z izkušnjo neposrednega izvajalca je v prednosti, lažje se vživlja v soglasbenika izvajalca, bolje ga razume, saj je pri svojem delu vendarle samo »uresničevalec,« »koordinator« skladateljevega zapisa, kot bi na neposredne izvajalce, pevce samo »igral.«
Delovali ste v številnih pevskih/glasbenih sestavih in skupinah. Morda nam lahko izdate, v katerem okolju ste delali najraje in zakaj je bilo tako?
Faganel na enem od svojih predavanj, foto. Darja Štravs Tisu
Pri vodenju v glasbi, pa naj gre za zbor ali orkester, je npr. zbor, ki ga trenutno vodim, delam z njim, skrbim za spored, prihodnost, za kakovost, moj najpomembnejši ansambel, ne glede na njegovo trenutno umetniško dospelost, saj se na koncu pod glasbeni izdelek vendarle tudi podpišem. V tem smislu je bil sleherni zbor, ki sem ga vodil, takrat moj najpomembnejši. A tudi v primeru gostovanja pri drugem zboru – gostovanja oz. izmenjave dirigentov v nepoklicni sferi so zelo redke, tudi v tujini – je zbor, s katerim sem sodeloval, postal moj najpomembnejši. Vsa pevska okolja oz. zbori, s katerimi sem sodeloval, so bili v svojem času, najpomembnejši, »prvi.« Od davnega simpatičnega noneta šoferjev podjetja SAP, študentskega zbora sv. Cecilije, kasneje Ljubljanskega okteta, do npr. poklicnega Zbora Slovenske filharmonije s popolnoma drugačnimi zahtevami. Ob slehernem zboru je pri delu možno pridobiti novih izkušenj, ko s pevci orjemo ledino, z njimi odpiramo pot v glasbo, ali stojimo pred izdelanim pevskim ansamblom, ki izziva k še bolj absolutnim, a nikoli zares doseženim ciljem.
Dva pevska časa pa iz celote vendar izvzamem, dve posebej navdihujoči obdobji, skupaj 15 radovednih sezon z APZ France Prešeren Kranj – večkrat tudi po tem času – ko smo ob glasbenih izzivih spontano ubirali takrat sveže organizacijske poti, a nič manj v mlajšem času, 16 let z zborom župnije Ljubljana Vič v vsebinsko malo drugačni vlogi. Poseben izziv je bilo projektno delovanje zbora Slovenicum oz. Chorus N’omen.
Seveda ne moremo mimo vašega publicističnega oz. znanstvenega dela, pa naj bo to urednikovanje na glasbenem oddelku Radia RTV Slovenije, bodisi dela v ZRC SAZU. Kakšen odnos imate do tega delovanja? Navsezadnje so ljudje, ki uspešno delujejo na tako širokem področju, sila redki. Kako sta se obe področju – dirigiranje in petje na eni, ter znanstveno – publicistično delo pri vas tako uspešno ujeli med seboj?
Različnost dela v glasbi sem in še vedno razumem kot poseben izziv. Slehernemu glasbeniku, tudi dirigentu koristi, če je pri delu imel priložnost spoznati radio in televizijo, kako nastaja posneta glasba, kako se na spoznanja odzivajo njegovi varovanci v šolah, kaj pomeni iz pozabe potegniti davno zapisano glasbo, jo prestaviti v današnji čas, utemeljiti v člankih in razpravah, z besedo razmišljati o glasbi, na koncu pa jo oživiti, z glasom, z glasovi drugih, kot dirigent. Vse opisano za glasbenika poseben privilegij. Še kako ga prepoznavam, se ga zavedam in sem zanj hvaležen.
Delovali ste tudi v organih in telesnih mednarodnih glasbenih oz. pevskih organizacij. Spoznali ste precej ljudi, ki delajo na zborovskem področju v tujini, poznate način njihovega organiziranja in ga lahko primerjate z našim. Lahko primerjate naš način s tujimi vzorci? Kateri model organiziranja zborovstva se vam zdi dober? Kje smo danes mi?
Spoznavanje mednarodnega pevskega prostora je bila in je še vedno posebej zanimiva izkušnja, spodbuja k razmišljanju, še vedno traja. Najprej na še redkih mednarodnih tekmovanjih zborov v Spittalu in Gorici, kasneje ob gostovanjih v tujini, še danes v osebnih stikih s kolegi po svetu, v odborih Evropskega zborovskega združenja Europa Cantat, podobno v Svetovni zborovski zvezi, na festivalih in kongresih obeh združenj, v tesnem sodelovanju z zborovskim festivalom v Marktoberdorfu. Najbolj zanimiv uvid v zborovstvo v tujini pa je bila neposredna vpetost v spored in izvedbo Evropskega simpozija za zborovsko glasbo leta 1995 v Ljubljani, dober teden zares »popek« zborovske Evrope, pravo mednarodno mravljišče.
Modeli so po svetu različni, zbori vseh vrst in kakovosti so organizacijsko sicer vpeti v lokalna okolja, različna strokovna, tudi nacionalna združenja, a te večinoma strokovno-organizacijske združbe povezujejo predvsem glasbeno, niso pa povezane z dejanskim delovanjem in/ali ekonomskim utripom zborov, od zborov lokalne ravni, ki so za razvoj kakovostne piramide še kako potrebni, do kakovostno najboljših. V našem okolju večinoma ne vemo in se ne zavedamo, da se v mednarodnem prostoru ljubiteljski zbori vseh kakovostnih ravni financirajo večinoma sami, tudi večina najboljših, možnosti za lokalno, regionalno ali celo državno pomoč pa so bolj izjema kot pravilo. Zbori se znajdejo vsak po svoje.
Našo organiziranost zborovstva in njegove piramide – od zborov v šolah do zelo razvejane pevske vertikale – prepoznavam kot primerno, v marsičem dobro urejeno in sistematično, najbrž pa bi našli še rezerve. Razen strokovne podpore bi veljalo misliti npr. na še tesnejšo povezanost v delovanju šolstva, Javnega sklada in Zveze kulturnih organizacij, torej države in nevladnega kulturnega združenja, ter teko skupaj vplivati na zavedanje odločevalcev in nenazadnje financerjev, kako splošno-kulturno, ne le glasbeno pomembno je delovanje in življenje prav vseh naših zborov, od zborov v majhnem okolju, ki so pogosto edini nosilci temeljne kulture, do vse najboljših na vrhu piramide, s katerimi se upravičeno pohvalimo. Zavedati se moramo, da vrha kakovostne piramide ni brez razumevanja osnovnih temeljev stroke na njenem začetku. Nisem prepričan, da kulturna politika dovolj prepoznava in razume razvejanost, količino in pomembnost pevske dejavnosti pri nas za našo glasbo, seveda, v še večji meri pa predvsem za splošno raven kulture v najširšem pomenu besede.
Kateri vaš dosežek vam je – če pogledate nazaj na svoje številne uspešne projekte – najbolj pri srcu in zakaj?
Izbor glasbe, kakršenkoli glasbeni ali koncertni program, s katerim se dirigent ukvarja, ga študira, s svojim zborom vadi, izvaja na odru, je tisti čas zanj njegova najpomembnejša stvar, pa naj gre za nekaj skladb za kratek nastop v sosednjem kraju, na akademiji oz. proslavi, ali za zajeten, zahteven koncertni spored, ki ga moj ansambel prvič predstavi občinstvu, za prestižno tekmovanje, ki me pri mojem delu strezni, za snemanje, ali gostovanje npr. v tujini.
Foto: arhiv JSKD
A se pogled nazaj z živim spominom vendar ustavim pri nekaterih posebnih sporedih, pri izvedbah pri nas še neizvajane, a tudi kar najbolj »klasične« slovenske glasbe. Poseben spomin je sodelovanje s skladatelji Ramovšem, Ježem, Merkùjem, Krekom in Močnikom, več programsko prodornih cerkvenoglasbenih slovesnosti, sodelovanje s skupino Singer Pur, nekateri koncerti zbora z orkestrom Slovenicum, nenazadnje koncert z APZ France Prešeren ob 30-letnici zbora z Bernsteinom in Beethovnom, Rossinjeva Mala slavnostna maša z istim ansamblom in zborom Slovenicum, pa priprava zbora in zborov za nepozabne koncerte Cherubinijeve, tako posebne Martinove in presežne Mahlerjeve glasbe …
V katero smer naj se v prihodnje razvija naše zborovstvo? Kje so njegove najboljše plati, kje pa so njegove slabosti in kaj bi vi najprej spremenili, da bi zagotovili uspešno rast?
Pomembna lastnost našega zborovsta je njegova množičnost, saj z njo živijo njeni pevski temelji, iz nje pa izhaja in se razvijata sredina in vrh njegove kakovostne piramide. A ta množičnost mora biti strokovno in organizacijsko dobro podprta. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vodenje živega ansambla zahtevno podjetje, na osnovni glasbeniški ravni nič manj kot tisto pri vrhu kakovosti. Prav ničesar ne bi zares spreminjal. Najbrž je za sedanjost in prihodnost slovenskih zborov ob organizacijski in sistemski podprtosti še vedno najbolj važna glasbeniška usposobljenost njihovih vodij, njihova človeška zrelost in širina, njihov kar najširši razgled v stroki, odprta ušesa za vse, kar se v glasbi dogaja, ne le v zborovski, radovednost in dvom – tudi vase – ter sploh ne nazadnje obvladovanje čisto tehničnih spretnosti, zgovornosti in sporočilnosti našega giba, naše roke. Ne smemo pozabiti, da dirigenti pri delu molčimo in glasbo pripovedujemo z roko, ne z besedo.
V vsesplošnim poplavi informacij prepogosto zaznavam, da si današnja generacija zborovodij premalo prizadeva za lastno spoznanje, kako z glasbo, s skladbo. Bolj udobno in hitreje se je razgledati po spletu, poslušati, posnemati. A ta pot se sliši, jo prepoznamo, nas izda, k trajni kakovosti in rasti ne prispeva, je sicer lahko všečna, ugaja, a ostane brez osebnega poudarka, najverjetneje tudi brez trajnejših korenin.
Najbrž v razvoju in pri delu ne gre prehitevati. Ob vsem kar nas dirigente nauči šola, vsa stara, danes prevečkrat pozabljena pravila, pa učitelji, ki so nam oblikovali pogled na glasbo, nas opozarjali, se mora glasbenik in dirigent vodja pravzaprav nenehno vpraševati: kaj, zakaj, kako? Ko skladatelj konča svoje delo, ko naredi zadnjo piko, vzamemo njegovo skladbo v roko z odgovornostjo, radovednostjo in dvomom, ali je to, kar želimo slišati in nato zares zaslišimo, res tisto, kar je želel sporočiti skladatelj. Pa če gre z največja imena v glasbi ali za najpreprostejšo skladbo.
