POGOVOR Z VERONIKO (STRITAR) ŠOSTER: »TE ZVEZDE SO MRTVE ZA VESOLJE, A NISO MRTVE ZA MOJE OKO«

Piše: Sara Špelec

Svet lucidne mlade kritičarke in komparativistke Veronike Šoster se že nekaj let vrti okrog drugih, ki jih na varni razdalji bližine ovekovečuje v naših najpomembnejših medijih. Na doktorskem študiju preučuje in prevaja slovaško poezijo, piše pa tudi že večkrat opaženo avtorsko poezijo, za katero ji na številnih literarnih popotovanjih zmanjkuje časa. Njen pesniški čas nedvomno še prihaja, naš literarni tukaj in zdaj pa jo je pred kratkim izstrelil med Stritarjeve nagrajence in imena tedna na Valu 202, o čemer sva govorili v ljubljanski kavarni Tam Tam.

»Moja kritika je marsikdaj najbolj živa prav takrat, ko ne vsebuje bralskega navdušenja; v nasprotnem primeru se mi razlaganje nečesa, kar mi že samo po sebi zelo veliko pove, zdi odveč,« je med drugim povedala Veronika, ki navdušuje literarno javnost. Foto: S. Š.

Pa začniva s pridihom ženske dopoldanske radovednosti: zakaj sva se dobili prav v Tam Tamu?

Ker imajo dobro kavo. To je zadosten razlog (pospremljen z Veronikinim prikupnim smehom).

Ne morem si kaj, da mi pogled ne bi uhajal k tvojemu nahrbtniku, v katerem zagotovo skrivaš kakšno knjigo ali dve …

Res je. V njem se skriva roman Jezero češke pisateljice Biance Bellové v prevodu Anjuše Belehar, ki mi nudi trenutni literarni užitek, in seveda bralnik – nadomestek za kakšnih 400 knjižnih naslovov –, brez katerega ne grem nikamor.

Se pravi, da ti sodobni način branja ni moteč?

Ne, kje pa, nasprotno: nekatere stvari celo zelo olajša …

… sploh z ozirom na to, da si prebrala že nebroj knjig – si izračunala, koliko svojega življenja preživiš v literarnem pasu?

Jooj, ne vem … večino! Se ne da izračunat?. Če seštejem vse stvari: od prisostvovanja na dogodkih in branja do iskanja novega knjižničnega gradiva, obiskov knjigarn, antikvariatov, festivalov … je časa, posvečenega literaturi, procentualno zares veliko.

Čeprav sva trenutno v Tam Tamu, me zanima, na katerem izmed svojih ustvarjalnih področjih si najbolj tu, najbolj sama svoja?

Kar na področju kritike, s katero se ukvarjam že od leta 2014; privlači me, ker združuje literarni del, ki dopušča precej avtorske svobode, po drugi strani pa mora biti korektna, ovrednotena in argumentirana, s čimer dobi otipljive okvire. Ta njena polliterarnost me resnično navdušuje.

Si samoukinja ali si se kritike kje učila?

Več let sem obiskovala kritiške delavnice LUD Literature pod mentorstvom Urbana Vovka, kjer se mi je kritiški horizont z obravnavo konkretnih primerov najbolj odprl. Tam sem spoznala raznolike pristope svoje kritiške generacije, ki jo še danes spremljam, jaz pa sem medtem izoblikovala lastno govorico.

Kaj narediš, ko objektivno veš, da je nekogaršnja pisava dobra, a se te ne more dotakniti? Kljub temu napišeš kritiko ali knjigo zapreš in se od nje, z ozirom na to, da so tvoje kritike »spoštljive do avtorjev in iskrene do bralcev«, raje distanciraš?

Ker pri nobeni knjigi ne obupam, vedno napišem kritiko. Omenjeno nasprotje še najpogosteje občutim pri poeziji, ampak sem se ga z leti naučila preseči. In, kar je najbolj presenetljivo: moja kritika je marsikdaj najbolj živa prav takrat, ko ne vsebuje bralskega navdušenja; v nasprotnem primeru se mi razlaganje nečesa, kar mi že samo po sebi zelo veliko pove, zdi odveč.

Kot pri pisanju kakovostne poezije, kjer je avtorska distanca skorajda nujna …

Ko mi pritrdi, jo obsije dopoldansko sonce. Foto: S. Š.

Praviš, da kritika ne sme biti hermetična – imaš kot pesnica podobno mnenje tudi o poeziji ali to dvoje strogo ločuješ?

Ločujem, seveda. Poezija je poseben in oseben način izražanja. Medtem ko kritiko lahko izboljšuješ in jo – npr. z izogibanjem citatnosti – načrtno spreminjaš, poezija nima prav veliko opraviti z raciom. Seveda lahko jezik izčistiš, odpraviš klišejske podobe, ampak ne s strogo formalnim pristopom. Zapis mora biti pričevanje avtorjevega občutja, sicer izpade kot umetna, prisiljena tvorba, kot nekakšen konstrukt, ki ne more zares zaživeti.

Kako se soočaš z jezikovno preobčutljivostjo, hiperkorektnostjo in nekakšnim novodobnim purizmom, ki jezik, resnici na ljubo, siromašijo … Je danes sploh še dovoljeno reči bobu bob?

Ja, ta politična korektnost je resnično prisotna, kar je najbolj očitno pri rabi humorja, ki je danes zelo stigmatiziran. Satirični kritiški pristop doživlja precejšnje neodobravanje, zato si s toliko večjim veseljem dam duška pri pisanju kritik holivudskih filmov. Literarnokritiški ironija in satira se marsikomu zdita nesramni, čeprav je lahko prav nasprotno: humorna obravnava (humornega) dela se mi zdi kvečjemu pozitivna nadgradnja. Je pa res, da so nekateri avtorji humorju precej nenaklonjeni, vendar to sploh ni nujno specifika našega časa.

Kaj pa psihologija kritike – je smiselno najprej poudariti slabe plati in potem postreči še z dobrimi ali obratno?

Vodi me prepričanje, da ima vsako literarno delo prednosti in slabosti, kar pomeni, da izpostavim oboje; kadar me nekaj res zelo navduši, minimalne slabosti spregledam, predvsem pa se ukvarjam z interpretacijo, ki poskuša – brez vrednostnih sodb in skrajnih prijemov – uravnotežiti oba pola.

Katere so torej besede, ki jim daješ prednosti, in katerim se, tako pri kritiki kot poeziji, izogibaš?

Hm … Kakšno vprašanje … Mogoče pa … Aha, prav slednjemu: pavšalnim sodbam, ki slišijo na ime »morda, mogoče, nekako, na nek način« – se pravi vsemu, kar izraža negotovost, ker moraš kot kritik stati za svojim mnenjem, ne da bi olepševal in iskal notranje premirje. Izogibam se tudi superlativom, ker se da »zelo« in »izjemno« opisati s številnimi drugimi pridevniki, in pa raznoraznim mašilom, ki se ob slabih dnevih prikradejo v kasneje izčiščeno besedilo. Rada pa imam … vse besede! Vsaka beseda pride kdaj prav, bogastvo našega jezika me vedno znova navdušuje in prepričana sem, da mora kritika težiti k bogatenju jezika, ki ne sme biti suh, temveč sočen.

»V resnici so željo po kritiškem izrazu v meni vzbudili filmi oziroma spoznanje, da je veliko filmov posnetih po literarnih predlogah. In prav povezava med knjigami in filmi se mi zdi najbolj intrigantna.« Le kaj intrigantnega je povedala v kritiškem nagovoru na Festivalu Pranger? Foto: Nina Medved

Beseda »sočen« mi je zelo všeč (dvoglasni smeh), kakor tudi tvoj jasnovidni odgovor, ki je predvidel naslednje vprašanje: kakšen jezik je slovenščina? Na doktorskem študiju si pri preučevanju in prevajanju slovaške poezije nedvomno zaznala njune jezikovne razlike in specifike … Na misel mi pride, denimo, slovenski pomični naglas v nasprotju s slovaščino, kjer je naglas povečini na prvem zlogu …

Ta slovaška naglasna zamejenost res otežuje prevajalski proces in te prisili v dolgotrajnejše iskanje ustreznih besed. Slovenščina je topogledno precej bolj prilagodljiva. Ampak njuni jezikovni ravni bi na kratko zelo težko ovrednotila … Morda je očitnejša zgodovinska primerjava, ker smo eni in drugi bili dolgo časa del neke druge države in torej nedržavotvorni, zaradi česar je naša identiteta povezana s kulturo in jezikom, kar nas, poleg majhnosti jezikovne skupnosti, vsekakor združuje. Zaradi dolgoletne skupne države je slovaščina pod vplivom češčine, ki Slovakom ni tuja, medtem ko danes Čehi Slovakov domnevno ne razumejo.

Ali razumeš razločevanje med moško in žensko pisavo – sploh z ozirom na to, da nekateri pesniki pišejo z ženskim glasom in obratno – ali gre predvsem za razlike med posameznimi avtoricami in avtorji?

Piscev ne ločujem na tak način oziroma jim ne pritikam zunanjih označevalcev. Prednost dajem tematski in slogovni kategorizaciji, predvsem v poeziji ločujem še poigravanje z jezikom ali pomenom, prisotnost ali odsotnost humorja … Razlikovanje po spolu se mi zdi zelo …

diskriminatorno?

… in za lase privlečeno, kar ugotoviš, ko se seznaniš z besedilom anonimnega avtorja in nikakor ne moreš ugotoviti, ali je moški ali ženska – in, kar je najpomembneje: védenje v tem primeru ničesar ne spremeni. Tudi zato omenjene delitve ne morem ponotranjiti.

Kdaj te je prvič prešinilo, da moraš poleg bralnih oči imeti še kritiško oko in ob katerem čtivu?

Uf, ne vem … V resnici so to željo v meni vzbudili filmi oziroma spoznanje, da je veliko filmov posnetih po literarnih predlogah. In prav povezava med knjigami in filmi se mi zdi najbolj intrigantna – kar naprej primerjam literarno in filmsko izvedbo z njunimi prevodi vred, velikokrat se zgodi celo, da filmska zgodba oživi neprepričljivo literarno predlogo, skratka: mojo kritiško govorico so spodbudili predvsem filmi.

Tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je v svojem nagovoru na podelitvi Stritarjeve nagrade poudaril, da si ena redkih, ki se resno in poglobljeno ukvarjaš s povezavo med filmom in literaturo. Te je kak film še posebej nagovoril?

Ogromno jih je … Morda bi izpostavila film Donnie Darko, ki sem mu posvetila največ interpretacijskega časa. Nasploh so mi všeč filmi, ki gledalcu ne prinesejo vsega na pladnju in puščajo prostor za poglobljen premislek in širok interpretacijski spekter. Razmerje med filmi oziroma serijami in literaturo je zaradi različnih avtorskih pristopov in končnih izdelkov resnično fascinantno. Je pa res, da so filmski kritiki ponavadi filmski strokovnjaki, ki so jim bliže igralsko-tehnični ustvarjalni vidiki, manjšina pa se nas posveča literarni govorici, se pravi interpretaciji simbolike, motivike in poteku zgodbe … Na začetku svoje poti sem se zato navduševala, navdihovala in tudi zgledovala pri mojstru filmske interpretacije Marcelu Štefančiču.

»Resnici na ljubo je filmska govorica veliko bolj manipulativna, ker s pomočjo ustrezne glasbe, osvetlitve itd. lažje doseže zaželen učinek in s številnimi prijemi igra na gledalčeva čustva, medtem ko literatura omenjenih prijemov nima na voljo.« S pomočjo Nine Medved pa nastane lepa fotografija, na kateri sta Stritarjevo nagrajenko obkrožila kritičarka Diana Pungeršič in predsednik DSP Dušan Merc.

Kaj so torej skupne točke literarne in filmske govorice?

Kaj je pravzaprav film drugega kot preplet fotografije in literature, rečeno drugače: premične fotografije in scenarija, ki je njegova literarna podlaga? V samem bistvu filma je torej organski preplet obeh govoric.

Te filmi zaradi svojega prepleta različnih umetniških zvrsti in izrazitejšega nagovarjanja različnih čutov prevzamejo bolj kot literatura, kjer je bralec hkrati soustvarjalec?

Resnici na ljubo je filmska govorica veliko bolj manipulativna, ker s pomočjo ustrezne glasbe, osvetlitve itd. lažje doseže zaželen učinek in s številnimi prijemi igra na gledalčeva čustva, medtem ko literatura omenjenih prijemov nima na voljo. In ker je najpomembnejša bralčeva domišljija, je literatura tudi najbolj svobodna in odprta – v nasprotju s filmom v njej ni vnaprej določene podobe …

… zaradi česar je tudi zahtevnejša …

Tako je.

Kakšen pa je tvoj odnos do poezije v formi? Pritrjuješ literarnim kritikom in pesnikom, ki nanjo gledajo zviška in jo imajo za preživeto (čeprav je tudi v našem prostoru nekaj mojstrov forme)?

Obvladovanje forme lahko rodi zelo dobro poezijo. Nadaljuje se sicer zgodovinski trend pisanja v prostem verzu in bolj odprtih oblikah, ampak v resnici so tudi to pesniške forme z omejeno svobodo. Tudi znotraj klasičnih pesniških form, kakršen je npr. sonet, lahko nastajajo nove kakovostne stvaritve, a samo takrat, ko je pesnik dovolj vešč, da vsebine ne podreja formi in ji pusti živeti.

Še vedno velja, kar si nekoč zapisala: »Vsi bi radi leteli, pa ne morejo. Jaz bi lahko, pa nočem.« Je to (bil) tvoj poetični credo?

(Nekajvrstični smeh): To je verz iz najstniških let … iz burnega najstniškega obdobja. Je pa res, da sem v poeziji zelo neulovljiva, rada govorim z različnimi, prav tako neulovljivimi glasovi, ki jim dajem prosto pot. Pravzaprav zgornja trditev še vedno zelo dobro opiše mojo poetiko, pri pisanju katere še nimam … kako bi se pravilno izrazila …

… »zicledra«, za katerega trenutno tudi sama ne najdem slikovite jezikovne ustreznice?

Res je; rečeno drugače: poezija še ni moj naslednji projekt.

Kljub osvojenemu laskavemu nazivu Veronika pravi, da jo zanimata predvsem umetniško sodelovanje in povezovanje in da je tekmovanje zanjo drugotnega pomena. Foto: Nina Medved

In naslednje vprašanje se glasi: bi kljub samokritičnosti z menoj delila svoj (najljubši) avtorski verz?

Bom poiskala … (reče in s prstom samokritično zdrsi po pametnem zaslonu).

Je tudi samokritičnost razlog, da še nisi izdala pesniške zbirke?

Bo verjetno kar držalo. Poleg tega pišem zelo počasi, zato na leto nastane zelo malo pesmi, z nastalimi pesmimi pa pogosto nisem najbolj zadovoljna in se podrejam zelo strogim notranjim merilom. Mislim, da samokritičnosti ne sme nihče izgubiti.

Si potemtakem tudi sam svoj urednik?

Vsekakor. Z vsako pesmijo posebej se je treba ukvarjati, drugače ne gre … O, pa sem ga našla! (reče, ko se na zaslonu zasvetlika verz): »Te zvezde so mrtve za vesolje, a niso mrtve za moje oko.«

Čudovito – pa imava naslov članka! Leta 2017 ti je pripadel tudi naslov finalistke Pesniškega turnirja …

To je bila zelo zanimiva izkušnja. Umetnost se mi z njeno tekmovalno platjo vred sicer zdi predvsem stvar okusa, ampak to moraš vzeti v zakup in kot doživetje, s pomočjo katerega se lažje umestiš v literarni prostor in spoznaš svojo pesniško okolico. Zanimata me predvsem umetniško sodelovanje in povezovanje, tekmovanje je zame drugotnega pomena.

Si samo novopečena kritičarka na Festivalu Pranger ali si pred tem že bila v kakšni literarni žiriji?

Bila sem v žirijah za Malo Veroniko, Rdečo nit, za Državno prvenstvo v slam poeziji … Sploh pri ocenjevanju mlajših glasov je očitno, kdo ima velik potencial in je, osvobojen klišejev, spregovoril o pomembnih temah in izčistil pesniški jezik. Veliko bolj pomemben se mi zato zdi širši izbor kot končni nagrajenec, pri katerem seveda prevlada osebni okus.

In prav zato je pomembno, da je žirantov več …

Nedvomno. Šele več žirantov odpre pomembno debato, ki jim razkrije in razsvetli spregledano.

No, sama si bila kar dvakrat pod kritiškim drobnogledom: kot Stritarjeva nagrajenka si se znašla »na prangerju« in na – poslej tvojem poslej najljubšem radiu? – Valu 202 …

(Ubrani urbani smeh): Mesec poln presenečenj in divje leto ?. Zelo vesela sem tudi nominacije in naziva ime tedna na Valu 202. Vsekakor je lepo videti, da se delo, trud, resnost in korektnost brez ubiranja bližnjic do uspeha in prepoznavnosti obrestujejo. Naziv mi pomeni toliko več, ker želim s kritikami nagovoriti najrazličnejše bralce, ki so me očitno podprli in pritrdili, da sem našla pot do njih.

Je naziv ime tedna v težkokategorni zimzeleni konkurenci svojevrstno sporočilo, da literaturo in literarni diskurz v današnjem strašljivo polariziranem svetu še kako potrebujemo?

Vedno smo jo potrebovali in mislim, da bo tako tudi ostalo. Ne samo literature, umetnost nasploh, ker se skoznjo – ne da bi se morali spraševati o njeni uporabni vrednosti – lahko vedno znova izrazimo. In to je lepo in dobro …

… in osmišlja naše bivanje.

Res je.

Osmišlja pa ga tudi družba viteških izbrancev. Foto: Založba Pivec

Ali poleg koronakrize napoveduješ še koronakritiko in koronapoetiko? Se bodo v kritike vrinjale kakšne nove besede in izrazi?

Mislim, da ne, ker se trudim pisati nadčasovno kritiko. Osvetljevanje kriznega konteksta je pomembno samo v primeru, če ga obravnava recenzirano literarno delo, ne pa kar vsepovprek. O poplavi tovrstnih literarnih del lahko zaenkrat samo sklepam, bo treba še počakati, da dozorijo.

Kaj pravi tvoj kritiški tarot – se bo na Festivalu Pranger kmalu znašla tudi tvoja pesniška zbirka?

Zaenkrat se še ne vidim tam. Nikamor se mi ne mudi – po tej poti grem počasi, umirjeno … (in nasmejano).

O čem bi se, kot praviš v eni izmed svojih pesmi, pogovarjala Marko Pavček in Srečko Kosovel, če bi šla na pivo?

Zelo dobro vprašanje. Bi pa bilo zanimivo videti na kupu tako močni pesniški figuri z žalostnima usodama … ki bi se najbrž zapletli v dolg pogovor.

Kakor midve, ki se morava (s kavo v roki) žal posloviti – in iti novim kritikam ter pogovorom naproti: najlepša hvala za današnjega!

Ker na kritiškem festivalu piscev ne moreš poslati v tri krasne, so za to na malo drugačen način poskrbeli v Trbovljah.