Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Jasmina Založnik
Med 6. in 8. oktobrom je ob 14. mini festivalu otroških plesnih skupin Pika Miga v Velenju potekala 3. bienalna mednarodna konferenca plesne pedagogike pod naslovom Hodim, plešem, sem – po nedavno izdani, istoimenski knjigi Marije Vogelnik. Konferenca, zasnovana v organizaciji JSKD in soorganizaciji dveh Pedagoških fakultet – Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem, je v središče postavila pomen ustvarjalnega plesa za razvoj otroka ter posredno naslovila tudi problematizacijo umanjkanja plesne umetnosti v formalnih strukturah izobraževalnega procesa.
Foto: Ksenija Mikor
Izključenost plesne umetnosti iz formalnih oblik izobraževanja med drugim razgrinja vpogled v togost in rigidnost razumevanja, strukture in vloge formalnega izobraževanja. Morda je eno izmed prvih razmišljanj, da je umetnost, še posebno ples, marginalizirana, ker v središče ne postavlja uma. Hkrati pa do telesa vzpostavi nasprotno razmerje kot njegov konvencionalni predhodnik balet in tudi kot športno-plesne discipline, ki telo kontrolirajo in disciplinirajo. Sodobni ples nasprotno odpira prostor svobode, bodri domišljijo ter se spretno upira arhaistični razmejitvi med telesom in umom ter pokaže, da telo misli.
Foto: Ksenija Mikor
Plesna umetnost, ki nikoli ni našla mesta v šolskih kurikulumih, je disciplina, ki pokriva širok spekter vzgoje in izobraževanja: ne le, da ustvarjalno in domišljijsko pristopa k tvorjenju in oblikovanju gibalnih materialov ter s tem – za razliko od formalnega sistema izobraževanja – da za isto vsebino (vprašanjem, nalogo idr.) obstajajo različna uobličenja (forme), temveč je tudi tista, ki omogoča in izpostavlja pomen relacijskih odnosov, s tem pa tudi empatičnosti. Ples nas uči dotika in razkriva, da tudi telo misli in da je telesna izraznost kot tudi dotik vsaj enakovredna z jezikovnim izrazom. Ne preseneti torej, da strokovnjaki ugotavljajo, da s plesno ustvarjalnostjo posameznik (otrok) razvija niz pozitivnih lastnosti, predvsem pa je pomemben tvorec (bolj) humanih odnosov, možnost upora izoliranim, imuniziranim telesom in relacijam, utemeljenih na blagovni izmenjavi.
Foto: Ksenija Mikor
Iz zgoraj navedenega je mogoče počrpati številne možne indikatorje in poudarke, ki so jih naslovili tudi strokovnjaki na konferenci. Glede na izjemno razvejanost sodobno-plesnih dejavnosti v Sloveniji, ki se razvijajo in množijo na polju neformalnega izobraževanja, smo lahko optimistični. Le bežen pogled stanja dokazuje, da v Sloveniji ne primanjkuje visoko usposobljenih kadrov kot tudi ne njihovih deležnikov, otroci v plesu uživajo, strokovnjaki pa opozarjajo tudi na njegove številne pozitivne vplive za otrokov osebnostni razvoj.
Foto: Tomaž Črnej
Zakaj torej ples ni dostopen vsem? Zakaj ples ni pravica za vse, temveč ostaja z ločnico med formalnim in neformalnim dostopen zgolj nekaterim? Zakaj ostaja predvsem okras široke ponudbe izbirnih predmetov v beli knjigi o izobraževanju in ga šole nadomeščajo z drugimi umetniškimi ali gibalnimi vsebinami? Je lahko telesna vzgoja – že ime samo govori o vzgoji (določene vrste) telesnosti oziroma preciznega disciplinarja telesnosti – ustrezen nadomestek? Oziroma bolje, kdaj bomo sposobni misliti ples kot polje, ki bistveno presega osvajanje telesnih spretnosti, tehnik in tehnologij telesa, kot je prispevek nakazal?
Foto: Tomaž Črnej
Da bi se morda kaj spremenilo, je potrebno s tovrstnimi akcijami in dogodki vztrajati. To je vsekakor eden izmed pomembnih izzivov akterjev, ki delujemo v polju plesne ustvarjalnosti.
