DOBRA KONDICIJA LJUBITELJSKEGA GLEDALIŠČA, A NEKAJ STVARI OSTAJA ODPRTIH

24. januar 2025
Piše: Jože Osterman

Med tistimi področji, ki so se uspela po pandemiji koronovirusa razmeroma hitro postaviti in noge, je vsekakor gledališče. Če sledimo objavi Jana Pirnatas, producenta s področja gledališča pri JSKD, ki je v svojem članku marca 2022 (MASKE SO PADLE: POSLEDICE DOLGEGA COVIDA ZA LJUBITELJSKO GLEDALIŠKO IN LUTKOVNO USTVARJANJE – Revija Primus) empirično prikazal hud upad produkcij in delovne dinamike slovenskega ljubiteljskega gledališča, se lahko iskreno začudimo njegovi vitalnosti, saj je le slabi dve leti kasneje področje v dobrem stanju vsaj kar se tiče svoje kvalitete, manj znano pa je, kako je z njegovo množičnostjo. Za njegov zdrav razvoj, ki spodbuja obe lastnosti – kvaliteto in množičnost –  bo treba najti utrezen strateški razmislek, ki bo v naslednjih letih zagotovil optimalno stanje te dejavnosti pri nas.

***

Festivali kot inventura doseženega

Konec novembra se je v jeseniškem gledališču spustil zastor nad tekmovalno predstavo Koroškega deželnega gledališča, v okviru gledališkega festivala  Čufarjevi dnevi, s čimer je bilo končano še zadnje pomembno srečanje slovenskih ljubiteljskih gledališč v lanskem letu. Naštejmo jih: marca festival komedije v Pekrah, , septembra Linhartovo srečanje kot »državni« zaključek nabora območnih in regionalnih gledaliških preglednih srečanj, strnjen v pet najboljših  predstav, v začetku novembra še celjski oz. trnoveljski Novačanov festival ljubiteljskih gledališč in konec istega meseca tudi jeseniški festival. Ocene videnega so bile precej enoglasne, a po mojem mnenju nikakor pretirane: slovensko ljubiteljsko gledališče je – kar zadeva kvaliteto – v odlični kondiciji, najboljši dosežki so dejansko vrhunski, dinamika delovanja najboljših skupin je izjemna in ni videti znakov, da bi se v tem lahko kaj spremenilo na slabše.

Način selekcije svojih  tekmovalnih predstav, ki ga ponujajo omenjeni festivali, omogoča dober pregled ustvarjenega; celo več, v veliki meri omogoča tudi dodatno »preverjanje« tega, kar je bil ustvarjenega in nagrajenega. Mogoče  je sicer reči, da sta festival v Pekrah in v Trnovljah po načinu izbiranja sicer nekoliko različna od Linhartovega srečanja in Čufarjevih dni, a tudi ta dva omogočata »revizijo«  vsaj dela predstav, ki se odvijejo na njunem odru. Linhartovo srečanje in Čufarjevi dnevi pa sta glede na način selekcije praktično identična, pri čemer je državno srečanje izbira na bistveno širši osnovi prijav kot jeseniški festival, a je kriterij pri obeh enak: selekcija najboljših predstav ne glede na žanr. Tudi če gre za slučaj, je  rezultat je dober: konec leta se tako potrdi dejansko najboljše ljubiteljske gledališke dosežke. Dobro je, da njihovi ustvarjalci dobijo možnost za dvakratno, včasih celo večkratno potrditev. Z njimi pa tudi kritiška javnost oz. strokovne žirije. Morda koga moti, da so zavoljo tega Čufarjevi dnevi v precejšnji meri nekakšna repriza Linhartovega srečanja, a primerjava nagrajenih dosežkov na enem in drugem festivalu vendarle dokazuje, da so okusi in argumenti strokovnih komisij navadno opazno različni. To najboljšim predstavam, ki se navadno razlikujejo zgolj v podrobnostih, včasih pa je njihov uspeh odvisen zgolj od »dnevne forme« omogoča, da se kot zmagovalci potrdijo na enem ali drugem odru, s čimer je njihovo delo še posebej poplačano.

V tej tekmi ni poražencev

Ker sem osebno spremljal le vse predstave Čufarjevih dni (njihov program se je- kot sem že zapisal –  v dobršni meri prekrival z Linhartovim srečanjem) bom skušal nekaj primerjav potegniti s tega vidika, ki pa kajpak ni popoln.  Najprej pade v oči zanimiv slučaj, da sta bila selektorja za oba festivala »otroka«  jeseniškega gledališča: za Linhartovo srečanje režiser Vid Klemenc in za Čufarjeve dneve mlada dramaturginja Kaja Novosel. Se pa s tem verjetno slučajnim »lokalizmom« zanimivost tudi konča. Oba sta delala samostojno in skrbno: njun izbor je potrdil nekaj izstopajočih predstav, ki vzdržijo vse kvalitativne kriterije.  Gre za predstave Sartrove drame Zaprta vrata  v izvedbi KUD Fofité iz Medvod, predstavo  Dan ko je padel sneg v izvedbi kranjskega Studia Dramatikon, Stari znanci Čufarjevih dni, predstavo Goli pianist gledališča KUD  Zarja iz Celja (Trnovelj), za predstavo Popolni tujci, ki so jo izvedli člani Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane, ter predstavo Žabe, v izvedbi Koroškega deželnega teatra.

V smislu gornjih paralel je edina predstava, ki ni videla Linhartovih srečanj (izpadla je namreč na regionalni ravni)  Agata Visoška, ki jo je po motivih slovite Tavčarjeve Visoške kronike napisala in režirala Tatjana Peršuh, v izvedbi igralcev Loškega odra. Pričakovano se je izkazala za vrhunski dosežek, na osnovi ocene jeseniške strokovne žirije pa je na Čufarjevih dnevih tudi zmagala.

Nekaj vprašanj pa ostaja…

Ravno dobra preglednost, ki jo omogočajo slovenski festivali ljubiteljskih gledališč pa istočasno zastavlja nekaj tehtnih vprašanj. Denimo  vprašanje organiziranosti  slovenskega ljubiteljskega gledališča v državi, ki naj v skladu z načelom kulturnega ljubiteljstva zagotavlja kvaliteto in množičnost. Ta pomislek ni nov: pred leti ga je postavila igralka, članica žirije Linhartovega srečanja Maja Gal Štromar, že lani ga je okvirno v članku v reviji Primus ponovil državni selektor Vid Klemenc, letos pa v biltenu Čufarjevih dni  tudi jeseniška selektorica Kaja Novosel. Opozorilo pravi: razlike med pogoji dela v slovenskih ljubiteljskih gledališčih so  velike, zaradi česar gledališke skupine z boljšimi pogoji dela v vse večji meri prevladujejo in do neke mere celo omejujejo možnosti manjših, tudi novih skupin za konkurenčno delovanje v na gledališkem področju.

Vprašanje je zelo kompleksno: hudo narobe bi bilo, če bi ga začutili kot kritiko boljših delovnih pogojev tistih, ki so se s svojim stabilnim delovanjem uveljavili v okviru svojih lokalnih skupnosti kot pomemben faktor kulturne ponudbe in posledično pobirajo nagrade za svoje dobro delo. Nič narobe pa ne bo, če ga razumemo kot kritiko lokalnih kulturnih politik v mnogih okoljih, kjer nastajajo dobre gledališke spodbude bodisi njihovi zametki, a jim njihovo okolje brezbrižno ne pusti, da bi se lahko  dejansko dolgoročneje uveljavile.  Gre za vprašanje, ki sicer ni omejeno le na gledališče: v kakšno smer iti – v smer čim višje kvalitete in s tem strožje selekcije ustvarjenega, ali v smer podpiranja množičnosti te kulture, ki navadno uspe rojevati tudi kvaliteto. Enostaven odgovor  sicer je: v obe smeri, a praksa takim uravnoteženim usmeritvam kulturne politike redko pritrjuje.

Ni nezanimivo, da se sicer ne čisto enaka (samo)kritika  dogaja tudi na področju profesionalnega gledališča. Selektorica Tedna slovenske drame v Kranju Alja Predan se je prav tako dotaknila delovnih pogojev za nastajanje posameznih predstav, saj je ugotovila, da se je število produkcij, ki bodo predstavljene na festivalu, prvič izenačilo s številom tistih iz javnih zavodov, pri čemer je zapisala, da »imajo prvi v primerjavi z drugimi slabše pogoje dela, ustvarjalci pa so v prekarnih delovnih razmerjih«, pri čemer pa se produkcija v nevladnih organizacijah ne le povečuje, namreč tudi kakovostno krepi, javni zavodi pa glede inventivnosti svoje produkcije ostajajo v varnih okvirih abonmajske sheme. Gre sicer za nekako  obrnjeno (naše) vprašanje, ki  pa prav tako zadeva vprašanje ustrezne širine gledališke ustvarjalne baze, ki terja drugačne odzive kulturne politike.

Kajpak ni presenetljivo, da je ravno gledališko področje tisto, ki je tudi na ljubiteljskem področju prvo radikalneje sprožilo omenjene razmisleke. Gledališče je pač področje z največjo mero kritične energije in sposobnostjo samorefleksivnega razmišljanja (podobna samokritičnost se sicer dogaja tudi v literaturi, vendar v smeri izraziteje individualnega razmišljanja), ki je v latentnem sporu z obstoječo družbeno realnostjo, zato je prav, da mu prisluhnemo. 

Kako naprej?

Prvi hip se bo morda zazdelo, da gre za sladke skrbi. Področje deluje, kar precej skupin odlikuje izjemna stabilnost in odlični dosežki. Izdvojimo lahko  Loški oder z izjemno igralsko ekipo, vzhajajoča zvezda postaja Studio Dramatikon iz Kranja (z obetavnim Ajdinom Hujzerovićem), standard predstavlja Šentjakobsko gledališče, dobro sledijo Jeseničani, imenitno deluje KUD Zarja in še koga bi se našlo. V tem okviru obstaja tudi  kar nekaj izjemnih posameznikov: verjetno največkrat nagrajeni  ljubiteljski gledališki  igralec Matej Čujevič, ki je sicer »v civilu«  ugleden sodnik vrhovnega sodišča, živahno delujoči Žiga Medvešek,  prihajajoči Ajdin Hujzerović), ki so kajpak čisto kaj drugega od profesionalnih zvezd, a vsekakor imeniten zgled tega, kar je mogoče doseči v ljubiteljstvu. Pa vendarle bi ostajanje zgolj pri tem zadovoljstvu lahko zatrlo  nove pobude, ki se rojevajo iz množičnosti. Kaj storiti ob dejstvu, da so denimo dobršen del Štajerske, Dolenjske, Notranjske, celo Obale nekakšno prazno polje, na katerem sicer tu pa tam vznikne kakšna dobra predstava ali celo gledališka ekipa, ki pa  stabilnosti, ki jo gledališko delovanje zahteva, nikakor ne zmore?

Verjetno kar bistveno vprašanje za novo srednjeročno strategijo, ki naj bi jo spisali letos. Jo bomo zmogli usmeriti tako, da bo rodila dobre plodove? Za najodličnejši del ljubiteljske kulture gre…