Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Elizabeta Žnidaršič Stefanciosa – Erži
Ves svet je oder in moški in ženske zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.« (Shakespeare,1954,str. 42)
V sredini novembra se je na jeseniškem odru spet »zgodil svet«. Zgodili so se 36. Čufarjevi dnevi in z mirno vestjo lahko rečem, da so se v letošnjem letu na odru nizali odtenki življenja, v vsej njegovi neskončni paleti.
Dolgoletna članica igralske skupine Gledališča Toneta Čufarja se spominjam prvih plahih korakov Čufarjevih dni, ki so se v 36 letih razvili v eno najbolj prepoznavnih srečanj ljubiteljskih gledališč. Idejni oče srečanj Miran Kenda, je pogumno oral ledino, in iz leta v leto (tu pozabimo na težavna temnejša covidna leta) srečanje gledališčnikov prinaša smelejše uprizoritve, globlja iskanja, kvalitetnejše odrske prezence.
Ljubiteljstvo ob tako kvalitetnih predstavah, ki smo jih spremljali letos , dobi nov pomen, novo dimenzijo.
LJUBI- teljstvo. Igralci, ki z leti in leti rutine na odru presegajo pojem amaterji, ne morejo drugega, kot oder in igranje preprosto ljubiti.
Dovolite mi sprehod skozi sedem večerov, ki so docela napolnili dvorano, skozi sedem predstav, ki so napolnile srca in duše publike.
O prvi predstavi Kajmak in marmelada težko objektivno pišem, ker v njej sodelujem v manjši epizodni vlogi. Lahko pa govorim o resnosti in zavzetosti igralcev, ki večino predstave, kljub temu, da trenutno nismo na odru, preživimo za zavesami in tiho polzimo vsak v svoj lik. Govorim lahko o tem, kako sočutimo s kolegi -igralci, ki so trenutno na odru in izza kulisja spremljamo odzive publike, se radostimo vsake sinergije, ki se ustvarja med igralcem na odru in ljudmi v dvorani. Pripovedujem vam lahko o tem, kako ob poklonu na koncu predstave malce skrivnostno pretipam obraze ljudi in skušam oceniti, kako so naša dejanja doživljali. Ker da, igralci ne igramo samo zaradi sebe, igralci igramo za publiko in pomemben nam je vsak odziv, pa naj si bo to vzdih, tih hehet , slutnja solz na obrazu ali pa glasen krohot.
In skozi vsa ta čutenja, so se sprehodile predstave na zadnjih »Čufarjih«, kot temu rečemo v našem gledališču.
Predstava Hamleta v vasi spodnja Mrduša je radovednost in občudovanje zbudila že s samo scenografsko in kostumografsko postavitvijo, ne črno belo, s sivo postavitvijo. V nešteto odtenkih. Predstavo smo igrali tudi na jeseniškem odru, v letih, neposredno po smrti Tita, zato je naša imela nekakšen jugoslovanski privdih. Komedija v izvedbi Loškega odra pa se je dvignila visoko nad lahkotnost komedije in prikazala vso trpkost bivanja, v vsakem sistemu, v vsakem času. Če je bil smeh, je bil grenak, saj besedilo odslikuje tako pretekle, še bolj pa sedanje čase. Čase, v katerih je pohlep glavno gonilo, pa naj gre za slo po oblasti, denarju, prevladi, moči. Občudovala sem igralce, ki so svoje like »držali« in nadgrajevali od začetka do konca.
Salto mortale je na odru plesal svoj ples tretji večer. Bil je neizprosen, silovit v svoji izpovednosti, dosleden, trpek, discipliniran, hiteč, pobezljan, brezizhoden. Slika pove več kot
tisoč besed in prav to je tisto, kar se me je v tej predstavi najbolj dotaknilo. Malo besed, pa neskončno veliko povedanega. Poklon mladim igralcem KUD Franc Kotar Trzin.
Plešasto pevko sem pričakovala z lahkim nelagodjem, poznam tekst in gledala sem že veliko uprizoritev, vključno spet z našo, ki smo jo igrali v letih 1983/84. Igralska skupina mladih iz Trbovelj, pa je tekst Ionesca temeljito raziskala, vrhunsko odigrala in mi pravzaprav odkrila čisto novo dimenzijo besedila. Nemalo smo bili presenečeni, ko smo zvečer izvedeli, da gre za režiserjev prvenec.
In potem smo – čakali Godota. Tudi tukaj z rahlim nemirom. Priznam, zahtevno besedilo je , tudi tega sem gledala večkrat in ne vedno razumela. Igralci Šentjakobskega gledališča pa so se dela lotili s tako zavzetostjo, da je njihova igra iz prizora v prizor trgala tančice skrivnostnosti in razkrivala mnogoplastnost človeškega neskončnega čakanja na nekaj. Na obet lepega, odrešitelja, ki nikoli ne pride. In v vmesnem času je treba preživeti in se skušati naučiti – živeti. Poklon vsem, predvsem pa igralcu Marko Skoku za njegov lik. Čudovita igralska miniatura! Preprosto – vrhunsko.
Zadnji dan smo se odpravili v spalnico, skupaj z igralci iz Gabrovce pri Komnu. Lahkotna komedija, ki je nasmejala dvorano.
Termini predstav mi niso dopuščali, da bi gledala tudi vse predstave Nove gazi, spet pa poklon dekletom iz Grosuplja. Punce so skozi gib in besedo dokazale, da je vsem prepričanjem navkljub mladim še kako mar za ta svet in odnose v njem.
In tako se je izpel kalejdoskop predstav, ki so ponujale neskončno paleto čustvovanja in sočutenja, raziskovanja in čudenja.
Svet je oder in oder je svet. In gledališče, tudi ljubiteljsko mora ponujati ogledalo času in ljudem. Pa nam je to všeč ali ne.
Včasih se vprašam, kaj je tisti vzgib, ki nas ljudi tako priklene na oder, tako ali drugače. In zdi se mi, da je njegovo bistvo prav v raziskovanju vse mogočega valovanja človeških hotenj in dejanj in smisla bivanja.
Omenila bi še, da mi je bilo neskončno žal, ker ni možno podeliti več nagrad, ker če kdaj, mi je bilo letos hudo, za seveda nenamerno spregledane, neimenovane. Niti sama zase nisem mogla imenovati favoritov, ker so mi bili domala skoraj vsi všeč. Pa sem strog kritik in željna raziskovalka in občudovalka igralskih plastenj. Izbrancem globok poklon, čudoviti so bili.
Ja, ves svet je oder in s svojimi prihajanji in odhajanji ga polnimo tako igralci, kot gledalci in vsi požrtvovalni izza- kulisni spremljevalci.
Včasih za temi našimi prihajanji ostanejo šibkejši vtisi, letos pa so in bodo v meni ostale globoko zapisane sledi in spomini na igralsko vrhunske dosežke.
Ves svet je oder, gledališče pa njegova katarza.
…………………………………………………………………….
Elizabeta Žnidaršič Stefanciosa je dolgoletna članica Gledališča Tone Čufar Jesenice. V lanskem letu je prejela Linhartovo listino, najvišje področno priznanje ljubiteljskega gledališča.
