PREDSTAVA ŠIVI – GLEDALIŠČE, KI ODPIRA ČLOVEKOVO DUŠO, DA BI JO (O)ZDRAVILO

17. september 2024,  recenzija Miše Gams. 

Gledališka predstava Šivi, izvedena pred dnevi v Stari elektrarni Ljubljana, je zagotovo dogodek, ki utegne nekoliko spremeniti vlog gledališča v skupnosti. Morda v eno od tistih smeri, v katero negotovo tiplje tudi nacionalni program kulture, ki v poglavju Kultura za trajnostno prihodnost izrazito potencira pomembno vlogo tega področja za krepitev zdravja  in dobro počutje, ter poudarja njeno terapevtsko sposobnost lajšanja ali odprave raznovrstnih bolezni, zlasti duševnih, vendar pri opredeljevanju operativne izvedbe teh ciljev ostaja le pri najbolj splošnih opredelitvah (pri čemer v akcijskem načrtu del te naloge prenaša kar na ljubiteljsko kulturo, kar je za nas torej zelo pomembno). Kakorkoli, predstava Šivi in projekt Živa knjižnica (o realizaciji tega projekta je  Miša Gams pisala v Primusu v članku  Slovenski dnevi knjige junija letos) pomenita poskus prestopa v tej smeri: z odpiranjem pripovedi in izkušenj ljudi, ki preživljajo najhujše travme, zdraviti  duševne bolezni, ki  izhajajo iz ran, ki jih je duša preživela v preteklem življenju.

BOLEČI POVOJNI ŠIVI, KI SE JIH NE DA RAZPARATI NITI ZACELITI 

Skrivnost življenja je v šivih

Zasedba predstave Šivi (od leve proti desni): Gregor Zorc, Barbara Krajnc Avdić, Asja Kahrimanovič, Damir Avdić. Foto: Zavod Maska/Nada Žgank

Čeprav je od vojne v Jugoslaviji minilo že trideset let, so spomini nanjo še vedno živi. K temu sta med drugim prav gotovo pripomogla vojna v Ukrajini in Gazi, od koder iz dneva v dan prihajajo poročila o nedolžnih žrtvah, ki so se slučajno znašle na mestu bombardiranja oz. obstreljevanja. Presunila me je reportaža o Palestincu, ki naj bi v nekaj sekundah, kolikor je trajal natančno odmerjen napad na sosesko v Gazi, izgubil kar 103 člane svoje družine, med njimi svoja stara starša, starša in otroke. Življenje za takšnega človeka postane samo po sebi nevzdržno, saj – če uporabimo metaforo drevesa – ostane v istem hipu brez svojih korenin in krošnje, tako rekoč brez temeljnega smisla, za katerega je vsak dan živel, hodil na delo in premagoval najrazličnejše težave. Podobno so se morale počutiti tudi svojci žrtev jugoslovanske vojne – nekateri so praktično čez noč ostali brez večine svojih sorodnikov, še dandanes mnogi preživeli iščejo in sestavljajo kosti svojcev, da bi jih lahko dostojno pokopali. Le nekaj tednov nazaj so v Bosni obudili spomin na umrle v Srebrenici, kjer iz leta v leto odkrivajo nova množična grobišča. Lansko leto je bil v kinematografih po Sloveniji – pa tudi drugje po Balkanu – predvajan film Sarajevo safari, ki prikazuje bogate ostrostrelce, ki so se v zameno za plačilo posluževali “lova na trofeje” prestrašenih ljudi, ki so tekli pred nevidnimi preganjalci in umirali na ulicah, mostovih in na lastnem hišnem pragu.

Kako preživljajo travme in si celijo brazgotine preživeli v vojni, saj v sebi nemalokrat razvijajo celo paleto občutij – od jeze, žalosti, nemoči, zamer, občutkov krivde pa do postravmatskega sindroma – govori predstava Šivi glasbenika, režiserja in igralca Damirja Avdića, ki je bila na sporedu Stare elektrarne na sredini septembra. V njej nam Avdić s pomočjo soigralcev (Gregor Zorc, Asja Kahrimanović, Barbara Krajnc Avdić) predstavi zgodbe številnih ljudi, ki so bojevali bitko za preživetje, za kar so plačevali vsak dan višjo ceno. Minimalistično zasnovana scenografija vsebuje le nekaj vodoravno in pokončno postavljenih okvirjev različnih velikosti, izza katerih stojijo junaki, ki počasi prihajajo v njihovo ospredje. Okvir tako služi kot podboj vrat dvema onemoglima pijancema, ki sta po vojni postala čustveni razvalini, a obenem kot okvir stare družinske slike, znotraj katere sin išče dedka, ki naj bi umrl v Jasenovcu, pa tudi kot okno v svet dvema dekletoma, ki obujata spomine na znanko, ki je sredi vojne edina v rokah držala sladoled (za hrbtom pa brzostrelko), kot fotografija ženske, ki je zaradi nekaj kilogramov moke bila prisiljena prodati svojo čast in telo, kot premikajoč portret žrtve posilstva, ki je edino uteho našla v tem, da je posiljevalci niso posilili vpričo njene matere, kar se je sicer dogajalo drugim dekletom, in še bi lahko naštevali.

»Najbolj me je presenetilo, da ni bilo nikjer več ljudi, ki bi jih človek lahko imel za naše«, v nekem trenutku žalostno izjavi Barbara Krajnc Avdić v vlogi skromne paberkovalke moke, ki jo je med vojno drastično primanjkovalo na vseh koncih obleganega Sarajeva, saj so ljudje dobesedno prekuhavali lubje, nabirali redke gozdne sadeže, sušili listje in tekmovali za vsak priboljšek, ki je bil kje na voljo. »Ko je oče od nekod domov prinesel svežo štruco kruha, sem v njegovih očeh videl živalsko bolečino, da se je moral celo noč poniževati pred neukimi kmeti«, je zatrjeval Gregor Zorc v vlogi sina, ki očeta nenehno opozarja na to, da je dedek umrl v koncentracijskem taborišču. »Skrivnost življenja je v šivih, ne v tem, da nimaš brazgotin,« pravi na nekem mestu Damir Avdić, ki v predstavi zamenja kar nekaj vlog, in nadaljuje: »Iz dobrih šivov vzcveti dobro življenje. Nekaterim se šivi zacelijo, drugim se ne. Nekateri si po tragediji uredijo življenje, drugi ne. Nekateri gredo v tujino, drugi ostanejo doma. Nekateri so pičke, drugi pijanci. Nekateri so bili na eni strani, drugi na oni, a vsi so eden drugemu gledali v gate in zrli v oči. Nekateri so ubijali, posiljevali, lagali. Nekateri so dvigovali uteži na strehi bloka in se niso zmenili za ostrostrelce. Raje umrem kot ptič kakor kot podgana! Naj me razstrelijo pri belem dnevu!«

Dvodnevna konferenca na temo vojne in gledališča 

Spomnim se branja knjige bošnjaškega diplomata, nekdanjega svetovalca ministra za zunanje zadeve, ki je bil na začetku jugoslovanske vojne veleposlanik v neki afriški državi, a se je kmalu zatem vrnil v Sarajevo, kjer se je skupaj z najstniškim sinom pridružil vojakom, da bi pomagal ubraniti svoje mesto. V knjigi, ki je izšla v dveh delih, opisuje najrazličnejše travmatične dogodke – od ulične debate s prijateljem, katerega je nekaj minut zatem razstrelila granata pa do ostrostrelskega napada na njegov balkon – vendar po drugi strani opisuje tudi neomajni duh Sarajevčanov, ki so mirno nadaljevali s svojim življenjem, se udeleževali kulturnih prireditev, nabirali vejice za ogrevanje in s svojimi otroki kot prej praznovali rojstne dneve. Prav ti drobni vsakdanji rituali so jim vračali vero v človečnost in upanje, da bodo lahko nekega dne skupaj s svojci v miru dočakali konec vojne.

Premiera pričujoče predstave je bila neke vrste uvodna spremljevalna prireditev v dvodnevno konferenco z naslovom Vojna in gledališče, ki jo je v okviru evropskega projekta Moj dom. Begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah v Kinu Šiška organizirala revija Maska in na kateri so svoja razmišljanja o vojni, beguncih, travmah in gledaliških odzivih nanje soočili Zala Dobovšek (Pregnansko telo v gledališču), Damir Arsenijević (Od žrtve do preživelega: Vrednost preživetja v umetniških praksah v Bosni in Hercegovini), Blaž Kavšek (Vojna v Bosni in Hercegovini, genocid in »model holokavsta«: Zagate mistifikacije), Katja Kobolt (Mali princ kljubuje molku. Literarna delovalnost v vojnem in povojnem času: Ismet Bekrić, Šimo Ešić, Valerija Skrinjar Tvrz), Djordje Popović (Postjugoslovanski avtor v hiši biti), Oxana Timofeeva (Bojišče in gledališče), Lana Zdravković (Uprizarjanje izkušenj povojnega izključevanja) in Gregor Moder (Vojna in reprezentacija: O Balkanski trilogiji Dušana Jovanovića). Slednji je tudi idejni pobudnik in organizator, ki je temo konference zasnoval še pred vojno v Ukrajini in Gazi v prepričanju, da umetnost lahko lajša odprte vojne rane ter jih dela ubesedljive in izrekljive.

Vojna in teater – stičišča brazgotin in šivov

Vzporednice med vojno in gledališčem so namreč številne – tako vojna kot predstava imata začrtan scenarij, vnaprej določenega režiserja in igralce, ki na terenu odigrajo izbrane vloge. Tako poveljnik vojaških sil kot režiser govorita v istih terminih kot so: strateška postavitev, taktika, dresura, pogajanja, prva bojna linija, ofenziva in diplomacija. Le da so orožja v vojnah postala čedalje bolj sofisticirana, cilji pa na moč oddaljeni, tako da se jih lahko doseže z droni in umetno inteligenco na daljavo, kar je postalo precej zastrašujoče, saj si morilci ne mažejo rok s krvjo, temveč z umetelnimi podaljški, pri tem pa se sklicujejo, da so žrtve iz mesa in krvi le koleteralna škoda boja proti terorizmu. Število nedolžnih žrtev, ki so se “znašla ob napačnem času na napačnem mestu” se – vsaj kar se Gaze tiče – že močno približuje številki 50.000. Je možno, da vsi ti ljudje – večina med njimi so ženske in otroci – že v štartu niso bili tarča eksperimenta z novimi oblikami orožja?

Tudi v predstavi Šivi smo gledalci med premori med posameznimi zgodbami, ki so se v kar hitrem tempu vrstile ena za drugo, bili bombardirani z video kolaži na velikem platnu in posameznimi frazami, ki so razgaljale sodobne oblike fašizma in ostalih ideologij. Zaključek predstave pa je bil sploh eksploziven, saj so se po izjemno čustveni pripovedi Asje Kahrimanović, ki je govorila o najglobljih in najbolj mračnih občutkih posiljene ženske v Bosni, nenadoma prižgale najsvetlejše luči, ki so zaslepile tako igralce na odru kot tudi gledalce. Ta šok je bil namenoma izpeljan agresivno, saj je z njim želel režiser razkrinkati lažno udobje in privilegij, ki ga ima gledalec, ko kot kak vojer v temi spokojno čepi in se skriva pred dogajanjem na odru – tudi on je namreč že od vekomaj postavljen v to šahovsko igro, nedolžen, a obenem sokriv, saj je bil priča avtobiografskim izpovedim iz prve roke. Na koncu je tudi on ostal sam s celo kopico umazanih intimnih podrobnosti, za katere ne ve, kam naj jih umesti in kaj naj z njimi počne. Žrtvam vojne ne more pomagati niti jih ne more na noben način odrešiti, lahko je zgolj njihova nema priča. Lahko le sedi, obstreljen z vso svetlobo tega sveta in si nemo briše solze … Če se raztrgano telo morda še lahko sešije skupaj s pomočjo fizičnih šivov, pa se raztrgane duše, razočarane nad svetom in ljudmi okoli sebe, ne more zašiti s še tako čudežnimi in fantomskimi šivi … Predstava Šivi rock’n’roll pesnika in glasbenika Damirja Avdića pa je s svojo pogumno držo vseeno balzam za dušo, ki nemirna leta naokoli v pričakovanju boleče odrešitve in išče primeren prostor za svoje sidrišče. Prostor, ki se nahaja izven zastavljenih konceptualnih okvirjev in zaslepljujočih stigem ter nas navdaja z razmislekom o tem, ali ni ves svet postal vojno območje – le kam bomo zbežali po koncu predstave?

Naj zaključim s pesmijo Jebeš rat, ki jo je Damir Avdić napisal in uglasbil pred nekaj leti:

Ljudi nisu stoka
ljudi vole Boga
ljudi vole narod svoj
vole domovinu otadžbinu
a da bi ljubav trajala
metak je u cijevi
da bi ljubav opstala
oštrica se sjaji
ljudi sjede oznojenih guzica ispred ekrana
pljuvačka im curi k’o krv izdajnika
ljudi žele umrijet’ za narod svoj
jer ljudi znaju
lako je umrijet’
teško živjet’
proć’ sve ovo a ne bit šupak

ljudi hoće refren hoće ruke gore hoće kolo
ljudi hoće refren hoće pjevanje horsko
ljudi hoće čopor alpha male da ih vodi
da im kaže da učine šta bi al’ ne smiju sami
da ga zgaze k’o hijene prvi put kad klekne
pa da kažu šta nam uradi nismo znali
mi ovako fini plemeniti mali

onima koji bi ratovali
ratujte
pišaće po vašim leševima.