INTERMEDIJSKO PEDAGOŠKO ORODJE ZA DISKUTIRANJE O SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI

Piše: Aleš Gangl

Kako malo je potrebno, da mlade pritegnemo in povečamo njihovo pozornost in koncentracijo, je pokazal intermedijski eksperiment, ki se je meseca decembra in januarja odvil na Koroškem.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Intermedijska umetnost se zdi pri nas nekaj novega, vendar pod tem izrazom obstaja vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Gre za umetnost, ki spaja in projektno križa različne umetniške discipline, zvrsti umetnosti in njihove postopke ustvarjanja. Zvrst se je začela v šestdesetih letih s kombiniranjem uveljavljenih umetnosti, npr. gledališča in slikarstva. Danes je zelo razširjeno, da so v istem intermedijskem projektu prisotne različne discipline in procesi iz področja vizualnih, glasbenih, uprizoritvenih ter drugih umetnosti in da v projektu posegajo po različnih, sodobnih medijih, kot so digitalna orodja, 3D printerji, virtualna očala, hologrami, digitalni mediji, ipd. Ker je prisotna težnja po novih medijih, intermedijski projekti konstantno uporabljajo nova orodja iz sveta tehnologije in novih možnosti, ki izhajajo tudi iz sodobne znanosti in razvoja. Tovrstna orodja intermedija s pridom izkorišča. Iz vseh teh kombinacij umetniških praks pogosto vzniknejo nove umetnosti oziroma žanri.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Projekt Poligon je eden takšnih. Iniciirala ga je ekipa Gangl production, ki se ukvarja z video produkcijo. Od videomapinga (fotografije spodaj),  tj. projeciranja s konceptualno ali vizualno zgodbo na fasade stavb, do glasbenih videospotov, videa in virtualnih koncertnih scenografij. Slednjo je bilo moč videti na Festivalu mlade literature Urška 2017 (Kulturni dom Slovenj Gradec) in dogodku  Kričimo s prgišča napak v času (JSKD – Kino Šiška 2018). Kot korak naprej od “samo” vizualnih projektov so v 2018 na Ministrstvu za kulturo prijavili projekt, ki bi v animacije in projekcije vpletel intermedijsko razsežnost, interaktivnost projekcij. To pomeni, da lahko gledalci izbirajo in sprožajo animacije – v tem primeru z dotikom roke. Ker intermedijski projekti terjajo križanje medijev na presečišču znanosti in umetnosti, se je ekipi zdelo smotrno projekt oblikovati tako, da bo končen produkt služil kot pedagoško orodje za učenje. Pomembno je posegati po najnovejših tehnologijah in jih uporabljati za kvalitetnejše učenje v šoli. Segment, ki je vizualnim umetnostim vselej blizu in nastopa kot pomemben, je literatura, saj je to mati zgodb in sporočil, ki se prenašajo med generacijami in ključno oblikujejo našo kulturo. Vizualizacije brez močnih zgodb so veliko manj vredne.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Po posvetovanju s strokovnim kadrom iz knjižnice je bilo izbranih šest del, ki se berejo v šolah. Vse sodijo med velikane slovenske literature: Mojca Pojkrajculja, Kralj Matjaž, Kekec, Sirota Jerica, Peter Klepec. Pri tem je bilo treba ugotavljati, s katerimi v tovrstni situaciji ne bo morebitnih težav zaradi avtorskih pravic, kar je težje, kot se sliši.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Ideja ni bila narediti in ponuditi gledalcu cele zgodbe, ampak le legendaren moment zgodbe, npr. tisti, ko Kralju Matjažu zraste brada, ali ko Peter Klepec zruva drevo. Gre za “teaserje” oziroma kratke filme, ki ne pokažejo veliko, so javno objavljeni ravno toliko, da vzbudijo zanimanje gledalca, javnosti. V kontekstu projekta so teaserji služili kot majhne 3d “stimulativne” igrače za mlade in mimoidoče, ki jih sami sprožajo in porajajo vprašanja, pustijo pot pogovoru o zgodbah. Način sprožanja animacij, brskanja po aplikacijah, menijih z gibom in dotikom je novim generacijam blizu. To radi počnejo, ker je to postalo del njihove kulture, del, ki ga bolj obvladajo od prejšnjih generacij, ker se ga učijo sproti iz zibelke. Kot progresivni ustvarjalci so bili vsi v ekipi mnenja, da tehnologija ne kvari mladine, sploh, če jo uporabiš v tovrstne namene. Nova tehnologija lahko pomaga pri učenju, vodi k razpravi in socializira. Tako se z novimi mediji  prihajajoče generacije lažje identificirajo z zgodbo in morebiti prek tega najdejo zanimanje za knjige, branje, diskusijo.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Za kvaliteten pogovor te vrste je ključen strokovni sodelavec, knjižničar, nekdo ki ve, kako govoriti, razlagati knjige in zgodbe. Knjižnica Ksaverja Meška je to opravila z odliko. Zadan cilj, da naj intermedijska inštalacija služi kot priročna za poučevanje in diskutiranje o znanih slovenskih knjigah, je bilo treba doseči prek več korakov. K sodelovanju so na podlagi omenjenih idej bila povabljena kulturna društva, zagnane in motivirane ljubiteljske skupine: Društvo glasbene spektakularnosti katerega, člani so producirali glasbo, video in zvok za projekcije, Kulturno društvo Raum AU, ki je pomagalo pri logistiki in organizaciji dogodkov, knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec, ki je poskrbela za strokovno vodenje vsebine, vezane na književnost in Mladinski svet ter Mladinski Kulturni Center Slovenj Gradec, ki sta pomagala pri izvedbi projekta, osebjem in z infrastrukturo. Pri intermedijskih projektih je pomembno, da se združujejo ustvarjalci, kreativci, posamezniki različnih veščin in znanj. Pomemben je ekipni duh, sloga in čim boljša realizacija končnega produkta. Namesto tekmovalnosti med ustvarjalci je pomembna produktivnost, usklajenost in harmonija.

Projekt Poligon

Foto: raum AU

Intermedijska inštalacija je bila otvorjena 3.12 in ostala javno razstavljena 14 dni v MKC Slovenj Gradec in nato 23 dni v Knjižnici. Na otvoritev so prišli mediji, župan Slovenj Gradca je prerezal trak, predstavnik knjižnice, prijavitelj in  sodelujoči so predstavili inštalacijo. V MKC Slovenj Gradec je bil izveden ogled mladim iz PUMa – Projektno učenje za mlade, ki so opustili šolanje s ciljem, da se vrnejo v šolo ali si najdejo zaposlitev. 18.12 je ekipa gostila več osnovnošolskih skupin. Mimoidoči obiskovalci so imeli možnost stopiti na sredino pred projecirano platno, površino. Na glavni projekciji, virtualni projekcijski površini so bili junaki, ob strani pa še ena projekcija (v Mladinskem centru) oziroma v knjižnici ekran, ki je izpisoval virtualne vtise. Razstava je bila zaradi zanimanja podaljšana. Dve skupini otrok šol iz okolice sta prišli še 9.1.2018.

Diskusija s skupino od petnajst do trideset otrok je trajala približno 45 minut. Mladi so radi preizkusili interakcijo z videom na projekcijski površini. Nekateri so bili že izkušeni v tehnologiji premika, drugim je bilo vse bolj na novo. Ker ni bilo možno vse naenkrat spustiti v interakcijo, se jih je razdelilo v skupine. Vedno se je vprašalo, če kdo želi izbrati junaka (v vseh primerih so vsi dvignili roke) in vedno je prišel na vrsto drug. Pri skupinah pogosto nastane boj za pozornost, ki v tem primeru deluje kot stimulator fokusa. Tisti, ki je prišel na vrsto, je sprožil animacijo, kar je ostale v skupini tudi začelo zanimati. Ko si je eden izbral junaka, je sledil pogovor, vprašanja o knjigi, avtorju, motivih, sporočilih, izbranem momentu, ki se je prikazal na animaciji. Definitivno knjižnice, šole in podobni javni prostori lahko zaživijo s takšnim sodobnim orodjem.

Seveda pa je razstava bila na voljo vsem, ne le mladim. Eden po eden je vsak z roko lahko sprožil svojo knjigo. Poleg tega, da je imel vsak mimoidoči možnost sprožiti animacijo, je bilo na voljo tudi poslušanje vsebinskega informativnega teksta o knjigah – s klikom na zvočnik nad vsako knjigo. Posnet je bil govor, ki bere povzetke zgodb literarnih junakov. Za ideje, pripombe, pohvale, mnenja pa je bila na voljo virtualna tipkovnica v knjigi vtisov, ki je hranila in izpisovala sporočila mimoidočih. Sporočila so se izpisovala na ekranu levo od poligona. Vsak prostor z intermedijsko inštalacijo je pomembno opremiti z navodili za uporabo. V primeru Poligona junakov je bilo to pomembno, ker je nekaterim starejšim, ki še niso preizkusili popularnih konzol za igranje video iger na dotik, to nekaj tujega.

Tovrstnih projektov si kot družba moramo želeti več. S proaktivnim pristopom in sistematičnim vzpodbujanjem bi bilo pri nas še mnogo več takšnih eksperimentov. Pomembno je, da še več mladih, starejših, nasploh ustvarjalnih ljudi dobi večjo vlogo in novo dimenzijo v družbi.

Videomaping – projekcija na obličja arhitekture stavb kot oblika novejših vizualnih umetnosti, ki združuje slikarstvo, 3D grafično animacijo, moduliranje in arhitekturo. Foto: fotobeležNica

Piše: Aleš Gangl Kako malo je potrebno, da mlade pritegnemo in povečamo njihovo pozornost in koncentracijo, je pokazal intermedijski eksperiment, ki se je meseca decembra in januarja odvil na Koroškem. Intermedijska umetnost se zdi pri nas nekaj novega, vendar pod tem izrazom obstaja vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Gre za umetnost, ki spaja in projektno križa različne umetniške discipline, zvrsti umetnosti in njihove postopke ustvarjanja. Zvrst se je začela v šestdesetih letih s kombiniranjem uveljavljenih umetnosti, npr. gledališča in slikarstva. Danes je zelo razširjeno, da so v istem intermedijskem projektu prisotne…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.45 ( 1 ocen)

Objavite komentar