Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
23. september 2026
Piše: Žiga Čamernik
L
ibanonski film pod gornjim naslovom je na ljubljanskem LIFFu doživel lep sprejem in nagradili so ga s posebnim priznanjem, zlasti se je zanj ogrela publika. A naš sodelavec Žiga Čamernik mu je zameril kar precej stvari. Predvsem njegovo “ponarejenost”, ki nima iskrenega stika s tragiko, ki jo film sicer izpoveduje. Igranje na vtis, ki ga ustvarja muka, v kateri živijo Libanonci danes. To zagotovo za vrhunski film ni dovolj… Kolikor lahko preberemo druge kritiške zapise, je naklonjenost njihovih avtorjev izdelku večja. To je torej svojevrsten izziv: ker si je film tačas mogoče ogledati v kar številnih kinematografih pri nas, je pač najbolje, da si svoje mnenje ustvarite sami.
***
Libanonski film režiserja Cyrila Arisa, ki je na raznih filmskih festivalih po svetu pobral kar nekaj nagrad, med drugim je bil najboljši film ljubljanskega LIFFE 2025 po izboru občinstva, ima v resnici številne pomanjkljivosti, ki pa publike očitno ne motijo preveč. Najsi bodi torej dovolj, da prihaja iz izrazito gospodarsko in politično nestabilne regije.
V osrčju zgodbe je romantičen odnos, ki kljub nastavku fatalne ljubezni in vsega tistega, kar smo kot posamezniki pripravljeni storiti za njeno uresničitev, nikoli zares ne prepriča. Glavna igralca nekako že vizualno ne pašeta skupaj, pa tudi sama kemija med njima je skrajno vprašljiva. Tudi njuno prvo srečanje, do katerega pride popolnoma naključno, po skoraj 30-ih letih od otroških dni, ko sta se videla nazadnje, je vsebinsko privlečeno za lase. Na trenutke ga sicer rešujejo nekateri komični vložki, vendar kaj, ko se okoli njiju dogaja takšna komedija absurda, da je kredibilnost ponujene ljubezni že od samega začetka pod velikim vprašajem. Nasploh imamo celoten film občutek, da koncept prevladuje nad izvedbo, kar nikoli ni dober znak. Tako v sami zgodbi sicer nikoli ne umanjka tisto najbolj očitno; denimo manipulacija s čustvi gledalcev, s pogostimi preskoki v otroštvo in čistostjo takratne ljubezni, ki vznikne v družbeno veliko bolj prizanesljivem času, v nasprotju z današnjo negotovostjo, če že ne kar neznosnostjo življenja v Bejrutu. Vse v vsem, se zaradi pretiranega romantiziranja tamkajšnjega lokal-patriotizma, vrstijo številni dramaturški lapsusi, ki z negovanjem ali vsaj ohranjanjem družinskega življenja dejansko nimajo nobene zveze, vendar jih režiser kljub temu prikazuje kot samoumevne. Zato se nikoli ne moremo resnično poistovetiti z glavnima značajema, ki naj bi reševala ne samo svoji življenji, pač pa v prvi vrsti svojo ljubezen eden do drugega. Tako je moškega lika Nina (Hasan Akil), ki po eni strani ves čas utopično verjame, da je vse možno, praktično nemogoče premakniti kamorkoli iz njegove restavracije, kljub temu, da vsem na očeh propada. Svoji neizmerni toplini navkljub, ki je pri njem ves čas že kar moteče v ospredju, pa svojim bližnjim v ključnih trenutkih namenja popolno nerazumevanje dane situacije, saj iracionalno in trmasto vztraja pri svojem. Ne glede na to, da v primerjavi s svojo ženo Yasmino (Mounia Aki) ni toliko izobražen, slednje deluje do te mere nekonsistentno, da se v naših glavah izriše velik vprašaj. Očitno pa je za večino gledalcev dovolj že, da se zgodba dogaja v politično nestabilnem Libanonu, ki jih skozi – na silo dozirane – trenutke smeha v nesrečni situaciji, lahko tudi dokaj učinkovito preslepi. V tem oziru je sam film nekaj popolnoma drugega kot denimo Palestina 36, ki ga je ravno tako še moč ujeti v naših kinematografih in ki neverjetno tankočutno, predvsem pa z določeno dozo obzirnosti in potrebne distance, razstira pogled na palestinsko vprašanje. In prav slednje je vidik, ki v tem filmu praktično v celoti umanjka, saj vse tisto, kar je v življenju dejansko kompleksno – denimo resnična ljubezen v politično napetem, na pol vojnem ozračju -, zgolj površinsko ošvrkne in se v nobeno tematiko zares ne poglobi.
Lep in žalosten svet je tako dokaz, da zgolj navreči nekaj aktualnih in politično korektnih idej ter jih potem dobesedno izsiliti skozi izvedbo, žal ni dovolj, pri čemer prosti tok (t. i. flow) same zgodbe v smislu kreativnosti ter malo bolj vsebinsko poglobljeno seciranje nekega odnosa ter družbene klime nasploh, v njem dejansko ne obstajajo.
