Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Peter Naglič: Avtoportret
3. junij 2026
Piše: Miša Gams
Fotografija je ena od dejavnosti, ki je pri ljubiteljskih ustvarjalcih še posebej priljubljena. Dobro je, da je tako, saj je na ta način zgodovina številnih lokalnih skupnosti pri nas še kako pomembno podprta prav s fotografijami. Objave krajevnih in deželnih kronik in zgodovinskih monografij so v Sloveniji precej pogosti dogodki, ki jih često podpirajo zbirke, ki jih hranijo lokalni ali pokrajinski muzeji, še pogosteje pa zasebne fotografske zbirke, ki jih dostikrat povsem slučajno odkrivajo krajevni ljubitelji fotografiranja. Peter Naglič je pravzaprav zgleden primer entuziasta, ki je poleg svojega osnovnega poklica svoje delovanje posvetil slikanju in dokumentiranju, zaradi česar je lahko Miša Gams zapisala, da ima Kamniško (širše območje mesta) “najbolj dokumentirane foto reportaže v celotni Sloveniji”. Dragoceno, skorajda neprecenljivo darilo ljubitelja svojemu mestu in Etnografskemu muzeju …
***
Od letošnjega marca ima Etnografski muzej v Ljubljani v trajni hrambi več kot 10.000 negativov pa tudi nekaj fotografskih artefaktov (fotoaparati, stojalo, albumi, studijska oprema itd.) pionirja reportažne fotografije na Slovenskem, Petra Nagliča. Njegov vnuk, Matjaž Šporar, je namreč zapuščino svojega dedka želel predati etnološki stroki, ki bo skrbela, da se bodo njegove fotografije ohranile v najboljših pogojih in najbolj optimalnih razmerah. Za etnološko stroko je Nagličev fotografski opus pomemben že iz vidika preučevanja lokalne zgodovine in življenja v okolici Kamnika v prvi polovici 20. Stoletja, pa tudi za preučevanje sakralne arhitekturne dediščine in za antropološko rekonstrukcijo razvoja ščetarske obrti v obdobju med svetovnima vojnama.
Naglič: Bežigrajski stadion
Pobuda za razstavo pa je prišla med nastajanjem celovečernega dokumentarnega filma Fotograf, ki bo premierno predstavljen avgusta in v katerem bomo imeli možnost med drugim videti tudi vnuka, ki se poda po istih lokacijah kot jih je prehodil njegov dedek ob iskanju najboljših fotografij. Z Delovim fotoreporterjem Jožetom Suhadolnikom sta obogatila pričujočo razstavo s podobnim podvigom, ko sta se podala na pet lokacij v Ljubljani (Nama, Nacionalna univerzitetna knjižnica, Bežigrajski stadion, Čopova ulica itd.) in s pomočjo umetne inteligence rekonstruirala Nagličeve posnetke do te mere, da so mimoidoči na tamkajšnjih fotografijah “oživeli” in se sprehodili po mestu, kot da so ravnokar vstali od mrtvih… Suhadolnik, velik ljubitelj analogne fotografije, je namreč po klasičnem postopku razvil fotografije dotičnih lokacij, ki jih je sam posnel in nato negative preslikal in objavil digitalno, da so se lokacijsko ujemali z Nagličevimi posnetki. Tako lahko na razstavi na enem od oddelkov ob Nagličevih fotografijah Ljubljane opazujemo tudi Suhadolnikove fotografije in jih primerjamo med sabo, da vidimo kakšne spremembe so se v roku slabega stoletja zvrstile v naši prestolnici. Med “ljubljanskimi” fotografijami najbolj izstopajo tiste, iz katerih je razvidno polaganje tramvajskih tračnic, gradnja bežigrajskega stadiona, betoniranje struge Ljubljanice in asfaltiranje centra mesta v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Nagličeva fotografska oprema
Ker je Peter Naglič živel v Šmarci, majhnem kraju blizu Kamnika, oddaljenem 20 km iz Ljubljane, ne preseneča, da je največ fotografij bilo posnetih prav tam. Prvo fotografijo je posnel leta 1899, ko je bil star komaj 16 let in ki vključuje avtoportret, med prvimi pa so tudi posnetki njegovega brata in očeta, ki je nadaljeval s ščetarstvom – obrtjo, ki jo je prevzel od svojega očeta Egidija Nagliča. Peter je tako s svojim bratom Karlom po očetovi smrti leta 1922 ustanovil podjetje Brata Naglič – Tovarna ščetk in čopičev in prevzel vodilno vlogo v ščetarski obrti na Kamniškem v prvi polovici 20. stoletja. Poleg fotografij, ki jih je naredil v svoji tovarni – eno izmed njih lahko vidimo v drugem nadstropju Etnografskega muzeja v okviru stalne razstave Človek in čas: od ponedeljka do večnosti – izstopajo tudi fotografije lokalnih kolin, iskanja hroščev s strani otrok, ki s posodicami opletajo med vaškim drevjem, odprava otrok z železniške postaje Homec v Ljubljano ter razne cerkvene procesije (odhod z žegnanja v Šmarci, pohod na sv. Višarje, cerkveni pogrebi itd.) in alpinistični pohodi (Škrlatica 1935, Golica, Jezersko, Kamniško sedlo itd.), ki so bili v tistih časih še dokaj redki. Še bolj redki pa so bili razni ekskluzivni dogodki, kot je bil padec italijanskega letala sredi Mengeškega polja in izkopavanje mamutovega okostja v Mekinjah pri Kamniku (1938). Naglič se je še isti hip usedel na kolo, si naložil fotografsko opremo in se odpeljal na prizorišče “zločina”, kjer je pogosto še pred prvimi radovedneži obeležil dogodek. Zahvaljujoč njegovemu entuziazmu in poslovni žilici imamo na Kamniškem najbolj dokumentirane foto reportaže v celotni Sloveniji.
Žegnanje v Šmarci
Medtem ko je na prehodu iz 19. v 20. stoletje še uporabljal kamero “mehovko«, je v dvajsetih in tridesetih letih že začel uporabljati manjše foto aparate kot je kamera Certo Dolly, ki si jo skupaj s stojalom lahko ogledamo v eni izmed vitrin. Poleg lahko vidimo primer fotoalbuma, ki ga je Naglič ustvaril s fotografijami gradnje Plečnikovega spominskega obeležja na Žalah, ko je posamezne fotografije zlepil skupaj v papirnato “harmoniko”. Čeprav Plečnik ni imel svojega uradnega fotografa, bi lahko rekli, da je Naglič s svojimi fotografijami obeležil marsikateri njegov arhitekturni podvig (poleg Žal tudi NUK, bežigrajski stadion, ljubljansko tržnico in določene cerkve). Po drugi strani pa je imel tudi izjemen socialni čut za ljudi na obrobju družbe – znane so številne njegove fotografije Romov, ki so z medvedom krožili po Sloveniji v iskanju zaslužka, družbo pa je delal tudi puščavniku, ki je živel v jami zraven Moravč in ki je bil nanj navezan v tolikšni meri, da je poslikal njegov dom še po smrti, ko so vaščani zažgali njegovo skromno imetje ob jami. Lahko bi rekli, da je bil mojster v vseh žanrih fotografije – od portretne do arhitekturne in krajinske, od posvetne do sakralne… Med najbolj zgodnje štejemo tudi prve reportažne fotografije, s katerimi je obeležil slovenske romarje v Jeruzalemu in v Jordaniji ob Mrtvem morju (1910), med najbolj zajetne cikluse pa uvrščamo serijo fotografij, ki so nastale na Ljubljanskem gradu in v Vrhniki pri delu z italijanskimi vojaki (1914-1918), ki jih je poučeval osnov ščetarstva, obenem pa vodil dnevnik delavnic in ostalih dogodkov. Zanimivo je tudi, da njegovo fotografsko delo ni bilo objavljeno v nobenem časopisu ali reviji takratnega časa, izjema je le novinarski prispevek za lokalni zbornik, za katerega je prispeval nekaj fotografij Homca in Šmarce. Čeprav je bil amaterski fotograf, je v svojem začetnem fotografskem obdobju precej fotografiral po naročilu in fotografije tudi prodajal, vendar se s fotografijo ni nikoli preživljal, edini vir za preživetje je bilo vseskozi ščetarstvo, ki pa je zaradi zatona podjetništva po drugi svetovni vojni doživelo neslaven propad. Tovarna se je zaprla na začetku šestdesetih let 20. stoletja, za Nagličem pa je ob zaključku življenjske poti (umrl je 1959) ostalo preko 10.000 steklenih in poliestrskih negativov ter njim pripadajočih pozitivov, ki so nastali med letoma 1899 in 1959.
Razstava, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega etnografskega muzeja, Astral filma in Društva Peter Naglič, je bila bo na ogled do konca letošnjega maja, na njen račun pa so prišli vsi ljubitelji fotografije in raziskovalci obsežne zapuščine tega fotografskega mojstra, ki je iz svojega hobija ustvaril “čudež” epskih razsežnosti. Upajmo, da bo njegovo gradivo služilo naslednjim generacijam pri spoznavanju in ohranjanju kulturne dediščine – tako v regionalnem kot v državnem merilu.
