V OBJEMU ZVOKA IN SLIKE

Piše: Simona Zorko

Regijska razstava izbranih del mladih likovnih ustvarjalcev osrednje Slovenije¹

Otroška likovna in vizualna ustvarjalnost je neupravičeno izključena iz širšega umetnostnega sistema (zunaj šolskih dejavnosti) v Sloveniji. Tovrstno delovanje mladih je lakmusov papir, je svetilnik, ki nam kaže razvoj družbe, je opomnik, kje smo starejše generacije izgubile kompas, hkrati pa je, ne le v širšem družbenem in sociološkem ter psihološkem kontekstu, tudi in predvsem pomemben likovni in vizualni izraz, ki ga je treba umestiti ter mu pripisati estetski in ustvarjalni naboj, ki ga nosi.

Foto: Lucija Žerovnik

JSKD RS Koordinacija osrednja Slovenija si je s 3. programom nacionalnega Radia Slovenije ARS zadala prav to nalogo: promocijo otroške in mladinske vizualne ustvarjalnosti. Naš skupni projekt, likovni natečaj, ki ga bomo v nadaljevanju promovirali z naslovom V objemu zvoka in slike, se odvija na več umetnostnih ravneh, v vedno številnejšem in pomembnejšem sodelovanju z likovnimi pedagogi in mentorji na šolah, ki delujejo na območju osrednje Slovenije. Temelj projekta sta dve čutni izkušnji, ki sta v človeku tesno povezani, v umetnostnem sistemu pa bi njuno prepletenost lahko imenovali interdisciplinarni/večzvrstni pristop. Korak, ki ga s projektom poskušamo narediti, je obraten proces od tega, s čimer nas nagovarja sodobna medijsko posredovana vizualna kultura. Otrokom omogočamo, da se najprej srečajo z glasom, zvokom in zgodbo in na tem temelju ustvarijo podobo.

Foto: Lucija Žerovnik

Radijski režiser Klemen Markovčič je v spremnem katalogu k razstavi zapisal: »Sluh je gotovo eno najbolj zapostavljenih čutil 21. stoletja. Generacija, rojena v letu 2000, bo letos postala polnoletna, odrašča pa v svetu poplave podob, kjer je poslušanje preko slušalk bolj ali manj omejeno zgolj na glasbo na telefonu. Čeravno je poslušanje pomembno za celostni razvoj človeka, ker poleg slušne senzibilnosti razvija predvsem abstraktno mišljenje, pa se tega pomena žal tudi v našem izobraževalnem sistemu premalo zavedamo. Da bi lahko slišali sočloveka, moramo najprej sploh znati poslušati in slišati sebe. To pa je težko, ker od tega večina beži. Likovni natečaj, spodbujen z radijsko igro kot eno najkompleksnejših slušnih umetnosti, pa je pri osnovnošolcih spodbudil ravno to, in sicer da so otroci in mladi odrasli o sebi spregovorili ob poslušanju zvočnih zgodb v raznolikih likovnih jezikih.« Zvočne zgodbe, s katerimi radio Ars nagovarja mlade, nadaljujejo tradicijo pripovedovanja zgodb, pravljic, legend, posredovanje mitov, petje uspavank in podobnega, kar je bilo ljudski način ohranjanja in posredovanja temeljnih gradnikov določenih skupnosti v zgodovini in v vseh civilizacijah. V njih so se v različnih zapletih in z naracijo v medgeneracijskem povezovanju predajali osnovne in temeljne življenjske izkušnje, tradicionalno znanje, posredovali so se pomembni zgodovinski dogodki, poti za reševanje konfliktov, družbenih, skupnostnih zagat in problemov, predvsem pa so se predajale modrosti z že prehojenih smeri posameznikovega življenjskega cikla. Portal RIO na RTV SLO, ki je namenjen hrambi in posredovanju radijskih iger, se umešča v to tradicijo. V izboru literarnih del in umetniške zvočne interpretacije se nadaljuje pripovedovanje naših babic in dedkov s sodobnimi zgodbami in reševanjem aktualnih problemov mlade generacije. Tako dve nacionalni instituciji delujeta v povezovanju s šolami z vizijo, da dober izbor radijske igre, pravilen pristop mentorjev in postavitev likovnih del v javnem prostoru, pomenijo dragoceno izkušnjo za vse vključene otroke in mladostnike. Klemen Markovčič opaža, »da so današnje generacije otrok in mladih odraslih bolj lucidne od prejšnjih, konec koncev so bogatejše za njihove izkušnje, shranjene v kolektivni spomin, a zdi se, da se čustveni aspekt človeka ne spreminja, pač pa ohranja svoj ritem razvoja in potrebe. In na to, se mi zdi, zlasti v odraščanju, enem najzahtevnejših življenjskih obdobij človeka, prepogosto pozabljamo.«

Foto: Lucija Žerovnik

Prav tako kot današnja pozaba tudi v zgodovini umetnosti obstajajo valovanja pozabe. V nekaterih obdobjih otroška risba priplava na površje, spet drugič je skrita, spregledana, potlačena. Pogosto so promotorji otroškega in mladostniškega likovnega ustvarjanja in izražanja umetniki, samostojni ustvarjalci, občutljivi ljudje, tisti, ki so ohranili in si priborili prostor za svojo »otroško senzibilnost« v umetnosti ter jo z odgovornostjo odraslega človeka uspešno prepoznali in negovali pri mladih generacijah. Pri vseh gre za medsebojno oplajanje in dialog, kar je dragocena izkušnja za vse vpletene. Marko Rothko, ki je s pedagoškim in likovnim delom pomembno prispeval k razvoju otroške likovne umetnosti in ustvarjalnosti, je deloval kot učitelj umetnosti za različne starostne skupine. Občudoval je predšolsko in otroško umetnost ter se navduševal nad njeno svežino, avtentičnostjo in čustveno intenzivnostjo.[1] Leta 1934 je o tem objavil esej z naslovom New Training for Future Artists and Lovers, na podlagi katerega je želel objaviti knjigo The Scribble Book, a ni bila nikoli dokončana, ostala je le v fragmentih. Temelji pa so naslednji: »… likovna umetnost je univerzalna oblika izražanja tako kot govor in petje, zato se je treba zavedati nevarnosti zatrtja otroške ustvarjalnosti z institucionaliziranim poučevanjem, treba je razstavljati otroška dela z namenom spodbujanja njihove samozavesti, poučevati in predstavljati umetnost skozi ohranjeno moderno umetnost ter se predvsem zavedati, da je pomembnejše kot razvijati profesionalno umetnost gojiti ustvarjalnost kot tako«.[2]

V spletni reviji galerije Tate v Londonu pa je članek z naslovom »Trough the eyes of the child«, v katerem so navedeni umetniki, na katere je močno vplivalo otroško ustvarjanje in umetniško likovno izražanje v zgodovini umetnosti. Najsi gre za izhodišče »innocent eye«, o katerem govori John Ruskin v knjigi The Elements of Drawing iz leta 1857, za skupno razstavljanje likovnih del umetnikov vis-à-vis otroških likovnih del (dadaizem, ekspresionizem, kubizem, futurizem, ruska avantgarda), za zbirke otroških risb, ki so jih ustvarili in iz katerih so črpali navdih različni ustvarjalci (npr. Kandinsky, Klee, Picasso, Mirό, Matisse), do sodobnosti, ko leta 1983 Basquiat angažira osemletnega Jasperja Lacka, da slika svoje motive na njegova likovna dela.[4]

Foto: Lucija Žerovnik

O otroških likovnih delih, prispelih na natečaj V objemu zvoka in slike, je Nuša Čurin Lapajne, magistrica umetnosti, zapisala: »Letošnja tema za mlade ustvarjalce V objemu zvoka in slike je bila, sodeč po številu sodelujočih šol in prispelih likovnih del, izredno odmevna in navdihujoča. Veseli nas, da se na tovrstne razpise odziva vedno več mentorjev, ki v sklopu pouka umetnosti ali drugih likovnih dejavnosti spodbudijo otrokovo čustveno dojemanje in ga z likovnimi metodami dela ustrezno motivirajo.

Tako so pri poslušanju treh starostno prilagojenih radijskih iger razvili samosvoj pogled na osnovna vprašanja odnosov v družbi, hkrati pa so jih v likovnih delih osmislili in predstavili drugim. Na razstavi lahko srečamo nekaj risarskih tehnik (v svinčniku, tušu, oglju, flomastru), prav tako slikarskih (v temperi, akvarelu in pastelih), razveseljuje pa, da so mentorji posvetili pozornost tudi zahtevnejšim grafičnim tehnikam, na primer jedkanici. Poleg klasičnih likovnih pristopov je bila letošnja posebnost tudi večje število stripov.

Najmlajši, v prvi triadi osnovne šole, nas navdušujejo z neposredno črto, z okorno, a močno izraznostjo in koncentriranim bistvom, ki meji na simboliko (ogeljčka, fižolčka in slamice). Malce starejši šele spoznavajo zapletenost medsebojnih odnosov, zato v njihovih likovnih delih zapažamo realno podobo in ideal dveh prijateljic iz različnih socialnih okolij. Likovna dela otrok zadnje triade pa izražajo globoko razmišljanje in vprašanja o sebi, njihov pogled na problematiko najstnikov, odnos do kriminala, drog in alkohola. Prizori so zato zelo dramatični, kritični in čustveni.

Na likovnem področju razlagamo spoznanja s pomočjo likovnih elementov, urejenih v značilne odnose. Tako lahko otrok ob neki videni ali slišani situaciji oziroma zaznavi preoblikuje doživetje ali spoznanje v novo strukturo. Izraziti želi tisto, kar je našim očem skrito, zato so tovrstne razstave lep prikaz njihove refleksije sveta, ki jih obdaja.«

Otroška dela umeščamo v svobodno področje likovnosti, z njimi izzivamo profesionalno ustvarjalnost v izpovedni moči, nadaljujemo umetnostnozgodovinsko tradicijo vključevanja in javnega predstavljanja ter dela razstavljamo v sodobnem javnem prostoru kritične družbene stvarnosti. Vsi soorganizatorji letošnjega projekta V objemu zvoka in slike svojo energijo, željo, delovanje in ustvarjanje povzemamo z epilogom Klemna Markovčiča: »Zato se vsem mentorjem in predvsem sodelujočim mladim ustvarjalcem zahvaljujem za sodelovanje ter jih hkrati spodbujam, naj ne nehajo. Da ustvarjajo naprej. Da razmišljajo. Da kdaj pa kdaj zaprejo oči in samo prisluhnejo svetu okoli sebe in sebi v njem. Da spregovorijo, ko bo težko, ker bo potem lažje. Da se upirajo z argumentom in da se upirajo neustvarjalnemu konformizmu. In da odrasli kdaj ponudijo možen odgovor, ne da bi mladi človek moral zastaviti vprašanje. Potem bo svet, v katerem živimo, znosnejši in bolj človeški. Umetnost in kulturo Slovenec večinoma še vedno razume kot nebodigatreba. Vendar prav umetnost in kultura v najzgodnejšem obdobju, sploh pa v vzgojno-izobraževalni sferi, dokazano razvijata v človeku najboljše, da je lahko kreativen tudi na na prvi pogled nezdružljivih naravoslovnih in tehniških poljih, česar se empatične, vsesplošno razvite sodobne družbe že močno zavedajo in to tudi krepijo. Skrajni čas je, da tako začnemo razmišljati tudi pri nas.«

¹Na razstavi, posvečeni evropskemu letu kulturne dediščine, so razstavljena izbrana dela otrok od prvega do devetega razreda osnovne šole, ki so sodelovali na natečaju Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – Koordinacije osrednja Slovenija in 3. programa Radia Slovenija ARS (Uredništvo igranega programa). Razpis sta soorganizatorja ponudila otrokom v osrednji Sloveniji, da se poveže zvočno in likovno umetniško izražanje ter obogati in razširi prostor otroške in najstniške ustvarjalnosti. S poslušanjem radijskih iger otroci razvijajo slušno senzibilnost in bogatijo notranji čustveno doživljajski svet, ob likovni interpretaciji slišanega širijo svoje predstavne zmožnosti in domišljijo, razvijajo sposobnosti izvirnega, samosvojega likovnega izražanja in raziskujejo zakonitosti likovnega jezika. Mladi so glede na starost ustvarjali na temo treh radijskih iger, dostopnih na Otroškem portalu RTV Slovenija. Najmlajšim iz prve triade je domišljijo spodbujala radijska igra Zakaj ima fižolček bel trebušček. Ob radijskih igrah Na čistem in Brez pa so iskali navdih najstniki iz druge in tretje triade. Na natečaj je prispelo 237 del s šestih območnih izpostav v regiji. Sodelovalo je 34 mentoric z dvajsetih osnovnih šol, skupin in društev ter šest posameznih avtorjev. Strokovna žirija je za razstavo izbrala 46 likovnih del.«Tanja Pina Škufca, profesorica likovne pedagogike.

[1] https://www.artsy.net/article/artsy-editorial-teach-art-kids-mark-rothko

[2] Ibid.

[4]https://www.tate.org.uk/context-comment/articles/through-eyes-child