Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
13. maj 2026
obljubili smo, da bo nekaj okroglih oz. oglatih anekdot Mitja Gobca še dobilo mesto v Primusu. Ta iskrena pričanja nekega časa, ki jih zaznamuje duhovitost in medsebojna prijaznost in medsebojno zaupanje ljudi, ki nastopajo v njih, je za ta čas vsekakor osvežujoča in priča o elementarnem vzdušju v ljubiteljski kulturi, zaradi katerega je ta dejavnost lahko tako privlačna. Mladinske delovne brigade, danes sicer zgodba daljnih časov, so bile zagotovo eno tistih okolij, kjer je kultura dobila svoje posebno mesto in prevzela mnoge ljudi do te mere, da so se vključili v domača kulturna društva. Časi, kjer je mogoče tudi statistično dokazati, da je bila množičnost ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev na najvišji točki.
***
Brigadirji polagajo asfalt na avtocesti pri Novem mestu (vse fotografije: Muzej sodobne zgodovine Ljubljana)
Za APZ Tone Tomšič je bilo običajno, da se je zbor udeleževal delovnih akcij imenovanih »mladinske delovne brigade«. Tako smo bili na Lijaku in na regulaciji Pesnice. V času mojega prepevanja v APZ-ju smo leta 1957 šli na gradnjo avtoceste Ljubljana –Zagreb po Dolenjski. Dirigiral je Janez Bole, ki je bil katoliško vzgojen in v to tudi trdno prepričan. Zanj je bila tale »brigadna turneja« hud šok. A zdržal je, saj je bil še mlad.
Potovali smo na odprtem tovornjaku, sedeli na deskah položenih počez in se ustavljali v posameznih delovnih taborih. Naši poslušalci so bili povečini Skojevci in vojaki JLA iz vseh bratskih republik. Na Otočcu je bil sedež sanitete, kjer je bil »šef« naš pevec dr. Dušan Miss. V enem od taborov, mislim da je bilo to Kronovo, smo imeli nastop kar na travniku. Mi na nekih improviziranih praktikablih iz lestev, poslušalci na dolgih klopeh. Peli smo v glavnem partizanske in delovne pesmi. Pred klopjo v prvi vrsti so sedeli na tleh vojaki in z zanimanjem, verjetno prvič v življenju, poslušali pevski zbor. Bili so navdušeni! Eden je zavpil: »Jao, kakve pi … su ove Slovenke«. Drugi spet: »Ništa ne razumemo, pjevajte nam u cirilici«. Po koncertu smo dobili pasulj iz kotla in nadaljevali »turnejo«. Na tovornjaku smo seveda tudi peli na veliko začudenje kmetov, saj smo se vozili po lokalnih cestah skozi vasi. Nekateri so mislili, da so spet prišli partizani.
Zaključni koncert “turneje” je bil v Novem mestu, v Domu JLA. Za zbor so postavili praktikable. Opeke leže, na njih dvocolske deske – za pevke. Za moški zbor opeke pokonci, čez položeni plohi. Opozorili so nas, da naj stopamo na stopnice pravokotno na deske, da se ne bi kaj porušilo. Koncert je v celoti uspel. Za zaključek se je hotel Bole oddolžiti tistim v minulih dneh, ki niso razumeli slovenščine, torej vzkliku: »Pjevajte nam u cirilici«. Dodali smo odlično skladbo v 7/8 taktu Makedonsko oro Todorja Skalovskega (Ajde oro pokraj selo…). Na koncu skladbe smo se tako razživeli »na sedem…«, da smo z nogami in telesi cepetali po praktikablih. In glej; opeke so padle. Basovski ploh se le podrl v levo stran. Skrajno levo je stal naš odlični pevec in šaljivec Bogdan Potočnik – Toča. Padel je dol proti visokem podstavku z belim doprsnim kipom maršala Tita. V obupu se ga je oklenil, nato sta se objemala in majala sem in tja, dokler se nista v objemu umirila. Toča je v čistem mariborskem narečju vljudno rekel: »Oprósti Titek«. Seveda smo to slišali vsi in s tem je bilo koncerta konec. Niti Zdaj zaori… nismo več mogli zapeti.
