Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
3. april 2026
Naš literarni sodelavec Janez Dreu nam je posredoval nekaj pesmi iz svojega pesniškega cikla, imenovanega Macbeth na obisku pri Emi Bovary. Zanimivo razmerje: Shakespearov junak Macbeth, nesrečni škotski vladar, ki zaradi pomanjkanja lastne kreposti in podrejanja neizmernim ambicijam svoje žene pahne v nesrečo sebe in svoje bližnje, se sreča z junakinjo enega temeljnih romanov evropskega realizma Madame Bovary, žensko, ki mrzlično išče srečo v ljubezni, a enako kot Macbeth nesrečno konča v samomoru. Iskanje smisla in vsaj kančka sreče v fragmentiranem svetu odsevajo tudi vse tri izbrane pesmi iz omenjenega cikla.
***
CIKEL: MACBETH NA OBISKU PRI EMMI BOVARY
| Sončna roža
Sončnica blesti na polju od obronka do obronka — po soncu se obrača.
Semena nabutana z oljem, tiščijo njeno glavo k tlom — ne dovolí si vzeti žarkovja s sinjine.
Ljubezen vzklije na prvo iskro — negovanje je ves čas navzoče. Ne pustiš je na cedilu niti pred obilnim dežjem, ko opazuješ sivino jadrati brez cilja, niti ob orkanih in viharjih, ki lomijo, krivíjo.
Na poljano nosiš sebe, svoje najgloblje misli, da bi jo nahranil in pustil izpeti vse svoje stihe v azurno modri in karminu.
Pred zimo popolnoma doumeš, da je sončna roža, z žalostjo v sebi, glavo ukloníla — kakor ptica, ki nikakor ne more poleteti.
Tvoj trud je vihar odpihnil, pometál v znak — lahko samo še vse pobereš in strpaš v vrečo, kakor kámenje na njivi.
Gnezda
Votlost te objema, napolni in izprazni — kakor ob utrdbi na griču pod očaki, kot ob padanju v prepad z brezni in tolmuni. Ne vzdržiš več krhanja kámenja v bastiji — zidovje s špranjami reži v sivino jutra.
Ne vzdržiš več stiskov rok in objemov popkov, že zdavnaj v jadrih z vetrom na azuru — popkov, kjer polje tvoja kri.
Ne vzdržiš več sonca, lune, zvezd z repi, ki skrivaj potujejo po nebu, ki ni tvoje in ga sploh ne vidiš.
Špranje se zaljubljajo v vetrove, sobane so kot ledenice.
Gnezda popadajo po trati — s težavo jih pobiraš, skušaš urediti.
|
Zaklenjena ključavnica
Pod ključem si — v stolpu resnice in obupa, brez oken in brez vrat, je potihoma zaklenjena ključavnica.
Ne moreš se več poveseliti, kot nekoč s sosedi v zidanici — niti žalostiti, kot nekoč ob pogledih na gozdove brez dreves.
Ne najdeš ključa do vilinske pokrajine — gomile žalosti, veselja, se kopičijo pod srcem.
Počasi, s pritlehnostjo v plamenih, se smodi tvoja plemenitost.
Težko že pričakuješ in se spogleduješ s čudovitostjo trenutkov žarečih z vilinskim ognjem, ko boš spet nastežaj lahko odprl svoja vrata.
Takrat, že predolgo zaprta žalost in veselje zdivjata na prostost — navdaja te preplet žlahtnine in dragulji v žarenju — kakor pesem do notránjosti srca. |
Pregled ocene
Povzetek : Pesmi Janeza Dreua
