Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
18. januar 2026
Piše: Uredništvo
Prehod v novo leto je navadno čas, ko oblikujemo svoje načrte za nadaljnih 365 dni, pe tudi dlje naprej,. Tudi v ljubiteljski kulturi je tako- ljudje, ki vodijo društva in kuloturne skupine, morajo svojim članicam in članom vsaj okvirno predočiti, kako naprej. Kaj spreminjati, kako pridobivati nove člane, kako izboljševati pogoje dela, kako znova in znova vzpostavljati društvo kot prostor, kjer ljudje skozi kulturo rastejo in se družijo ter postajajo boljši, solidarnejši, bolj razumevajoči? Ter na ta način postajajo skupnost, ki daje svojemu okolju veliko dobrega.
***
Živimo v času, ko se zdi, da se je svet v nekaj letih skorajda v celoti izmaknil koordinatam, ki so mu omogočale spodobno preživetje. Epidemija, vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, energetske in podnebne krize niso le zunanje okoliščine, temveč simptomi globlje preobrazbe vrednot. Prav kultura – najobčutljivejši družbeni podsistem, ki ga ne poganja zgolj volja do moči – te premike zazna prva. In prav ljubiteljska kultura, nekoč nosilka skupnostnega duha, danes vse pogosteje ostaja brez glasu, prostora in zagona.
Resolucija o nacionalnem programu kulture 2021–2029 kulturi pripisuje povezovalno vlogo in poudarja pomen vključevanja prebivalstva, vseživljenjskega učenja ter razvoja kulturne zavesti pri mladih. Citiram njegovo temeljno stališče: »okrepiti vlogo kulture kot povezovalne in združevalne sile v javnem življenju«, čemur v eni od alinej dodaja nekaj konkretnejšega: »okrepiti vključenost prebivalstva v kulturno dogajanje, razvijati ljubiteljsko kulturo in zagotavljati KUV kot vseživljenjsko učenje – razvijati kulturno zavest in izražanje pri otrocih in mladih«. Mislimo, da je v obeh opredelitvah ustrezno zajet smisel ljubiteljske kulture. Iz te osnove velja razviti čimbolj ambiciozen strateški načrt (ponovnega) uveljavljanja ljubiteljske kulture kot bistvenega orodja kvalitetne družbene kohezije in njene estetizacije.
V teh splošnih, a vsebinsko pravilnih ciljih je bistvo ljubiteljske kulture: ne tekmovanje z vrhunsko produkcijo, temveč gradnja skupnosti, kultiviranje okolja in estetizacija vsakdanjega življenja. Vprašanje pa je, ali imamo danes še mehanizme, s katerimi bi ta potencial dejansko uresničili.
Pri ocenjevanju današnjega stanja danes z zaskrbljenostjo ugotovimo, da se je vloga ljubiteljske kulture zmanjšala ne le v meri, v kakršni se je nedvomno zmanjšala vloga kulture v družbi nasploh, marveč je upadla tudi v okviru kulturnega področja samega. A gre za področje, kjer je Slovenija vsaj po rezultatih raziskave EU iz leta 2017 o trošenju prebivalstva za kulturne dobrine in o participaciji v kulturi beležila odličen rezultat: medtem ko je bila pri oceni trošenj za različna umetniška področja med 27 članicami nekje v povprečju, torej med 11. in 17. mestom, je bila v oceni deleža neposredne participacije prebivalcev v kulturi na 5. mestu! Če hkrati vemo, da je prav v tistih letih EU začela neposredno participacijo v kulturi jemati kot enega temeljnih elementov evropskih vrednot, je umestno vprašanje, zakaj nismo znali tega človeškega kapitala bolje izkoristiti.
Dejstva zadnjih let namreč niso spodbudna. Vloga ljubiteljske kulture se je skrčila – ne le skupaj s splošnim zatonem kulturnega vpliva, temveč tudi znotraj samega kulturnega polja. Zakaj torej sistem, ki je bil prepoznan kot zgled, danes izgublja sapo?
Odgovora ni mogoče iskati zgolj pri nas, denimo v kulturni politiki ali posameznih vladah. Gre za širši kontekst razpadanja t. i. »evropskega načina življenja«, ki ga zaznamujejo agresivni individualizem, razkroj skupnostnega in pasivizacija družbe. Neoliberalna logika trga proizvaja množico parcialnih interesov, ki jih je mogoče združevati le pri površnih identifikacijah, medtem ko zahtevnejša področja – solidarnost, duhovnost, skupna odgovornost – ostajajo brez nosilcev. Ljubiteljska kultura, ki je po svoji naravi družbeno gibanje, v takem okolju izgublja temeljne pogoje delovanja.
K temu prispeva tudi organizacijska togost sistema. Vprašanje je, če naša organiziranost tega področja še sledi potrebam po raznolikosti in množičnosti ljubiteljstva. Prevelika prevlada strokovnih kriterijev in pregledniških logik pogosto potiska na rob društva, katerih osnovni namen ni vrhunskost, temveč prisotnost kulture tam, kjer bi sicer sploh ne obstajala. Raziskava o delovnih pogojih ljubiteljskih gledališč, ki smo jo opravili lansko leto, opozarja na ta problem. Občutek, da so mnogi prostovoljci potisnjeni v podrejeno vlogo, ni zanemarljiv – še posebej, če dogovori in partnerstva izgubljajo realno vsebino. Še zlasti, če komunikacija med društvi in med odgovornimi zaradi tega slabi in se pri mnogih poraja občutek, da njihovo delo ni veliko vredno. Ne gre le za naš notranji problem, marveč za problem pretežno lokalnih kulturnih politik, za katere se včasih vzbuja vtis, da so do orodij, ki lahko bistveno krepijo kohezijo skupnosti, povsem ravnodušne.
Leto 2026 zato zahteva jasen premik. Ključne točke delovanja ljubiteljske kulture so: močnejše in bolj enakomerno razvite lokalne kulturne politike; sistemsko povezovanje kulture s šolstvom in drugimi društvenimi področji; soočanje s strukturnimi težavami društev – od staranja članstva do upada zanimanja za zahtevnejše zvrsti; bistveno tesnejše sodelovanje med strokovnimi službami in društvi; ter nujna prenova zakonodajnega in upravljavskega okvira, ki mora v odločanje ponovno vključiti predstavnike ljubiteljske kulture same. In bistveno povečanje medsebojne komunikacije, kar bi moralo vzpostaviti odprti prostor dialoga, prežetega z medsebojnim upoštevanjem in spoštovanjem.
Če naj ljubiteljska kultura ponovno postane gibanje in ne zgolj administrirana dejavnost, mora znova dobiti prostor za strast, tveganje in skupnost. Postati priložnost za vsakega, da postane boljši in tudi pametnejši. In na koncu: ta prispevek ni napad na sistem, temveč poziv k njegovemu prebujenju. Čas za to ni jutri – je zdaj.
