PAVILJON OBJEMOV RADHARANI PERNARČIČ – CELJENJE SODOBNE DRUŽBE SKOZI ŽIVLJENJSKO PRIZMO STAROSELCEV

Skupnostni obred (vse fotografije: avtorica)

17. november 2025
Piše: Miša Gams
“Radharani Pernarčič, rojena leta 1979, pesnica, dipl. koreografinja/plesalka in dipl. kulturna antropologinja deluje kot interdisciplinarna umetnica: ustanovila je SENSEncePICNIC: platformo za raziskavo giba, senzibilnosti, izkušnje in percepcije, njen opus pa sestavljajo tudi plesne predstave in antropološke raziskave”, piše v njeni spletni predstavitvi (Pernarčič Radharani), bolj namenjeni razlagi njenega literarnega dela, a čisto dovolj za vznik radovednosti, kako lahko percepcija ranjenih ljudi in staroselcev deluje na nujno (ponovno) sestavljanje sveta vsakega posameznika in družbe nasploh. Miša Gams v svojem prispevku opisuje zanimiv, za večino od nas povsem neznani svet iskanja lastnega statusa in izročila staroselskih kultur in odkriva zanimiv način komunikacije z obiskovalci, ki  ga je uporabila avtorica razstave. Spet eden od projektov, ki nekdaj tako meglen cilj kulture kot sredstva za zdravje in boljše počutje osmišlja in na ta način širi področje umetnosti in kulture. Vredno branja in razmišljanja!

***

V mariborskem Kulturnem inkubatorju je med 3. in 7. novembrom 2025 potekala razstava glinenih skulptur, ki jih je interdisciplinarna ustvarjalka Radharani Pernarčič, ki v svojih delih združuje sodobni ples, pesništvo in vizualno umetnost, v manjši meri ustvarila sama, večinoma pa so nastale v procesu sodelovanja posameznikov, ki so bodisi s partnerjem oz. prijateljem bodisi s sorodnikom raziskovali medsebojne relacije (med katere prištevamo tako potlačene travme kot projicirane fantazije), ki so se vzpostavljale med sooblikovanjem gline. Nekaj glinenih izdelkov je tako nastalo kot del terapevtskega procesa zdravljenja ranjenih odnosov v Sloveniji, drug del pa je nastal kot produkt antropološko-umetnostnega raziskovanja staroselcev v Kanadi in na Finskem, kjer je avtorica tkala nove vezi, med katerimi so se nekatere materializirale tudi v obliki glinenih odtisov in miniaturnih skulptur. Radharani je v zadnjih dveh letih tako prepotovala »pol sveta« in iskala temeljna prapočela in duhovna izročila staroselcev, ki jih je transformirala v svoj projekt Paviljon objemov, ki je 13. oktobra doživel premiero v ljubljanski Cirkulaciji2 najprej s plesno predstavo, dva tedna kasneje pa še v Mariboru v obliki multimedijske razstave s koreografskim uvodom in zaključkom. V celoti gledano gre za zelo kompleksen in obsežen projekt, ki je bil na žalost medijsko precej zapostavljen, čeprav je v družbi individualizma in konkurenčnosti vsak poziv k vzpostavljanju skupnosti in celjenju ran razdvojenosti še kako na mestu …

Tako smo lahko ob vstopu v Kulturni inkubator (do katerega se je bilo ob predčasnem martinovanju le težko prebiti, saj se nahaja na Koroški cesti na mestu, ki ga zasedajo stojnice, mize, odri in ostale sejemske »ovire«) zagledali leseno krožno strukturo, znotraj katere se je nahajala glinena skulptura, iznad katere so potekale tanke strune, na katerih so bila napeljana številna glinena »peresca«, rezultat prstnih odtisov srčnih sodelavcev, ki so svoj izdelek predali avtorici, da ga je vključila na razstavo, kjer je v kombinaciji z drugimi »zavibriral« kot svojevrstni metafizični notni zapis znotraj precej obsežne inštalacije. Tik ob vznožju smo lahko zagledali tudi male glinene glavice z vbočenim predelom za oči, v katere so lahko obiskovalci nakapali roso, ki je bila skladiščena v malih stekleničkah. Ta simbolna gesta pristavlja kamenček k mozaiku zdravljenja travm staroselcev, ki so skozi zgodovino doživljali nasilno pokristjanjevanje in kolonizacijo pa tudi žrtev vojn in genocidov, ki dandanes umirajo po svetu. Njihove »solze« služijo kot spomin na številne nekaznovane zločine (posilstva, versko indoktrinacijo, prisvojitev teritorija, kolonialistično nadvlado itd.) pa tudi kot opomin, da ima zemlja (glina) v sebi moč, da lahko zaceli številne razpoke, ki zevajo v sodobni družbi. V »rosne« odprtine glinenih glav bo avtorica v nadaljevanju posadila semena cvetic in dreves, da bo iz njih nastalo novo življenje in upanje za zametek sveta, ki temelji na konstruktivnih in povezovalnih temeljih.

V visokih koritih smo lahko obiskovalci opazili številne glinene skulpture oz. modifikacije, pospremljene z grafičnimi kodami s podatki o njihovih avtorjih in avtoricah, ter »vaze« s fotografijami del, ki zaradi prostorsko omejenega letalskega prevoza niso bila pripeljana iz Kanade v Slovenijo. Ob enem izmed korit je bilo moč opaziti miniaturen zenovski vrt, pod njim pa vrč vode s svežo glino, ki je kar klicala po tem, da se jo na novo »zamesi«. Kot bi avtorica hotela obiskovalce pozvati, naj tudi sami na licu mesta ustvarijo glinen izdelek in ga priložijo k razstavljenim modelom … V vabilu k razstavi namreč subtilno zapiše: »Ker materija pomni vse, kar polagamo vanjo in nam poklanja prepotreben čut za odnos s sobitji in do njih. Predvsem pa do Matere Zemlje.« Nedaleč stran so se na dveh mali ekranih in na platnu vrteli videi, na katerih smo lahko opazili avtorico, ki se je kot nekakšen derviš vrtela sredi narave, kot da ekstatično išče vmesno točko med vnebozetjem in prizemljitvijo, pa tudi video z avtorico, ki ob staroselcu navija volno, medtem ko ji on razlaga svoje travme iz otroštva, ko je obiskoval katoliško šolo in so ga nekatere učiteljice iz dneva v dan psihično terorizirale v upanju, da mu bodo zlomile samozavest in voljo do življenja. Že v plesni predstavi Paviljon objemov, ki je v dveh oktobrskih terminih potekala v ljubljanski Cirkulaciji2, je Pernarčičeva kot osrednjo rdečo linijo prikazala dihotomijo med linearnim krščanskim ustrojem sveta in večdimenzionalno pogansko paradigmo, v kateri so vsa bitja medsebojno prepletena, saj je eden izmed glavnih prizorov vseboval drobljenje prej omenjenih glinenih glav s strani avtoritarne nune (v vlogi dramaturginje in teatrologinje Jasmine Založnik).

Ob zaključku razstave je Pernarčičeva s tišino in zatemnjeno svetlobo poskrbela za intimno vzdušje – okrog centralnega lesenega kroga, nad katerim se je dvigoval improviziran oltar, smo se razporedili obiskovalci, ki smo z radovednostjo prisluhnili razlagi njenega vsestranskega projekta, v središču katerega je bila težnja po iskanju skupnih (poganskih) korenin, tkanju medsebojnih vezi, »mesenju« prsti iz katere so narejene lucidne sanje in po obujanju skupinskih ritualov skozi čuječnost in staroverska izročila. Na trenutke je vzdušje spominjalo na indijansko kurišče, okrog katerega vsakdo pove svojo zgodbo ali zapoje pesem, ki so mu jo v otroštvu peli njegovi starši.

Celotno razstavo Paviljon objemov lahko razumemo skozi prepletenost vseh njenih rekvizitov, katerih tudi najmanjši delček, kot je npr. zrno peska ali košček glinene razbitine, predstavlja bistven gradnik mozaika, brez katerega čarovnija celote ne bi bila možna. Kot tudi ne bi bila možna brez njenih gledalcev, ki v nekem trenutku – bodisi s premikom kamenčka v miniaturnem zenovskem vrtu bodisi z vstavljanjem rose v neme glinene glave – postajajo vezni člen razstave, ki nam bo nedvomno še dolgo vzbujala številne asociacije, inspiracije pa tudi aspiracije …