Prozni prispevek (fantazijska zgodba), nadaljevanje novele Pod vrhom.

BRANKO CVIRN: SKUPNI DNEVNIK(I)

Objavljamo razmeroma obširen tekst Branka Cvirna, avtorja, ki smo mu v oktobru objavili novelo Pod vrhom (zveza: https://www.revijaprimus.si/2024/10/13/branko-cvirn-pod-vrhom/). Tokrat gre za nadaljevanje zgodbe, ki smo jo v predstavitvi avtorja označili kot tekst, ki je na robu fantazijske literature. In ker so Skupni Dnevniki nadaljevanje, je njihova značilnost enaka. 

Morda se bo komu tekst zdel težko berljiv, a se ga splača prebrati. Pogled na svet izpod kupole jadralnega padala je zgolj simbolna točka dveh junakov, ki svoje dvome, različne pristope do življenja in čudno privlačnost, ki vlada med njima, pogosto izražata na zapleten način, ki pač odraža njuno muko in grozo pred svetom, ki se kljub visokemu obzorju, s katerega ga zreta, kaže kot zaprt in dvoumen. Ki blokira odločitve, pušča v dvomu. Mar ni to podobno času, ki ga živimo danes?

 

***

 

 

Letenje (v dvoje)

Vzletela sva in letela, ne da bi se dobro poznala ali skupen let načrtovala, ter se zaradi rastočega  občutka, da bo nepredvidljiv let za naju prelomen in usoden, odločila vse doživeto  zapisovat v skupni dnevnik letenja.

Izmenično zapisovanje nama na začetku ni šlo najbolje, zato sva sklenila, da bova doživetja v skupni dnevnik zapisala šele potem, ko jih bova uskladila do za oba razumljive mere, in se s tem izognila lastnim dvomom, pretiravanjem in nesorazmernostim, ki sva jih jemala kot sestavni del vsemogočih višav in pomanjkanja trdnih tal.

 

Uvod (oba)

Kar zgodilo se je, kot se praviloma zgodijo vse prelomne in nepričakovane stvari, brez nedvoumne in jasne napovedi. Poplava, orkan, potres, udarec kometa in podobne nazivane stvari, ki po, v s težavo usklajenem mnenju, nastanejo, ko se sestavita, združita ali prekrijeta vsaj dva pogoja. Preveč vode in premalo prostora. Srečanje vlage in zračnih gmot. Drsenje ploskve in upirajoči se ji rob. Srečanje tavajočega kosa ledu in ogromne privlačne gmote.

Ter v najinem, precej vsakdanjem primeru, nepredvidljiva uporniška osamljenost, in nenadzorljiva zagledanost drug v drugega. Prva naju je nevede ponesla v nevarne višave, druga prisilila, da sva to počela skupaj.

Letela sva visoko in hitro. Pod nama bežeče dosegljive  stvari, kot so gozdovi, gore in reke, sva ocenila kot lepe in znane. Nedosegljive,  kamor sva prištevala sonce, oblake in luno kot skrivnostne in tuje. Zdelo se nama je, da se trudijo ena drugo podrediti ali prilastiti, ali pa se  z njo spojiti na kar se da neopazen način, kar pa jim uspeva le tu in tam in za kratek čas. In ko sva vse seštela, sva dojela, da ravno nevidne ali neopazne spremembe delajo svet zoprn in hkrati lep, konflikten in usklajen, razklan in povezan obenem.

Bližnje stvari so z navajanjem na pasti leta postale vse bolj zanimive in pomembne. Padalo zmaj je deloval kot osameli jezdec, veter se je odzival kot vodnik, najina oprema kot živ pomočnik, zrak kakor neviden opazovalec.

Zaradi različnega navdušenja nad impozantnostjo stvari in doživetij, ki sva jih sprejemala, osvajala in zapuščala, sva si, da bi se čimbolj zbližala, obljubila iskrene opise vsega, kar naju je, in bi naju lahko združevalo. Pristankov, postankov, obratov in prevratov. Strahov, poškodb in bolezni. Napredovanj, padcev in razkrite resnice. Ne glede na to, kako, kje in zakaj bi nastali. Posamično, v dvoje, ločeno, ali naenkrat.

Za naju je bil to čas, ko sva bila neskončno srečna, nepredstavljivo ranljiva, in neomajno prepričana v mejno početje.  

 

On

Ko si med preletom mesta, ki ti v nasprotju z menoj ni sprožal strahu in odpora, od mene zahtevala, da poiščem njegove prednosti, sem se- ker mest nisem maral-  začel izgovarjati na neizkušenost in neznanje. Moje oklevanje te je vidno prizadelo, saj si verjela, da sta skupno učenje in vzajemno spoznavanje bistvo najinega leta, kar si vztrajno ponavljala vse dokler na tvoj predlog nisem pristal.

Premagan in stisnjen v kot, sem se posvetil opazovanju mesta s prikritim namenom, da povem o njem čim manj, ter ga opišem na način, da bo zate še vedno ustrezen,   zame pa čim manj stresen.

Med vijugavim preletom mesta sem ti tako napol v krču razlagal in opisoval, da me v parkih najbolj pritegnejo enolično prelivajoče se barve, na hišah  nesorazmerne oblike, pri množici ljudi gibanje in pogledi, na avtih oblike in velikost, v prometu hitrost in način vožnje, na križiščih nervozna ustavljanja, na pločnikih nepotrpežljiva umikanja, na izvozih nasilna izrivanja, ravnih cestah premetena prehitevanja, vidna nervoza na parkiriščih in silovita speljevanja v križiščih.

Moj opis se ti je zdel preveč splošen, enoznačen in premalo natančen, zato si precej premišljeno in domišljeno, predlagala, da se spustiva nižje in mesto doživiva bolj pristno, neposredno, in manj osebno. Predlogu sem oporekal le do poljuba in dodane razlage, da bova tako lažje odkrila bolnišnico, kjer ti bodo oskrbeli rane od padca, čemur nisem ne mogel in ne znal nasprotovati.

Od takrat dalje sem zaradi rastočega strahu, da se bova med spuščanjem zapletla v bližajoče se strehe, antene, dimnike in zvonike, podzavestno iskal možne poti in površine za morebiten izsiljen padec ali nepredviden pristanek.

Moje nelagodje se je z nižanjem višine leta večalo, tvoje razpoloženje s približevanjem mestu izboljševalo, kar sem sam spretno prikrival, ti pa nespretno razkazovala. Na mojo srečo,  sva kaj kmalu zagledala bolnišnico, ter se ne da  bi ti dovolil ugovor, sunkovito dvignila in usmerila na  njeno streho, ki je bila, na najino veliko srečo, prirejena za pristanke nujnih zračnih prevozov, kamor sva vsaj tisti trenutek, spadala tudi midva. Jaz kot nestrpen voznik, ti kot resna  bolnica.

Pristanek je bil trd, in prihod v prostore bolnišnice neprijeten, saj so naju na hodniku ločili,  ne da bi mi smeli povedat, kje točno boš, kaj bodo počeli s teboj, kako dolgo te ne bo nazaj in kakšni so sicer  izgledi. Med tvojim počasnim izginjanjem v dolgem, z ljudmi napolnjenem hodniku, si me gledala nežno in ljubeče in neprestano ponavljala, da bova ne glede na vse,  kmalu spet letela in dosegala svoje pričakovane cilje.

Po tvojem odhodu sem obstal med gručo sebi  podobnih ljudi, s katerimi sem se tu in tam, da bi se rešil mučnih misli,  vzajemno opazoval, spogledoval, poslušal, in vključeval v kratke pogovore. Nekateri čakajoči so bili bolni, nekateri so bolne spremljali, nekateri, kot jaz sam, so na bolne čakali, vsi pa se v glavnem spraševali, kaj bo sledilo, kdaj se bo zgodilo, in, ali so pripravljeni na najhujše.

Sčasoma so me, ne da bi imel nad tem nadzor, začeli motiti nestrpneži, ki so neprestano hodili sem in tja, kot bi hoteli pobegnit pred trenutkom, ki nujno  ki pride. Med njimi so me skrbele tiste  izjeme, ki so s sklonjeno držo nakazovale, da so se vdale, in da jim ni za nič več mar. In me obenem navduševali stoični odločneži, ki so se z gledanjem v strop trudili dojeti izgubo svoje moči in nadzora, zaradi česar sem se jim sčasoma z veseljem pridružil.

Nedolgo zatem, je hrupno in pompozno prisedel prepoten možak, ki me dregnil brez opravičila ter začel govorit brez povabila.

»Narava je krivična.« Zvenel je, kot da gre za  edino možno resnico.

»Lahko da… Lahko, da ne ve za nas.« Govoril sem nejevoljno.

»Ve, ve! Ker, kjer smo, smo ravno zaradi nje.« Zvenel je vidno jezen.

»Mogoče ima pomembnejše delo.« Počutil sem se kot odvetnik.

»Nič ni pomembnejšega od izgube. Praznine! Bolečine!« Govoril je vse glasneje.

»Mogoče se dogaja… Nehote. Nevede…« Počutil sem se izčrpan.

»Ne! Ne more se. Vse ima vzrok in posledice. Vse! Se strinjate?« Stopil je pred mene, kot da čaka na moj vseveden odgovor, in ko ga ni dobil, nadaljeval. «Očitno ste prvič tu. Govoriva raje o čem drugem. O… Vas!« Zazrl se mi je v oči. «Videl sem, kako vas je gledala. Slišal, kaj vam je govorila. Zato sem prišel. In še vztrajam. Vam dajem še eno možnost.«

»Ni treba. Kmalu bo… Ozdravela. Prišla nazaj…« Nasmejal sem se, in čeprav sem vedel, da bi bilo prav, da bi ga vprašal, na koga ali kaj misli, in kako dolgo že čaka, a  tega nisem storil, saj sem se bal, da bo začel govorit o nečem, česar nočem slišati. O nesmislu in smislu bolečine. Kaj je prav in kaj narobe. Zakaj bi moralo biti življenje za vse enako srečno in dovolj dolgo…

Zakaj tega se v prostoru, ki meji na smrt in življenje ne dela. Kjer se jasnina in bistvo izgubljata. Postavljata na novo. Obračata drug ob  drugega…. Nisem se ne mogel in ne hotel pogovarjat.

V zraku je obvisel molk, in ko ga je minila potrpežljivost, je momljaje vstal, zamahnil z roko in skoraj  rohneče dejal. »Njo sem narobe ocenil. Vas precenil.«

Po njegove odhodu sem se zastrmel v strop, in začel verjeti, da boš kmalu ozdravela, ne da bi me skrbelo, kdaj in v kakšni meri.

 

Ona

Bolniška soba je izgledala kot urejeno skladišče kovinskih postelj. Zaželela sem si, da bi bil na eni od njih. Me držal za roko. Kot si me med nevarnimi deli poleta.

Zapisano v dnevnik, ne da  bi se uskladila.

Stene in zasenčena okna so delovale, kakor da so tam le zaradi mimo hodečih, da bi ti ne zvedeli ali videli, kako trpimo.

Upala sem, da te bom videla hiteti  mimo, slišala klicati  moje ime, videla oči, kako me iščejo… Pa te nisem! Niti v sanjah.

Vesela sem, da si se smejal, ko si to bral.

Oprema je govorila brezoseben jezik. Prostor se zdel kot kletka. Zdravnica je delovala napol odmaknjeno in ne vidno zaskrbljeno.

Poškodbe se ji niso zdele hude. Moj primer da v primerjavi z drugimi ni nujen. Obnašala se je, kot da bi mi hotela reči, da svoje stanje  ne vidimo prav.  

Močno me je povila  in naročila močna zdravila, ki sem jih prejela v žilo, zato sem  sčasoma izgubila popoln nadzor nad samim sabo. Ne, nisem se počutila bolje, saj mi ni znal nihče povedat, kdaj prideš. Če sploh…

Po kratkem spancu sem sunkovito vstala. Poiskala čisto toaleto. In sedla. Začelo me je mrazit. Se mi mračit. Najbrž zaradi samote. Zdravil. Vonjav. Beline…

Med vračanjem iz hladne toalete sem gledala v tla. Bala sem se. Novega okolja.  Pogledov. Spremenjenega videza.  Opaženih sprememb na slabše. 

Na posteljo sem padla vzvratno, in se zavila v grobo, veliko odejo, kot da bi iskala zaklon pred minevanjem. In vsem kar prinese.

Vneseno v dnevnik, čeprav si nasprotoval.

Po še enem prejetem zdravilu, sem se podzavestno skrčila in zazrla v stene. Zdelo se je, kot da sem na pokopališču, kjer  premikanja ni, otopelost  zapovedana, in razgledovanje grešno. Zdaj vem, zakaj mi je to všeč.

Med prisotnostjo bolniških sester se mi je čas ustavil. Prihodnost se je spremenila v preteklost.

Čas je izginil, ko je umrla soseda. Vztrajanje je izgubilo smisel . In čas je stekel  nazaj, ko sem videla bolj bolne od sebe in jim hotela pomagati, ne da bi vedela kako.

Nekdo je vstopil, nas pogledal in sedel. Zrak je postal drugačen. Prežet s posebnimi vonji, ki jih nisem znala ločit med seboj.

Po dodatnih tabletah me je bolelo veliko manj in tudi drugače. Pravzaprav mi je bilo na trenutke celo prijetno.

Na novo prebujena sem se počutila kot prerojena, in ko sem jim to povedala, so mi čez čas rekli, da lahko odidem, saj da je stanje poškodb in ran že dovolj dobro.

Med odhajanjem sem zašla. Se izgubila. Iskala izhod do tebe. Te tu in tam te s kom zamenjala, in jim, še sama ne vem zakaj, govorila, da vdati se ni enako, kot sprijazniti se. Vdajo da se strahopetci, sprijaznijo koristoljubni, oboje pa počnejo poraženci. Ne boj se, nisem govorila o tebi. Prej o sebi.

Kdaj sem komu kar tako povedala in pokazala, da hočem in znam leteti.

V zraku se imam v oblasti. Nadziram želje in potrebe. In ja, začeli so se me izogibat. A  tisti, ki ne znajo, nočejo in si ne upajo leteti.

Priznam, da sem te našla s kar nekaj sreče. Deloval si, kot da sem te ujela na begu. In me, namesto, da bi mi odgovoril, strastno objel. Jaz pa sem potrebovala besede. In jih še vedno. Saj veš katere!

 

Oba (eden ob drugem, neusklajeno)

Čakala sva na ugodno smer vetra, in ni naju skrbelo, kdaj se bo pojavil. Trdno objeta sva sledila toku reke, ki bi lahko naju pripeljal do morja ali  v odročne doline, občasno opazovala od življenja vrveče mesto  ter iskala besede, s katerimi bi si povedala, kaj čutiva drug do drugega, in kako si zamišljava pot in cilj .

Nenaden prihod helikopterja in silovit piš ob njegovem pristajanju, naju je ujel nepripravljena, ter naju dvignil višje kot sva hotela,  zato sva se proti reki spuščala s preveliko hitrostjo in pod prestrmim kotom (polna adrenalina), in se nerodno in nehote zapletla v vrhova ogromnih dreves. Kar se nama je naprej zdelo smešno, sčasoma groteskno.

Nad reko sva visela kot lutki, ki iščeta rešitev – sprejela bi vse in vsakogar -, a ko sva ugotovila, da nihče ne ve, kje sva in kaj hočeva, sva se lotila iskanje rešitev.

Ugotovila, da je padalo zmaj trdno zagozden v veje vseh debelin in oblik, da visi pod čudnim kotom , in je delno poškodovan, kar naju je še posebej skrbelo.  

Voda, ki je tekla pod nama, je bila deroča in temna , zato se ni dalo razbrati, kako globoka je, ali so v njej nevarna bitja, rastline, za katere bi se lahko zataknila, stvari, na katere bi morebiti padla, če bi skočila.

Zaradi negotovega položaja, ki naju je začel spravljati v bes in večati napetost med nama, sva se odločila poiskati rešitev  in potem brez oklevanja storiti,  kar je treba ().

Na koncu sva se, nemočna in strta, odločila, da bova jadralno padalo poskusila rešit z nagibanjem in nihanjem v vse smeri. Naprej, nazaj, levo desno, gor in dol, sem in tja, enkrat usklajeno in drugič le naključno (ne glede na to, da sva se vedela, da lahko narediva več škode kot koristi). In čeprav se nama je tak poskus zdel neumen in nevaren, sva verjela, da je to boljše kot brezplodno čakanje, zaradi česar lahko tudi umreš. Med začetnimi nežnimi nihaji sva se zabavala , in med brezupnim poskakovanjem in norenjem poskušala najti ritem , kar pa se je zgodilo le poredko..

V tej splošni zmedi, ki sva jo dojela kot kazen, je padalo zaškripalo in zapelo, kot da ima vsega dovolj , in se močno nagnilo. Zatopljena v reševanje nisva prepoznala znakov, da se bliža neurje, ki se jena najino srečo

, iz uničevalca preobrazila v rešitev.  Ravno nevihta naju je iztrgala z vrhov dreves, in naju začela nositi kot dve nemočni lutki .

A s premišljenim manevriranjem se nama je sčasoma uspelo dvigniti vsaj toliko,  da sva našla varen  položaj za letenje.  

 Oba (ločeno)

Ko se je najin polet malce umiril, sem ocenil stanje jadralnega padala, pa tudi najino. Spoznal sem, da vsi potrebujemo počitek, in predlagal, da pristanemo v gozdu.  Nisi  se strinjala in  mi začela dokazovati in me prepričevati, kako škodljivi so nenujni postanki. Kaj vse da prinaša nadaljevanje letenja.

Menjavanje načrtov na poti do sreče, je greh. Ustavljati se po nepotrebnem, kopičenje slabih navad. Hipno odločanje, nepotrebno izpostavljanje. Kazanje šibkosti, sramotno samopomilovanje. In še bi lahko naštevala, če bi si priznal, da nisi pripravljen na… Občasno iti čez sebe. Se otresti starih navad. Sprejeti nove pogoje…  

In ne, za nikomer ne ponavljam izrečenih fraz. Izoblikovalo mi jih je letenje. Ki se mu začenjaš izogibat! Zakaj že?!  

Dobro veš, da ne moreva leteti ves čas in za vsako ceno, ne da bi upoštevala vreme, lastno stanje, sposobnosti zmaja, in okolico, ki naju obdaja. S tem načinom življenja bi pristala na neke vrste samomor. Principe postavila nad smisel. Se oklicala za nezmotljiva.

In ja, vztrajam, da je tu in tam treba čustvom dati mir in čas, da se lahko postavijo na isto raven, in pameti dovolit, da se usmeri v isto smer. Vem, tebi zveni kot predaja. Meni kot nov, boljši in tudi razumen začetek. Zakaj odkimavaš?!  

Ne razumeš bistva. Tega nisi smel predlagat na točki, ko je vsak poljub znova in znova potrdil pravo smer. Oklevanje proži dvom, ali se odločava prav in v dobro obeh. Predvsem pa ne v trenutku, ko je  najhuje za nama. Pred nama obljubljen raj. Ker ko enkrat skočiš, moraš doskočit. Razen če… Se razkriva tvoja druga plat? Negotova. Preračunljiva. In si se začel igrati igro…

Ni res! Res pa je, da smo prišli do roba. Takšni ne moremo naprej. Razen če znaš predvidet smer vetra, veš kako se prebit skoz nevihto, kaj storit v brezvetrju, in do kdaj, in kaj vse, bo še vzdržalo padalo. Ter midva. In da bo mera polna, še vedno ne veva, ali je smer prava, sva na vzdržni višini…  

Utihni! Preden te zasovražim! Sploh veš, zakaj si mi postal všeč?! Zaradi  svoje preudarne  nežnosti! Te lepe, v začetku prikrite prikupnosti! A pod njo skrite  jasne  odločnosti. Ne pa…

Briga me! Za vse. Za let, pristanke, tvoje besede. Rad bi se predal svojemu občutku za realnost, si postavil dosegljive  cilje…

Stoj! Opuščanje pravil vodi v anarhijo. Muhasto obnašanje v razdor zveze. Postavljanje mej do konflikta.

Tega  si ne smeva privoščit. Ne po vsem, kar sva doživela, in veva drug o drugem. In jaz vem več kot dovolj! Ti pa več, kot si pričakoval. O meni, sebi in naju obeh. Kar te bega. In ne znaš predelati. Zriniti v prave predale. Kar ne spada v tvoj koncept navad. In da bi se izognil svojim slabostim, hočeš pristati. Preusmeriti tek dogodkov. Na novo določit cilj. Ponoviti, kar je že za nama! In to le zato, ker se bojiš zveze. Zdaj veš, zakaj sem prepričana,  da ne smeva pristati?!

Vse kar vem, je, da me zapuščaš. Ker bolj kot mene, na tebi lasten način, ljubiš le let in obožuješ cilj! Brez njiju  si prepuščena sama sebi. Svojem značaju. Ki zna samo hiteti in drveti! Si želeti več in bolje…

Preostane ti samo eno. Skočiti! In  dokazat, da imaš prav. Ali ostati in končno verjeti, da je vse kar sva počela, edino prav!

Ne, ne morem ostati. Ti pa ne pristati. Kaj bova?!

Molila! In se prepustila… Zato sva vzletela! In letela. In zdaj letiva, letiva.

 

Oba

Ja in ne. Ne in ja… Oh, le kje je ta, ki ve, kaj je prav.

Objavljamo razmeroma obširen tekst Branka Cvirna, avtorja, ki smo mu v oktobru objavili novelo Pod vrhom (zveza: https://www.revijaprimus.si/2024/10/13/branko-cvirn-pod-vrhom/). Tokrat gre za nadaljevanje zgodbe, ki smo jo v predstavitvi avtorja označili kot tekst, ki je na robu fantazijske literature. In ker so Skupni Dnevniki nadaljevanje, je njihova značilnost enaka.  Morda se bo komu tekst zdel težko berljiv, a se ga splača prebrati. Pogled na svet izpod kupole jadralnega padala je zgolj simbolna točka dveh junakov, ki svoje dvome, različne pristope do življenja in čudno privlačnost, ki vlada med njima, pogosto izražata na zapleten način, ki pač odraža njuno muko in grozo…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: Bodite prvi !

Objavite komentar