BRANKO CVIRN: POD VRHOM

13. oktober 2024
Tokrat objavljamo del proznega teksta, ki nam ga je poslal Branko Cvirn. Predstavil se je zgolj skopo, kot ekonomist, ki že več kot 20 let deluje v poslovnih vodah, a vse bolj skuša gojiti pisateljevanje – ne zgolj proznih tekstov, marveč tudi pesmi. Žal je zavrnil tudi objavo svoje fotografije, napisal pa je, da je nekaj svojih del že objavil v nekaterih revijah in publikacijah. Takole je zapisal:  “O sebi lahko povem mogoče le še to, da se poskušam razvit v vseh literarnih zvrsteh. Največ časa posvečam prozi, sledijo igre in na koncu poezija (prilagam vam nekaj sklopov pesmi, ki sem jih napisal daleč nazaj, razporejene so kronološko, od prvih, romantičnih iz otroštva, preko razmišljujočih iz srednjih let, do pretresljivih iz poznih srednjih let). Zadnje čase me zanimajo tudi druge zvrsti pisanja, vključno s poljudno znanostjo-filozofija, psihoanaliza, sociologija ter znanost, kot so fizika, primarno astronomija, biologija človeka- iz česar izvira nastajajoče delo Porozna luknja, ter krajša že napisana dela Neprestani zapiski, Misli kar tako, Premišljevanja, Uvodniki.”

Ko sva kramljala (preko e- pošte) o problemih njegove proze, je priznal, da mu je bližja od slovenske slovnice pravzaprav angleška, kar navaja na misel, da je v svoji karieri veliko posloval s tujino in je hvalevredno, da seje iz tega “globalnega” jezikovnega oklepa reševal s tem, da je trdo delal na svojem literarnem talentu, tako da mu truda in vztrajnosti ne gre odrekati.

Cvirn tako na nek način ostaja neznanka in kdo se utegne malce zmrdovati nad tekstom, ki ga objavljamo. A nekaj gre Cvirnu priznati: njegovo besedilo govori o neobičajnem ambientu, neobičajnih situacijah in tudi o neobičajnih dialogih, a katerimi  njegovi literarni junaki komunicirajo med seboj. Vse skupaj nekako spominja na skandinavske bogove, ki v samotnih gorskih višavah premišljajo o svetu in situacijah, na nek način precej oddaljenih od stvarnega, na drugi strani pa tako blizu današnjemu svetu, ki mu gre stik s bližnjim tako slabo od rok. Zgodba, ki ima močne primesi popolnoma fantazijske, včasih skorajda bizarne zgodbe, v kateri pa pazljivo branje najde marsikaj zanimivega. Svet gorskih višav je leden, neusmiljen in ponuja le malo izhodov – a včasih se to zgodi, pa čeravno pod vrvmi jadralnega padala.

***

POD VRHOM

Vrhova

Ostra svežina, fascinanten razgled, objem neba in občutek uspeha so med končnim prebijanjem na vrh delovali globoko sprostitveno in navdihujoče lepo, ter trajali vse dokler nisem tik pod vrhom spoznal, da ima gora dva enakovredna vrhova brez jasne označitve, kateri je višji in kateri je tisti, pod  katerega bi lahko vpisal svoje ime in posvetilo kot dokaz, da sem uspel.

Hodil sem iz enega na drug vrh, stal pod njima, ju primerjal in ocenjeval, da bi odkril prevladujočega, vendar se je njuna višina spreminjala glede na moj položaj in držo telesa, ter bila odvisna od kota svetlobe in velikosti senc. Kdaj celo od tega, kateri mi je bil v določenem trenutku bolj ali manj všeč.

Zatopljenost v odkrivanje razlik je presekal močan udarec hladnega vetra, ki me je s pomočjo upora in teže nahrbtnika vrgel na tla. Zvlekel sem se v prelaz, se ulegel na nahrbtnik in poskusil ocenit stanje vremena in lasten položaj. Sonce je odhajalo in mraz prihajal. Imel sem podplutbe in premalo toplih oblačil. Malo vode in nič hrane. Nekaj malega izkušenj in veliko volje. Bil sem omejen na vrhova in slabo viden. Podrejen sluhu in odvisen od dotikov. Izpostavljen. Slabo zaščiten. Prepuščen lastni iznajdljivosti in muhavosti vremena.

V odrgninah, ki jih je povzročil  padec sem začutil boleč mraz. Na nebu odkrival nove in nove zvezde. Trk trpljenja in užitka sem doživel kot še en spopad dveh trajno prisotnih nasprotij, in po tihem upal, da bosta tudi tokrat znala sobivati in se prelivati, kot jima je to uspevalo ob bližajoči se ozdravitvi ali prihajajočem orgazmu.

Med opazovanjem oranžnega zatona sonca sem opazil, da se vrhu približuje pretirano suh moški. Hodil je počasi in brezvoljno, ne da bi enkrat samkrat pogledal vrh ali ocenil pot pred seboj, kar sem razumel za  nespoštljivo in samovšečno. In glede na kraj in čas kot neodgovorno in nevarno.

Tik pred vrhom je obstal in začel dvigovati in spuščati pogled v nebo in tla. Ujet med prihajajočim mrakom in zahajajočim soncem je deloval kot pokvarjena igrača. Groteskno drugačen.  Ni oddajal znake topline, zaskrbljenosti in radovednosti. Gibal se je, kot da hoče izgledat strog in zoprn. Nedostopen. Odločen.

Mesečeva svetloba  je začela nadomeščati sončni sij.  Z roko si je zakril oči, kakor da ga moti naraščajoča svetloba lune. »Ni ti všeč?«, sem ga kar se je dalo glasno vprašal. Nejevoljno, govoreč bolj sam sebi, je zašepetal. »Pričakoval sem, da bom sam.« Ni odgovoril, ampak komentiral, kar je potrdilo moje dotedanje mnenje o njem. »Hodiš v mraku. Si brez opreme. Ne zanima te vrh. Kaj te žene?« Z  oči je umaknil roko, in pogledal v moj smer. »Nadzor.« Zvenel je resno, čeprav se mi je odgovor zdel smešen. »Nad kom? Se misi malo uštel?« Umaknil je pogled. »Nad sabo. Šele ko sem omejen, mi uspeva biti znosen.« Zvenel je, kot da mu je višina stopila v glavo. Pogledal me je in sledil mojem pogledu, ko sem se, da mi ne bi bilo treba komentirat njegovih izjav, zastrmel v vrhova.

Pričakoval sem, da bo zadnjo razlivajočo se svetlobo obzorja izkoristil za hiter prihod do vrha. On pa je samo stal, zato sem prisiljeno vljudno in vabeče dejal. »Zakaj ne prideš? Dokončaš začeto?«

Sedel je, in se obrnil stran od mene. »Ne zanima me.« Imelo me je, da bi ga zgrabil in zvlekel na vrh, kjer bi ugotovil, čemu se odreka. Trudil sem se ostati miren. Mu pokazati, kdo vse sem. »Pozen si. Zakaj?« Glavo je obrnil k nebu, in se zastrmel. »Moral sem se jim izogibat. Uporabljat daljše poti. In ti? Zakaj si obstal?« Glede na način odgovarjanja in postavljanja vprašanj sem predvideval, da se namenoma spreneveda in laže, zato sem se v navalu jeze, zlagal še sam. »Da bi ga izkusil v njegovi skrajni obliki. V nočni lepoti in polnočni moči. Boš videl, ko prideš…«

Dvignil je roko in me prekinil. »Utrujen sem. Potrebujem mir in počitek.« Stopil sem z enega vrha na drugega, in med hojo govoril počasi in glasno. »Tik pod vrhom?! Ne verjamem ti.« Vstal je in se zazrl v dolino. »Prepričuješ sam sebe. Dolgočasiš me.«

Moje oči, ki so se navajale na temo, so se do konca razprle in usmerile vanj. »Žal mi je, da si obupal. Nekoč boš to obžaloval.« Med govorjenjem sem sam sebi zvenel pametno, a po njegovem molku začel dvomit, ali sem se izrazil na dovolj jasno. Me bo razumel?.

Med plitvimi vzdihi je govoril z različno dolgimi premori. »Spominjaš me na zapor. V njem ni nikoli in nič tako kot izgleda.«

Vrgel me je iz tira. »Zapor? Kako je tam?« Zajel je sapo in govoril v zlogih. »Zanimivo in naporno. Govoriš, kar ti koristi. Vidiš, kar hočeš. Slišiš, kar moraš. In misliš na stvari, ki te držijo pokonci.«

Nisem vedel, kaj naj rečem, kaj komentiram, kaj vprašam, zato sem  čez čas, najbrž zato, da bi ga razumel  kot žrtev, nadaljeval: »Si bil zaprt po nedolžnem?«

Popraskal se je po glavi, kar sem razumel kot slab znak. »Govoril sem kar tako. Hotel sem, da utihneš.« Nesramno opombo sem poskusil prezreti  z neposrednostjo. »Utihnil bom, če mi poveš, kdo točno si, in kaj res hočeš?«

Skomignil je, in stopil korak v mojo smer. »Tu in tam  prijeten človek, ki ga težko vzdržujem, tu pa tam pa  čudak, ki se ga ne znam in ne morem otrest.« Zvenel je, kot  da ne razume samega sebe…

Zato me je začelo zanimati in skrbeti, s kom točno bom preživel noč. Na kaj se naj pripravim. Kaj naj pričakujem?

»Si raje dober ali slab? V čem najbolj uživaš?« A delovalo je, kot da me ne vidi. »Slab, ko sem brez vsega. Dober, ko tega ne vem.«

Tipaje sem šel do drugega, od njega bolj oddaljenega vrha, in iskal prikrit pomen. »Govoriš o mojem nahrbtniku? Palicah? Topli obleki? Preko noči si jih lahko razdeliva. Deliva na pol.«

Zamahnil je, kot da ga ne razumem. »Ne. Nič ne potrebujem. Ne še.« Takrat bi dal vse, da bi se vsaj na kratko razsvetlilo in bi videl njegov izraz na obrazu. »Ne veš. Ugibaš.« Njegov glas je bil vse bližje. »Ni potrebe, da te skrbi. Nočem tega, kar imaš ti.«

Počutil sem se, kot da me vleče v past. Me nalašč poriva v zmedo.. In čez čas, da bi prekinil mučen molk, rekel. »Kakorkoli, ne glede na najine besede je pred nama mrzla in temna noč. Hladen veter in izpostavljen vrh. Se zavedaš tega?« Zvenel je odločno.

»Seveda. Podcenjuješ me. Napačno ocenjuješ. « Nisem in nisem mogel ugotovit, ali se njegovih besed o moči in odločnosti bojim, ali se ju veselim. Mi bosta škodovali ali pomagali. »Se veseliš jutra?« Molčal je, kot da premišljuje o neki oddaljeni stvari, in je z mislimi nekje drugje.

»Jaz se ga. Zelo! Da bom lahko končno odkril, in vsemu svetu razkril, kateri vrh je višji.« Govoril sem s prekinitvami, saj sem pričakoval, da se bo mojim besedam smejal. Jih posmehljivo komentiral.

»Lahko sta enaka.  In potem?« Lunin sijaj je postajal svetlejši, zrak hladnejši. »Ne! Ni mogoče. Loči ju vsaj kak milimeter. Štrleči kamen ali odlomljena skala. Boš videl!« Obrnil se je proti luni. »Moram naprej. Nekam, kjer bom imel nadzor.« Za trenutek se mi je zdelo, da sem te besede že slišal. Hotel sem ga vprašati, kdaj jih je izrekel. Kje vse se je pred tem že potepal. A preden sem uspel še karkoli reči, se je začel oddaljevat. Sestopati. Postal sem nemiren. Se začel kriviti, ker bom po neumnosti morda ostal sam. »Počakaj! Ne odidi, preden ne odkrijem, kateri je višji!«

Ni se ustavil, obrnil, še zamahnil ne, in v luninem odsevu je izgledal kot človek, ki beži pred celim svetom.

Z neba

Prebudil sem se. Počutil sem se izgubljen. Premrzlo glavo izvlekel počasi in pazljivo. Nakazovalo se je jutro. Svetloba na obzorju je rastla, zvezde in luna izgubljaje sijaj. V zraku je bila posebna svežina in naokrog pravljična tišina. Še zadnjič sem se do konca zavlekel v spalno vrečo, in delno zaščiten pred ostrim jutranjim mrazom čakal na prve neposredne žarke sonca, ki bi me ogreli in spravili v pogon. Med čakanjem sem iskal način, s katerim bi natančno določil najvišji vrh. Z vrvmi iz nahrbtnika, palicama, ki sta ležali v prelazu, jermeni, ovitimi okoli pasu?. Ker z meritvami te vrste nisem imel skoraj nobenih izkušenj in sem premogel le nekaj borne teorije, sem se bal, da rezultatu ne bom nikoli povsem verjel. In se, brez slabe vesti na koncu odločil, da bom vrh v skrajnem primeru ustvaril. Vidno znižal enega od vrhov. Odnesel ali odbil z njega večji kamen ali manjšo skalo. Šel do točke, da bom glede njegove višine v vseh pogledih povsem prepričan, da je nižji.

Noč me je spremenila. Pomembne stvari od nepomembnih ločila na novo. Cilj je prišel na prvo mesto. Čas je postal pomembnejši kot pravila.

Prvi sončni žarki so prodrli skoz spalno vrečo, ter počasi ogreli sončno stran. Iz nje  sem se izvlekel na hitro, in si natančno ogledal oba vrhova. Prvi žarki so ju odeli v oranžno. Delovala sta nekako kontrastno. Hladno, topla. Počasi in pazljivo sem se razgibal, pretegnil, pregledal opremo, in si čestital, da sem preživel noč brez večjih poškodb in pretresov.

Naenkrat sem izza hrbta zaslišal piskanje. Prekinjali so ga ženski kriki navdušenja in strahu. Se nerodno  obrnil. Proti meni in gori je drselo zmajsko padalo, ki je hitro izgubljalo višino in smer  letenja, ter z žensko, ki se je trudila uravnati, da bi ga izravnala.

Legel sem na tla in čakal, kaj se bo zgodilo. Ženska je trdo pristala nedaleč stran, in platno padala je postopoma prekrilo vrhova in mene. Pričakoval sem ženski krik, šelestenje padala in vlečenje vrvi. Dočakal tišino. Skoz platno je prodirala nejasna svetloba. Sunki vetra so padalu spreminjala obliko, in ga odvisno od njihovih smeri, vlekli v zrak ali pritiskali ob tla.

Uspelo mi je dvigniti platno. Padalo sem nekoliko zvlekel na stran, umaknil bližnje vrvi in zagledal bled, a od olajšanja nasmejan ženski obraz. »Živa si! Si cela?« Stegnil sem roko in čakal njen odziv. »Ne vem. Težko se premikam.« Sklonil sem se in se je nežno dotaknil.  Po površnem pregledu sem  ugotovil, da ne krvavi, vsaj obilneje in vidno ne.

»Kje in kaj te boli?« Zaihtela je, me prijela za roko in mirno rekla. »Obe nogi. Srednje. Vse bolj in bolj.« Mi počasi spustila roko, in legla.

»Smiselno jih je pretipat. Smem?«

Stisnila je zobe, globoko vdihnila, večkrat prikimala, in šepetaje rekla. »Smeš. In kaj za vraga počneš na gori ob tej nori uri?«

Med iskanjem poškodb sem govoril počasi in zbrano. »Prišel sem pozno. Prepozno, da bi ugotovil, kateri vrh je višji in se še varno spustil v dolino… Mislim, da imaš zlomljeno peto. In kolk.«

Stisnila je zobe, in jezno zavpila. »Prekleto! Težko se bom odletela. Letela v zamišljeno smer.« Zvenela je jezno.

»Kako to, da si pristala tu in na tak način?« Gledal sem jo v oči, in ker jih ni odmaknila, sem ji nogi pokril s ponjavo padala, in se ulegel k njej. »Ne vem. Samo letela sem in za nič več mi ni bilo mar. Vem pa, da moram od tod. Čimprej!« Njen glas je postal grobo odločen.

»Počakaj. Potrpi. Najprej morava ugotovit, ali se lahko premikaš.« Dvignila je platno, ki jo je deloma prekrivalo.. »Težko. A vendar za silo gre.« Med nežnimi gibi nog je poskusila prikrit bolečino.

»Zakaj si jadrala tako visoko? Očitno previsoko?« Globok vdih ni obetal iskrenega odgovora. »Hotela sem se dotaknit neba!« Delovala je kot omamljena. »Neba?! Saj se ga ne da. In prvi vtisi?«

Obrnila se je k meni. »Podcenila sem ga. Kakšno stvar sem narobe ocenila.« Ni delovala razočarano. »Se ga da sploh oceniti? Primerjat s čem?« Na ustih se ji je razlezel vabeč nasmeh. »Seveda se ga da. V resnici je le en velik medo, ki sem si ga želela, kot bi si ga vsak, trdno objet.« Zvenela je prepričljivo.

»Poznaš koga, ki mu je uspelo?!« Pogledala me je v obraz. »Da bi razumel nebo, moraš poleteti. Se mu predati. Si upaš?« Govorila je izzivalno in počasi »Vse si upam. Samo prepričati me je težko.« Dotaknila se mi je roke. »Mi samo ugajaš, da bi dobil kar hočeš, ali misliš resno in govoriš pošteno?«

Z jasnim vprašanjem, me je stisnila v kot. Počutil sem se nadigran. Podrejen. Negotov. Kar se je izražalo v besedah. »Glede česa vsega? In kaj točno? Pravkar sva se spoznala in…««

Prijela se je za nogo, in jo poskusila premaknit. »Neumnež si. Ki ne zna lagat. Predlagam, da narediva načrt za odhod. Jasen in kratek.« Govorila je, kot da morava pobegnit.

»Ko zaključim z goro. Meritvami. Napisom. Zato sem tu. Sem prišel.« Dvignil sem ponjavo, kar se je dalo visoko, in izrisala sta se obrisa obeh vrhov.

»Stori kar moraš, in to takoj! Se strinjaš, da nimava več veliko časa?« Zdela se je preveč neposredna. Besede pretirane. Ideje skrajne.

Poskušal sem jo umirit. »Šele zora je. Počivaj. Si vzemi čas. Mene čaka delo.« Prijela me je za glavo in gledala v oči. »Uh, ko bi zdajle videl svoje oči, bi se nehal upirat.« Vedno me je prehitela in naju vodila po svoji poti, zato sem obrnil smer. »Oglej si ju, in oceni, kateri je višji.«

Dvignila je glavo, si ju na hitro pogledala, pokazala desnega in glasno rekla. »Ta je. Kar se vidi celo iz neba. Od daleč. Vseh smeri. Zdaj veš, zakaj je koristno letet?! Se dvignit iznad svari?!«

Naredil sem korak proti, po njenem, višjem vrhu. »In dokaz da je višji?« Spustila je glavo in se nasmejala. »Lepši je. Na daleč izstopa po obliki. Že veš, kako visoko in daleč si upaš letet?« Znala je ostro zarezat in nepopustljivo čakat odziv.

»Potrebujem dokaz, ki bo veljaven za vse.« Med spuščanjem z vrha sem popravil nekaj gub padalu , in sedel pred njo.

»Ne obstaja. Že veš, ali si naju sposoben odpeljat stran od tod?« Zvenelo je vabljivo in odbijajoče, in nisem vedel, kaj je prevladujoče.

»Prehitevaš. Pritiskaš brez potrebe.« Prijel sem jo za nogo, da bi preveril oteklino. »Samo govorim ti, kar bi moral vedet že sam. Obstal si. Čas pa se ti izteka. In z letenjem ga najlažje dohitiš in prehitiš. Si to vedel?« Stisnila mi je roko, me gledala v oči, in vznemirjeno čakala odgovor.

»Let mine. Jaz pa iščem nekaj, kar traja. Stoji za vse čase.«

Pamet me je od nadaljnjega pogovora odvračala, dotik pa je  hotel več in več. Vse več. Na kratko se je nasmejala, in ob dvigu noge od bolečine skremžila obraz. »Hodil si, in se izgubil na vrhu. Zakaj že?« Nisem čisto razumel pomena vprašanja in zato izrekel stvari, o katerih sem premišljeval večino časa, in so se mi tisti trenutek zdele pomembne. »Vem kaj hočem. Kako to doseč. Kaj s tem počet.«

Nasmejala se je, in mi položila nogi v naročje. »Torej?! Do kdaj še misliš govorit, kar se lepo sliši? Kdaj povedati, kar je res?« Zazrla se je v nebo, in ga gledala s pretiranim spoštovanjem. »Ne veš, kdo sem.« Spustila je glavo, in si namestila že oteklo nogo. »Ni mi treba. Ljudje smo si v glavnih in pomembnih stvareh tako enaki. Te smem poljubit? Na kratko. Z občutkom. Da bova vedela, pri čem sva.« Zvenela je, kot da bi imela s tem neskončno veliko izkušenj. »En sam poljub… In že boš vedela, da bi lahko letela skupaj?!« Zamahnila je z roko in sedla. »Nebo me je naučilo pomembne resnice. Če bi hoteli stehtali vse kar obstaja, bi morali imeti neskončno veliko tehtnic. Kar pač ni mogoče. Se strinjaš?!«

Prikimal sem, čeprav se mi je trditev zdela brez vsebine. Nebo ne govori. Vsega se ne da tehtati. Med premišljevanjem me je poljubila na lica, in se naslonila na moja prsa.

»Odločaš se hitro. Ves čas hitiš. Letaš sem in tja. Zakaj in kam?« Pogledala me je. »Na to vprašanje si boš lahko čez čas odgovoriš sam. Ker ko letiš, izgleda svet drugačen.« Postal sem nemiren. »Tudi na gori. In še kje…« Prijela me je za lice. »Če bi razmišljala po tvoje, ne bi bila ob tebi. Te vabila k sebi.« Počutil sem se premagan. Objela me je okoli vratu. Počutil sem se nelagodno. » Na trenutke se mi zdi vse skupaj… Preveč enoznačno.« Slišal se je njen zmagoslavni smeh. »O tem ti govorim. O drznosti! O drugačnem življenju! Torej?«

Težko sem ji sledil in še težje nasprotoval. »S čim od povedanega se celo strinjam. Ne pa z vsem.«

Sedla je, in me objela. »Ni treba. Dovolj je, da si želiva istih stvari. Skrbi. Pozornosti. Dotikov. Zanikaj, če znaš in si upaš?« Postalo mi je vroče. Izgubljal sem se v občutkih, ki jih nisem poznal.

Jutranjo sonce je segrevalo zrak, najina telesi, skale, in čeprav je postajalo zadušljivo, sem užival v tišini, ki jo je naenkrat prekinil njen odločni glas. »Najti moram način, da premagam bolečino. Da nama omogočim odhod od tod.« Njej se je naenkrat mudilo, sam pa bi najraje obležal in ležal, dokler se mi ne bi samo od sebe razsvetlilo, kateri vrh je višji.

»Ne mudi se. Imam še nekaj vode. Povojev. Tablet v nahrbtniku.« Preveval me je občutek, da tega ne bi smel izreči. Govorit o stvareh, ki zahtevajo čas.

»Tablete! In to mi poveš šele zdaj?! Takoj ko jih pojem, greva! Dogovorjeno?« Trudil sem se odgovorit na način, da bi zadovoljiv za oba. »Velja. Ko se vpišem. Pustim sled.« Verjel sem, da si s tem kupujem še nekaj časa za premislek. Njeno ozdravitev. Polegel sem jo na bok, ji dal tableti z vodo, in ker jih je zahtevala še več, na hitro vstal.

»Ko sonce dokončno vzide, odletiva. Takrat je najmanj vetra.« Ulegla se je na trebuh in se začela razgibavat, ne da bi jo zanimalo kaj si o tem mislim. Čutil sem, kako jo boli. Trpel, ko je stiskala zobe. »V zraku me boš moral poslušat. Počet, kar ti bom rekla.« In sem jo v napol jezi, ker je ni zanimalo moje mnenje, vprašal. »Bo padalo zdržalo oba? Ali bova igrala na srečo?« Nasmejala se je. Zadržano in všečno. »Ko pokažeš zobe, si še bolj privlačen. Samo ugrizni me ne!« Z roko je pokazala na desni vrh. »Iz tega bova poletela, da bova letela čim višje in čim dlje. Pomagaj mi do njega.«

Počutil sem se ugrabljen. Bolj kot sem se upiral, bolj so se zategovale vezi, in manj sem vedel, kaj še naj, če sploh kaj in kdaj. S poskoki in mojo pomočjo je prišla do vrha. Lotil sem razvozlavanja padalskih vrvi, ravnanja gub  padala, in med tem večkrat preveril, ali se nama kdo bliža. Nikjer nikogar, čeprav sem si želel, da bi se pojavil še kdo, in povedal kaj, kar bi vse v trenutku spremenilo. Mi povrnilo izbiro.

Med razvozlavanjem zadnjih vrvi sem opazil, da v vrh kleše črke. »Kaj počneš?« Vprašanje je ni presenetilo. »Vpisujem ime.« Nisem ji ga povedal. »Ne poznaš ga.« Pogledala me je s posebnim žarom. »Napisala sem, Midva.« Zdelo se je premišljeno. Dobro načrtovano. In malo podlo. »Midva sta lahko katerikoli par na svetu.« Opazovala je napis in popravljala napake. »Ampak samo midva bova vedela, kdo je to.« Končala je. Delovala zadovoljno. Ponudila mi je improviziran pas za padalo. Sedla na napis, naju pripela, preverila vrvi. »Daj! Potegni vrvi, vstani, in se odrini!«

Brez premisleka sem potegnil za vrvi padala, in ko se je v padalo ujel veter, sem postal prepričan, mi nama nekaj manjka, ne da bi vedel kaj. Dvignila sva se, zajela veter, se nagibala sem in tja, in letela. Vse se je bilo vse bolj oddaljeno. Gora je postajala vse manjša. Vrhova sta se sčasoma zlila. Objela me je, me usmerjala, božala, se smejala, kdaj od bolečine zavpila. Jaz se nad letom prikrito navduševal, od njenih dotikov drgetal, ob nevarnostih zatiskal oči, in nemo izvrševal, vse kar je rekla. Veter naju je naenkrat dvignil, in ko naju je nesel vse višje in višje, me je spreletel občutek, da naju odnaša v smrt.