Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Lina Braša je od vseh finalistov finalistk, ki smo jih do sedaj predstavili, najbolj skrivnostna. Poslala nam je kratko predstavitev, ki skorajda bolj skriva kot odkriva identiteto talentirane, razmišljajoče pesnice, ki pa nam je poslala zgolj eno nekoliko obširnejšo pesem in dva kratka pesniška utrinka. Zraven je lirična fotografija človeških odtisov v pesku, kar lahko asociira na misli in sledove mnogih, ki si delijo ta svet. Ji ne zamerimo te drugačne samopredstavitve – morda je v svoji nenavadnosti še najbolj zvesta osebi, ki jo je oblikovala.
Takole pravi o sebi:
Lina Braša je svoj odnos z literaturo začela gojiti v osnovni šoli s pisanjem dnevnikov in posvojitvijo knjižnice za svoj drugi dom. Sčasoma so se dnevniki prelevili v zapisovanje razmislekov, vtisov, sestavkov, verzov ali toka misli. Na neki točki je v njih začela prepoznavati poezijo. Ob posebnih priložnostih jo je delila s prijatelji_cami. V zadnjem desetletju so bile nekatere pesmi uporabljene kot teksti ali idejne podlage v skupnostnih gledaliških predstavah in performansih. Besedo in poezijo tako tudi prepleta z gibom in fizičnim gledališčem.
PESMI
| diskurz
izgubljajo se besede izgublja se način kako govorimo o stvareh
bolijo, bolijo besede ciljna skupina kaj se od mene pričakuje merjenje učinkov naročnik promocija dosegati cilje
projekt na projekt nič pričakovati
svoboda na svobodo kjer bomo vsi umrli od osamljenosti a končno svobodni saj nikogar ne potrebujemo
|
A lahko prosim,
si z nekom delim življenje, kot si ptice med sabo delijo nebo.
čas uškatličiti da postane preteklost. |
