JUBILEJ BIG BANDA RTV SLOVENIJA

Big Band RTV Slovenija in Tadej Tomšič – foto Matej Grgić

25.februar 2026
Piše:Nina Novak
Z recenzijo glasbene zbirke, ki jo je izdala založba plošč RTV Slovenija ob 80. letnici Big Banda, se v Primus po treh letih vrača naša sodelavka Nina Novak Oiseau, ki sicer pokriva glasbeno področje. Jubilej orkestra, kakršen je Big Band RTVS je kajpak velika stvar, saj gre za edini stalni (profesionalni) orkester pri nas, ki ima velikanski vpliv na mlade glasbenike, ko se ti odločajo o svoji nadaljnji karierni poti. Seveda pa tudi na ljubiteljske ustvarjalce, saj prispevajo mogočen delež k izboru repertoarjev, s svojo virtuoznostjo pa tudi predstavljajo dober zgled za dvig kvalitete ljubiteljskega muziciranja, saj slovenska jazz scena vendarle ni majhna.

***

Plesni orkester Radia Ljubljana in Jože Privšek, leto 1966 – foto arhiv RTV Slovenija

Big Band RTV Slovenija kot eden najstarejših jazzovskih orkestrov na svetu, katerega pričetek neprekinjenega delovanja sega v leto 1945, je lani, leta 2025, obeleževal osemdesetletnico in ob tej priložnosti pod etiketo ZKP RTV Slovenija v sodelovanju s tretjim radijskim programom ARS izdal zbirko posnetkov, naslovljeno 80. Možnih načinov, kako proslaviti ta jubilej, je bilo zagotovo več, a sta se produkcijska ekipa in umetniški vodja Big Banda RTV Slovenija Matjaž Mikuletič odločila za prerez trinajstih avtorskih skladb članov aktualne postave tega edinega profesionalnega jazzovskega orkestra v Sloveniji. Ob tem se je denimo ponujal vsaj še izbor najpomembnejših arhivskih posnetkov, skozi katere bi se poslušalec na enem mestu seznanil z različnimi vsebinsko-interpretativnimi usmeritvami tako orkestra kot njegovih članov,  pa nabor najuspešnejših skladb iz njegove osem desetletij dolge zgodovine, ki bi v ospredje postavil družbeno vlogo orkestra, ali skupek tistih skladb, ki so kakorkoli utrle pot novim glasbenim krajinam na naših tleh. Kateregakoli od naštetih izborov  bi orkester lahko posnel znova v prearanžirani in današnjosti prilagojeni obliki, vendar  je s takim pristopom prej kakor današnji čas, to postavo in trenutno aktivne glasbenike v središče zanimanja postavil tudi preteklost.

Plesni orkester Radia Ljubljana in Bojan Adamič (verjetno najstarejša fotografija) – foto arhiv fonoteka RTV Slovenija

Odločitev za avtorske skladbe svojih aktivnih članov  tako bolj kot karkoli drugega nakazuje stremljenje orkestra k nadaljnjim dosežkom in novim izzivom, hkrati pa izpostavlja njihove veščine. A  neodvisno od tega se je vsaj za trenutek treba ozreti tudi v nekdanjost, brez katere bi ne bilo dosedanjih uspehov, ki so dandanes v spodbudo članom big banda ter ostalim uveljavljenim glasbenikom.  Še bolj kot to pa  v navdih tistim, katerih glasbena pot se nahaja na začetni stopnji oziroma tistim, ki o resni, profesionalni karieri jazzovskega glasbenika šele premišljujejo. Prav v povezavi s temi zadnjimi je bila namreč vloga orkestra v slovenskem prostoru od nekdaj nepogrešljiva, saj big band za marsikaterega poslušalca, še posebej pa za mladega glasbenika predstavlja vstopno točko v svet jazza.

Plesni orkester Radia Ljubljana, skrajšano PORL, je leta 1945 ustanovil svetovljansko naravnan in umetniškim formam zavezan Bojan Adamič, ki je big band navkljub nenaklonjenosti oblasti vodil vse do šestdesetih let ter zanj tudi komponiral. Nasledil ga je Jože Privšek, vrhunski vodja, dirigent, skladatelj in aranžer, kateremu gre pripisati zasluge za to, da je orkester več desetletij deloval na najvišji ravni, kar mu je navsezadnje omogočilo številna snemanja za radijske ter televizijske hiše po vsej Evropi. K temu je v veliki meri pripomoglo njegovo skrbno izbiranje članov orkestra, kar je sčasoma privedlo do tega, da so vrste big banda popolnili izključno šolani glasbeniki, ki so bili poleg vsega izvrstni improvizatorji. Je pa v času Privškovega delovanja orkester doživel nekaj sprememb; med drugim se je iz Plesnega orkestra Radia Ljubljana preimenoval v Big Band RTV Ljubljana, po osamosvojitvi Slovenije pa v Big Band RTV Slovenija, torej v  ime, s katerim se ponosno predstavlja še danes.

Plesni orkester Radia Ljubljana in Bojan Adamič, leto 1971 – foto arhivska dokumentacija RTV Slovenija

Po Privškovi upokojitvi leta 1992 je vodenje orkestra prevzel Lojze Krajnčan, ki je zaradi te vloge pozavno kmalu odložil, v tandemu s Tadejem Tomšičem – gre za edina stalna dirigenta in aranžerja Big Banda RTV Slovenija – pa za pester nabor stilno raznolikih repertoarjev skrbi še danes. Potrditev tega se kaže tudi na jubilejni izdaji, ki s posameznimi elementi posega tako po swingu kot fusionu, funku, etnu in latinu, odvisno pač od primarne naravnanosti posameznega avtorja, sicer člana orkestra, jazzovsko akademsko izobraženega glasbenika ter kar praviloma virtuoznega solista.

Vsak po skladbo so prispevali Blaž Jurjevčič (klavir, klaviature), Primož Grašič (kitara), Aleš Rendla (bobni), Lenart Krečič, Tadej Tomšič, Primož Fleischman, Adam Klemm (saksofon), Tomaž Gajšt, David Jarh, Darko Sedak-Benčić, Antonio Geček (trobenta), Klemen Repe (pozavna) in Krajnčana (L. Krajnčan, Žigan Krajnčan), ki se na ta način pod vodstvom obeh dirigentov predstavljajo kot umetniško celovite osebnosti. Da pa bi že tako bogat instrumentarij še dodatno razširili, so se članom orkestra pridružili različni gosti. Če omenimo le nekatere: Petra Vidmar z vibrafonom odpira kompozicijo White Bossa (Jurjevčič), Ž. Krajnčan s skromnimi vokalnimi vložki zgoščuje avtorsko temo Don’t Keep the Love Waiting, Lázaro Amed Hierrezuelo Zumeta pa poleg tega da igra tolkala (Years to Come, Don’t Keep the Love Waiting, Tribal Talks) z vokalnim delom etno obarva Tribal Talks (Fleischman). Več kot zadostujejo sicer že sami solisti iz vrst nacionalnega jazzovskega orkestra, saj močan, prepoznaven izraz premore večina njih. Morda  pa v tem pogledu  vendar najbolj izstopajo Krečič (United We Stand, tudi Stari grehi – nove zablode), Sedak-Benčić (Step by Step), Gajšt (Waltz for 80’s, Gratitude, ob tem pa še A Ballad Worth the Wait) in Fleischman (Waltz for 80’s, Tribal Talks), medtem ko v avtorskem smislu na svoje odlike opozori doslej s tega vidika nemalokrat nekoliko zapostavljen Jurjevčič (White Bossa).

Skladbe niso napisane ali aranžirane posebej za to priložnost – večinoma so v preteklosti že bile vključene v samostojne izdaje svojih avtorjev – a z njimi orkester dokazuje prisotnost izrednih improvizatorjev, solistov in glasbenikov, ki jim skupinska igra ni tuja, kar v enaki meri kot za pihalno-trobilno velja za ritem sekcijo. Izdaja zveni celovito in dovolj razgibano, da zadrži pozornost poslušalca, izjema so le nekoliko nepotrebni, celo šablonski solistični vložki na bobnih, vključeni v niz prvih treh kompozicij (United We Stand, White Bossa, Step by Step), v katerih gostuje v splošnem glasbeno še kako izdelan Bruno Domiter. Poleg tega trenutna postava jazzovskega orkestra radio-televizijske hiše na piedestal postavlja uigranost in moderen zvok, ki je odraz današnjega časa, v katerem sicer vse izhaja iz preteklosti, vendar se stika z najrazličnejšimi vplivi. In v prav tem duhu Big Band RTV Slovenija slavi svoj osem desetletij trajajoč ponos – z veličastno  tradicijo, prilagojeno sedanjosti in našemu prostoru.