Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Liu Zakrajšek
Dano Grigorceo sem spoznala v Piranu, na literarnem večeru Prevajalnice, na katerega je prišla na povabilo JSKD. Najprej nisem vedela, da je pisateljica, a me je očarala njena topla, iskriva energija, ko sva skupaj sedeli za mizo v glasni restavraciji, kjer smo se dobili pred branjem. Spomnim se, da sem pomislila, da že dolgo nisem spoznala ženske s tako pomirjujočo in samozavestno energijo in zanimanjem za vsakega človeka, ki sedi za nagneteno mizo poleg nje. Tistega večera sem v dar prejela njeno novelo z naslovom Dama z magrebskim psičkom. Na platnici knjige sem prebrala, da se je avtorica rodila v Bukarešti in da danes prebiva v Zürichu, ki je tudi dogajalni kraj njene skoraj sto stranske pripovedi o starejši balerini Anni, poročeni ženski iz visoke družbe in njenem razmerju s prav tako poročenim mlajšim moškim, vrtnarjem po imenu Gürkan, s katerim se nekega dne srečata v parku ob Zuriškem jezeru.
Tako nas Dana Grigorcea mojstrsko opomni na to, kako je pravi smisel umetniškega iskanja na koncu vendarle čustveni svet, ki ga soustvarjamo z drugimi in da kljub vseživljenjskim naporom svoje identitete ne moremo v celoti oblikovati sami, da torej hkrati smo in nismo koreografi lastnih življenj.
Novelo, ki nas z lahkotnim pripovedovanjem in razgibanim jezikom nemudoma posrka vase, najbolj odlikuje prav pisateljičina sposobnost, da nam pred oči pričara zaljubljenca iz mesa in krvi. V nasprotju z novelo Antona Čehova Dama s psičkom, iz katere je avtorica črpala snov pa tudi sam naslov, sta lika pred nami, Anna in Gürkan, tokrat v zamenjanih vlogah. Balerina Anna je dostojanstvena, nekoliko hladna in zelo ponosna ženska, ki se redno spušča v afere z moškimi, kljub temu, da ima moža. Njen odnos do ljubezni je kvečjemu brezbrižen. Tako izvemo, da se sploh ne spominja imena armenskega baletnika s katerim je imela bežno afero, čeprav jo je zaprosil za roko in ji predlagal selitev v Haag in tamkajšnjo poroko. Anna pove, da je poroko zavrnila »zaradi stalnega deževnega vremena« v Haagu. Na drugi strani je Gürkan, plašen moški nižjega sloja, ki se je poročil zelo mlad in težko sprejme krivdo, ki jo čuti ob ljubimkanju z veliko bolj izkušeno Anno. Ko se njuna kratka afera konča, se vrne domov k ženi. Toda Anni ne izgine izpred oči.
Liu Zakrajšek: “Najprej nisem vedela, da je pisateljica, a me je očarala njena topla, iskriva energija, ko sva skupaj sedeli za mizo v glasni restavraciji, kjer smo se dobili pred branjem. Spomnim se, da sem pomislila, da že dolgo nisem spoznala ženske s tako pomirjujočo in samozavestno energijo in zanimanjem za vsakega človeka, ki sedi za nagneteno mizo poleg nje.” FOTO: Mardiana Sani/METROPOLITAN
Sama se odpravi na potovanje v Benetke, da bi pregnala ljubezenske občutke do njega. Vendar se kljub razkošnim restavracijam v katerih poseda in dragemu hotelu v katerem spi, počuti popolnoma izpraznjeno. Zanimivo je, da je Anna plesalka – novela je prepredena z njenimi razmišljanji o umetnosti in plesu. Anna je ponosna, da so njeni prijatelji umetniki iz določenega kroga, ki jih lahko z možem gostita na večernih zabavah, Gürkana pa že na začetku označi kot ”primitivnega”. Vendar se globo v sebi sprašuje zakaj v sodobni umetnosti ni več čutnosti in zakaj je umetniški svet opeharjen vizij, a poln administracije, menedžerjev in agentov. Njeno umetnosti polno življenje ji pravzaprav ne nudi nikakršnih vzvišenih občutkov, kar spozna, ko jih doživi z moškim iz njej povsem tujega okolja. Kot ženska, ki je življenje vselej skušala izkoristiti do konca in užiti karkoli ji je ponujalo, se nenadoma znajde sama s seboj in slutnjo, da »ljudem ni dano, da bi dojeli toliko lepote in da nam primanjkuje ponižnosti, s katero bi lahko to lepoto brez zadržkov sprejemali«. Anni se upre družba vseh ljudi iz njenega okolja, celo njene najboljše prijateljice, uspešne baletke. »Kakšna izguba časa, ti prijatelji, ki se imajo za umetnike!« pomisli, ko se srečata in pogovarjata o nepremičninah in torbicah. V noveli nam avtorica tako oriše dvojnost sveta in varljiv videz človeških življenj.
Vse prav zares ni, kot se zdi. Annin intelektualni notranji svet namreč njene vzbrstele ljubezni ne zna spremeniti v idejo ali koncept, v strogo načrtovano koreografijo čustev. Gürkana se zato odloči ponovno poiskati v njegovem mestu, kjer jo šokira, da živi »v pustinji«. Tako nas Dana Grigorcea mojstrsko opomni na to, kako je pravi smisel umetniškega iskanja na koncu vendarle čustveni svet, ki ga soustvarjamo z drugimi in da kljub vseživljenjskim naporom svoje identitete ne moremo v celoti oblikovati sami, da torej hkrati smo in nismo koreografi lastnih življenj.
