Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
15. marec 2026
Piše: mag. Leila Turk
Slovenci smo skorajda neposredni sosedje krajev, ki so nekakšne svete zgodovinske točke evropske, torej tudi svetovne civilizacije. Blizu je Grčija, kjer so stari Grki na Peleponzu postavljali njene temelje, le dober streljaj zahodno pa se blešči starodavni Dubrovnik, ena od zibelk visoke renesanse s svojo izjemno arhitekturo in kulturo. Držić, Gundulić – ah, kakšna imena stare literature! Ni nenavadno, da je mesto prevzelo našo potopisko g. Turkovo, kot pač prevzame vsakogar, ki najde tak kraj takorekoč na pragu svojega doma… Po eksotičnih destinacijah, od Peruja do Dominikane, ki so na drugi polovici našega planeta, je njen umirjeni “pristanek” v tem mediteranskem mestu zagotovo vreden vaše pozornosti.
***
Prvič sem Dubrovnik obiskala še kot študentka. Bila sem v tistih letih, ko svet najbolj diši po svobodi, možnostih in brezmejnosti morja. S prijateljico Romino sva se usedli v avto in se zapeljali po obali Jadrana – vsaka ovinkasta cesta, vsaka borova senca je bila kot nov začetek. Najin cilj? Jezikovni seminar v Dubrovniku, kjer so se zbirali študentje, profesorji, in – kot se je izkazalo – celo žena slavnega Jorgeja Luisa Borgesa. Ko sem jo videla, mirno in rahlo otožno, sem prvič zares začutila, da besede in občutja lahko povezujejo svetove, ne glede na jezike.
Med prostimi trenutki sva z Romino obhodili celotno obzidje Dubrovnika. Vroče je bilo, kamni so žareli pod poletnim soncem, a pogled na mesto – to morje streh, tlakovcev, ladij in zgodovine – je bil kot dih, ki te za hip ustavi in slika, ki se za vedno vtisne vate. Tam, visoko nad vrvežem, se ti mesto razkrije drugače – kot kak razprti dnevnik, v katerega vpisuješ stvari, ki ne minejo.
Drugič sem v Dubrovnik prišla sama, bolj odrasla, bolj mirna. Bila sem na poti po Dalmaciji in se odločila, da si vzamem čas za ta južni dragulj. Tokrat brez urnikov, brez seminarjev – samo jaz, kamere, zapiski in vonj soli in nekaj prijateljev. Eden od vrhuncev tega obiska je bila nepričakovana priložnost, da smo obiskali dom legendarne pevke Tereze Kesovije. Tam, na njenem vrtu, med sivko in vrtnicami, nam je zapela par pesmi. Njen glas je bil prekrasen – topel in močan kot mesto samo – neuklonljivo in z dušo.
Dubrovnik – ali kot so ga nekoč imenovali, Ragusa – je več kot samo mesto. Je živa knjiga. Pristaniško, zgodovinsko, elegantno in trmasto, s kakimi 41.000 prebivalci, a z občutkom velemesta za dušo. Leži čisto na jugu Hrvaške, stisnjen med morje in skale, in že stoletja tam ponosno kljubuje času.
Ko se sprehodiš po Stradunu – tej kamniti aveniji, kjer vsak korak zazveni kot šepet iz preteklosti – zlahka pozabiš, v katerem stoletju si. Cerkev sv. Vlaha, Orlandov steber, Knežev dvor, frančiškanski samostan… vse diha zgodovino, a z neko svežino, kot da so kamni sveže umiti z dežjem in soljo. Najlepše pa je mesto od zgoraj – s trdnjav Minčeta ali Lovrijenac, kjer veter prinese glasove iz preteklosti: besede mornarjev, trgovcev, diplomatov, in pesnikov. Dubrovnik je bil nekoč pomorska republika – mala, a vplivna. V 15. in 16. stoletju je njegovo bogastvo izhajalo iz pameti, ne iz orožja. Znali so govoriti, pogajati se, in verjeli v moč kulture. In zdi se, da prav ta duh še vedno prežema mesto.
Leta 1979 so staro mestno jedro uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine – skupaj s Plitvicami in Dioklecijanovo palačo v Splitu. In prav je tako. Dubrovnik je muzej na prostem, poletno gledališče skozi vse leto, a vsakdo, ki je z njim, je lahko tudi sam del njegove mrazstave – sediš, piješ kavo, poslušaš klape in bereš časopis. Lahko si turist, a se vsak hip mirno pretvarjaš, da si domačin. To je kraj, kjer so lahko doma vsi.
Ko sem se tistega večera sprehodila po obzidju, sem pomislila na svetega Vlaha – zavetnika mesta, čigar podobe najdeš povsod: na obzidjih, pročeljih, v srcu meščanov. Njegov praznik, 3. februar, je za Dubrovnik skoraj bolj pomemben kot novo leto. Pravijo, da je bil izbran z razlogom – simbolično, politično, duhovno. In ko gledaš to mesto s trdnjave, zlahka verjameš, da so legende resnične. Dubrovnik te ne objame z bučnostjo, ampak s šepetom. Včasih zaveje veter z morja in s sabo prinese spomine: na seminarje, na pesem pod figo, na kamen, ki žari od sonca, in na občutek, da si prav tam, kjer moraš biti. Doma…
