Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Jože Osterman
Koalicijska pogodba kot politični akt
Prejšnja vlada pod vodstvom Mira Cerarja je javni sektor zapustila v precej kaotičnem stanju. Ne gre za to, da bi bil ta na robu propada in bi izrazito usihale njegove najbolj vitalne funkcije (nekaj tega je bilo zaznati le na področju zdravstva), a notranje težave posameznih področij so se v letih od sprejetja zloveščega Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) zgolj kopičile; tudi visoka rast BDP-ja v zadnjih letih jih ni v ničemer razrešila. ZUJF je dober primer, kako lahko pavšalna blokada razvojne dinamike spodbije družbeno tkivo do mere, ko prevladujoč način komunikacije postane pesimistično tarnanje in je vsakršna motivacija za spremembe na boljše skorajda nemogoča. Tudi dober dokaz, kako bi način reševanja z evropsko trojko, ki si jo je tako želela SDS, še bistveno bolj zatrl družbo v celoti. Danes k sreči nismo Grčija, a javni sektor za zdaj ostaja pred kupom prijaznih obljub, ki so jih naložili odhajajoči politiki, ko zanje niso pomenile nikakršne obveznosti več.
Že hiter pregled koalicijske pogodbe priča, da je tudi nova koalicija postala nekakšen ujetnik precepa med zahtevami in dejanskimi materialnimi možnostmi. Večina obljub je namreč zapisanih v koalicijski pogodbi kot dejstvo, ki ga bo nova oblast izpolnila, pri čemer pa izračun potrebnih sredstev pokaže številko, ki je menda za približno dve milijardi sredstev višja od sprejetih proračunskih osnov. To kajpak ni čisto nerazumljivo: v časovni stiski, v kateri je vsekakor nastajala pogodba, je najbolj preprost recept za njeno sprejemljivost prepisovanje poglavitnih zahtev posameznih deležnikov in zapiranje oči pred rezultatom, ki ga tako prepisovanje ustvari. Zavestna samoprevara je vse pogostejši način sklepanja kompromisov po vsej Evropi; tačas lahko z zanimanjem spremljamo, kako se to dogaja v sosednji Italiji. Seveda pa bi zelo podcenjevali politike, če bi menili, da tega ne vedo tudi sami. O tem govori umirjanje žogice, ki so jo v igro poslali nekateri najbogatejši podjetniki z grožnjo, da bodo svoja podjetja selili v prijaznejša davčna okolja (ob eni najnižjih davčnih stopenj na dobiček in ne ravno zanemarljivih državnih spodbudah) z zagotovili vlade, da bodo ukrepi sprejeti ob strinjanju ali vsaj ne-nasprotovanju gospodarstva. Morda ni čisto pošteno, a je vsekakor realistično.
Čeravno je trdnost koalicijske pogodbe s tem precej relativizirana, je vendarle v njej mogoče najti razveseljive splošne usmeritve, ki naj bi bile jedro razvojne politike v naslednjem obdobju. Koalicija daje javnemu izrazito prednost pred zasebnim, trdno je usmerjena v zmanjševanje razlik v družbi in aktivnejše preprečevanje revščine, za razliko od vseh sosed dovolj odločno kaže sprejemljiv odnos do migrantskega problema. Slovenija bi s to koalicijsko pogodbo vsekakor morala ostati otok sredi vse bolj podivjanih nacionalizmov v naši soseščini, še vedno precej socialna država s solidno stopnjo empatije do vsega, kar se dogaja v našem delu Evrope in sveta nasploh. V teh časih je to vsekakor nekaj izjemnega in bi nas lahko – če se bo v teh štirih letih to res dogajalo – navdalo s ponosom, nič manjšim od tistega iz osamosvojitvenih dni.
Ples vodi SD
Kulturni resor bo v naslednjih dneh vodila Stranka socialnih demokratov. To je njen tretji mandat na tem področju: po ministrih Sergeju Pelhanu in Andreji Rihter je zdaj v sedlu povsem novo ime Dejan Prešiček. Vodenje kulturnega resorja s strani socialdemokratov kulturna javnost nima v slabem spominu: pod Pelhanom je delež kulture v celotnem državnem proračunu dosegel najvišji odstotek sploh (2,50% oz. 0,92%!!! BDP v letu 1995), Rihterjeva pa ga je v letih med 2000 in 2003 ustalila na solidnem povprečju okrog 2,13 %; kasneje je odstotek le še padal (z izjemo mandata Majde Širca, ki je ta delež v letih med 2008 in 2011 pognala celo do 2,20% državnega proračuna), vse do katastrofalnih 1,67 % v letu 2014, nato pa je šlo v zadnjih treh letih le zelo rahlo navzgor, do približno 1,88% leta 2017. Če se spomnimo še, da je bil do leta 2011 delež državnega proračuna v celotnem BDP za kaka dva odstotka večji kot danes, lahko ugotovimo, da so bili v materialnem pogledu za kulturo pod obema socialdemokratskima ministroma to časi, ki jih ne bo lahko obuditi.
Kaj si lahko obetamo?
Če se vrnemo h koalicijski pogodbi, se zdi, da kulturi kljub zgoraj omenjenim splošnim obetom ne bo lahko. Druga področja, še zlasti zdravstvo, so se naši javni zavesti vsilila kot bistveno bolj problematična in zato potrebna takojšnje pomoči. Za zdaj vse kaže, da bo koalicija voljno sledila pravilu najglasnejših: za absolutno prioriteto je proglasila zdravstvo, takoj je zgrabila za vabo svojih drugih javnih služb, kakršna sta vojska in policija, skrbno prisluškuje glasovom šolstva, razmeroma uspešno se zdi tudi lobiranje znanosti. V razmerju do teh področij se zdi glas kulture, čeravno je bil spomladi letos deležen precejšnje pozornosti, šibak in zanemarljiv, saj so ukrepi za izboljšanje stanja, ki jih predvideva pogodba, precej splošni ali pa načrtovani za daljše časovno obdobje. Če je v uvodnem delu kultura, kljub temu, da je redakcijsko nekoliko ločena od zdravstva, šolstva in znanosti kot očitno najpomembnejših razvojnih generatorjih, zapisana kot nepogrešljiva sestavina družbe (»Kulturo in umetnost je treba ponovno postaviti v središče javnega interesa. Izboljšati je treba organizacijsko shemo, ki omogoča nastajanje kulturnih dobrin, ter zaustaviti upadanje javnih sredstev za kulturo«), v poglavju, ki opredeljuje potrebne ukrepe, taka vloga precej zvodeni. Že vsebinska izhodišča so precej bolj nerodno zapisana kot v uvodu (citiram: Kultura je izrazito heterogen sistem, ki združuje vrsto različnih področij (knjiga, kulturna dediščina, film, glasba, ples, uprizoritvena in likovne umetnosti, jezik, intermedijsko področje, kulturno-umetnostna vzgoja itd.). Kljub dejstvu, da je treba k vsakemu od njih pristopati posamično, je na področje kulture treba misliti kot na celosten, med seboj povezan sistem. Kultura po številnih raziskavah dejansko predstavlja enega ključnih temeljev za razvoj odprte družbe in gospodarskih izzivov ter je tudi z zagotavljanjem avtonomije umetniškega ustvarjanja eden od fokusov družbe prihodnosti. Vzbuja se celo vtis, kot da je njena heterogenost problem, ki ga je treba še posebej razmisliti, pa gre zgolj za stari problem distinkcije med pojmoma umetnost in kultura nasploh.
Navedbi preambule sledi zagotovilo, da se bodo sredstva za kulturo v štirih letih povečala na 0,5 % BDP, kar vendarle vzbuja mešane občutke. Leto 2009, ki velja za najboljše za kulturo v tem stoletju, je premoglo dobre 0,58 % BDP (delež 2017 znaša okrog 0,38 % BDP) ob precej manj številnih »proizvodnih enotah«, kar verjetno pomeni, da bo večina največjih problemov ostala nerešenih. Še posebej nas skepsa oblije ob podatku iz koalicijske pogodbe, umeščenem tik pred poglavje o kulturi (Zagotavljanje stabilnega in razvojno usmerjenega financiranja športa, primerljivega z drugimi državami, in sicer z namenom ohranjanja ter povečevanja konkurenčnosti vrhunskega športa), ki predvideva povečanje sredstev za športno infrastrukturo in šport kar na 1% BDP!!! Ob pogosto radodarnem sponzoriranju športa s strani podjetij bo očitno šport postal kraljevsko področje realizacije nacionalne identitete; malce vse skupaj spominja na rajnko Demokratično republiko Nemčijo, ki je navsezadnje tudi šport ni rešil pred bridkim koncem.
Kaj pa ljubiteljska kultura?
Neposredno ljubiteljska kultura v pogodbi ni omenjena, kar glede na uporabljeno metodologijo ni presenetljivo. Vendar pa kot del nevladnega področja lahko pozorno spremljamo naslednje opredelitve (citiram):
»Ureditev položaja nevladnega sektorja v kulturi in samozaposlenih v kulturi
Ukrepi:
- Sprejeli bomo področno strategijo razvoja nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi. Iz nje bodo sledili vsi ostali ukrepi v zakonskih predpisih in razpisnih mehanizmih.
- Zapisali bomo usklajeno definicijo poklicnih NVO v krovno zakonodajo. Zagotovili bomo samostojno proračunsko postavko za področje nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi v proračunu Ministrstva RS za kulturo in podvojitev sredstev do leta 2020. Zagotovili bomo prenovo razpisnih mehanizmov, upoštevajoč različne tipe profesionalnih nevladnih organizacij, in debirokratizirali razpisne postopke.«
Očitno sicer je, da duh tega odstavka precej razločno favorizira t.i. profesionalne NVO in precej nadrobno navaja nekatere ukrepe, ki bodo vsaj za silo rešili njihove težave; v pogodbi se tako najizraziteje potrjuje dobro delo njihove Asociacije. Meni to ugaja, saj se je vladni sektor zaradi varčevanja zadnjih let hermetično zaprl vase in ne po svoji krivdi ogrozil medgeneracijska razmerja na kulturnem področju in kulturni razvoj nasploh. Hkrati pa seveda menim, da obljuba o zvišanju sredstev in izboljšanju delovnih pogojev mora zadevati ves nevladni sektor, ob potrebi po razločni definiciji profesionalnih NVO pa tudi jasnejšo določitev našega področja, torej verjetno celo sprejem ustreznega zakona, ki v naših in ministrskih predalih sameva že od leta 2009. Za dodaten argument in motivacijo pa še citat iz volilnega programa SD, imenovanem Samozavestna Slovenija, kjer v poglavju Nov kulturni zagon med drugim piše: »Tudi večje opiranje na množično udejstvovanje ljudi v ljubiteljski kulturi je prednost, ki je lahko pri teh nalogah v veliko pomoč. Krepitev lokalne kulturne politike je pri vsem tem seveda nujni pogoj.« Da ne pozabimo: SD v novi vladi odgovarja za kulturno področje. Hic Rhodus, hic salta!
