KULTURNI UGRIZ II: IGRIŠČE

Piše: Aleš Jelenko

»V športu so stvari bolj jasno zastavljene. Če pretečeš 100 m v toliko in toliko sekundah, si dovolj dober za napredovanje, v nasprotnem primeru pač o(b)staneš na ravni nekega lokalnega udejstvovanja/…/ V umetnosti imamo nekoliko več težav. Ni neke jasne razmejitve med ljubiteljskim in profesionalnim ustvarjanjem.«

I.

Danes na balkonu ne pijem kave. Sedim na belem plastičnem stolu pred belo plastično mizo brez bele skodelice. To se ne zgodi pogosto. Zgodi se zgolj takrat, ko mi nagaja zgaga, ko mi je malce slabo in me grozno napihuje. Ne maram teh neprijetnih trenutkov, še več, motijo in dekoncentrirajo me, a na žalost nimam čarobne paličice, ki bi odgnala stran vse tegobe tega sveta.

Tokrat je pred mano stekleni kozarec s toplim čajem. Kamilice. Pravijo, da pomagajo pri želodčnih in prebavnih tegobah. Ne vem, če to povsem drži, a jaz jim vseeno verjamem. In zato se nacejam s prozorno-rumeno tekočino, ki niti približno ne diši tako kot šalčka močne turške kave.

Z mojega balkona se zelo dobro vidi asfaltirano igrišče za mali nogomet. Bele črte na njem so sveže pobarvane, zato se med opoldanskim sprehodom sončnih žarkov močno bleščijo. Dva gola z belo-modrimi črtami delujeta nekoliko resno, morda celo osamljeno, kot da bi se zavedala trenutne koronavirusne situacije, ko se njuni mreži zatreseta precej bolj poredko …

Pred leti – no, dejansko je od tega že več kot desetletje, vendar se to sliši tako daleč nazaj, da tega raje ne izgovorim na glas – sem tudi sam igral mali nogomet v medobčinski ligi. Novoustanovljena ekipa, ki smo jo sestavljali mulci iz okolice, se je imenovala FC Konjice. FC kot futsal club, torej klub malega nogometa. Vem, rahlo pretenciozno, a kdo ni pri osemnajstih vsaj tu in tam zaplaval med oblake?

Torej – Medobčinska liga malega nogometa Slovenske Konjice (ali skrajšano MLMN-SK). Govorim seveda o rekreativni ligi, o rekreativnem športnem udejstvovanju, ki ima pravzaprav malo skupnega s profesionalnim športom. Vendar se mi zdi, da smo se tega zavedali, vsaj jaz sem se.

Šlo je za neke vrste sprijaznjenost z golim dejstvom, da nikoli ne bomo dovolj dobri, da bi se na profesionalnem nivoju kosali z najboljšimi. In ko takšno dejstvo dobro prežvečiš, ga lažje pogoltneš in se z mislijo na profi kariero ne ukvarjaš več.

In – roko na srce – tako je tudi prav. Priznajmo si. Na hobi sceni tako pač je: ni plačila, ni kvalitetnih treningov, ni niti pravega cilja. Je predvsem zabava, ja, zabava in druženje (in seveda športanje).

Težava nastane, ko se začnejo v hobi sceno mešati profiči (in obratno). Hja, to pa kar kliče po težavah …

II.

Pogled z balkona na igrišče

»Poezija je trdo zglavje

boja za enakost in še trša blazina

za amortiziranje dnevnih raztežajev.

Poezija je antiletargični serum,

pospešena hitrost, mogočna sila, ki v hipu zdrobi

skrbno načrtovano maketo znanih predstav.

Poezija ni za lenuhe, negotove pri

vsakem koraku, ki naj bi vodil v ‘vitam activam’.

Poezija je živeti z gotovostjo spoznanj v

negotovem svetu naključnih doktrin.«

(Taja Kramberger, O negotovosti III)

To prelivanje je očitno prav v umetnosti. Vsak, ki s čopičem drsi po platnu, bi že bil slikar, vsak, ki stisne sprožilec na zrcalno-refleksnem fotoaparatu, misli da je fotograf, vsak, ki na zmečkan papir napiše pesem o izgubljeni ljubezni, je pesnik, in vsak, ki naredi načrt za novo hišo, je že takoj arhitekt.

Hja, dragi moji, tako enostavno pa vse to vendarle ni.

Pri pisanju je na primer potreben občutek za pravo besedo na pravem mestu (na nek način govorimo o stilistiki). In to smo sposobni početi (šele) takrat, ko zmoremo z neke distance pogledati na svoj tekst in ko vsaj približno vemo, kaj je literarna teorija, kaj literarna zgodovina in, jasno, ko veliko beremo.

V knjigi Novi odzivi to lepo zapiše tudi pesnik Andrej Brvar, ko pravi, da je »zelo pomembno, da ustvarjalec čim bolj zgodaj vzpostavi kritičen odnos do lastnega dela.« Namreč, ko avtor doseže to zrelostno stopnjo, je sposoben boljšega pisanja, saj lahko sam opazi tako svoje pomanjkljivosti kot tudi svoje prednosti. S tem pa izboljša svojo pisateljsko veščino.

Pogosto sicer slišimo neke puhlice, da umetnosti (in s tem tudi literature) ni mogoče ocenjevati, ker je preveč subjektivna, ker je pomembno le to, kar je komu všeč … Resnica pa ni tako zelo črno-bela. Spomnimo se besed literarnega teoretika, urednika in pesnika dr. Zorana Pevca, ki je v pogovoru za portal pesem.si pred časom zapisal: »Umetnost, in s tem tudi književnost, ni stvar okusa, temveč presoje«, češ da je z literarno teoretičnim aparatom vendarle mogoče presojati o kakovosti, pri določanju odličnosti pa »pomaga le časovna distanca«. Pri poeziji sta, denimo, po njegovem mnenju pomembni zvočnost in besedni red, pri percepciji pa poisesis, to je produktivna plat, aiesthesis, tj. receptivna plat in katharsis – komunikativna plat posamezne pesmi.

Jasno je, da večji del bralcev v poeziji vidi zgolj neki poligon za spomine, zgolj neko (po)doživljanje realnosti, vendar pa poezije nimamo zato, da bi nam ponujala s sentimentalnostjo nabite spomine, pač pa nam ponuja vse kaj drugega; ko govorimo o poeziji v pravem pomenu besede, govorimo o estetskem presežku, ki razpolaga z izjemnim besediščem in izjemnimi podobami.

Že Stéphane Mallarmé je vedel, da (dobra) »poezija ne nastane iz idej in čustev, pač pa iz besed.« In to še vedno velja. Zato pa v kvalitetni pesniški produkciji ne boste našli verza tipa: »Ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti moja rožica, kraljica mojega si srca mladega […]«, kaj takega boste lahko slišali (le) v kakšni (narodno)zabavni glasbi, ki s poezijo – kot tudi z umetnostjo – nima ničesar skupnega.

Da pa bi vse to zmogli, je seveda zelo pomembno tudi poznavanje sodobne literarne scene, njenih avtorjev ipd., saj nam pravzaprav ravno oni omogočajo vstop v literarno prostranstvo.

III.

Kozarec bo vsak čas prazen, le nekaj požirkov čaja je še v njem. Upam, da bo kmalu izginila tudi slabost.

Ko tako razmišljam o razliki med hobi sceno in profiči, ugotavljam, da so v športu stvari bolj jasno zastavljene. Na primer: če pretečeš 100 m v toliko in toliko sekundah, si dovolj dober za napredovanje, v nasprotnem primeru pač o(b)staneš na ravni nekega lokalnega udejstvovanja. Ali: če zabiješ trideset golov in dodaš še dvajset asistenc, kaj hitro pristaneš v kakšnem večjem nogometnem klubu.

V umetnosti imamo nekoliko več težav. Ni neke jasne razmejitve med ljubiteljskim in profesionalnim ustvarjanjem. Pravzaprav ti stvari postanejo (dovolj) jasne šele, ko si dovolj dolgo vpet v neko kulturno-umetniško okolje.

Težko rečem, zakaj je temu tako, a jasno je, da ljudje izgubljajo stik s sodobnim leposlovjem. Pri nas se pesniških zbirk tiska recimo nekje med 100 in 200 izvodov, od tega jih kar nekaj obleži v skladiščih. Z esejistiko je pravzaprav podobno. Ljudje se raje »vržejo« v krimiče, ljubiče in kar je še tega, da jim ob branju ni treba (preveč) razmišljati.

Da ne govorim o slikarstvu! Tam je na nek način še huje … Kar vsi po vrsti so samooklicani umetniki. Vsi bi imeli razstave, kaj razstave, lastne prostore za slikanje in propagiranje svojih »umetnin« …

Je torej za vse skupaj kriv izobraževalni sistem? Morda vzgoja? Da literaturo tako zelo povezujemo z oddihom, s počitkom … Je naše premajhno zanimanje za umetnost krivo, da tekste Modrijanov vržemo v isti koš s poezijo Czesława Miłosza?

Ne vem, vem pa, da je kulturna sfera potrebna neke korenite prenove, prenove, ki bi bila dolgoročno vzdržna, prenove, ki bi jasno razmejila hobiče in profiče, da bi vsi vedeli, kdo dela in misli literaturo in kdo si v zvezek zapisuje dnevniško-spominske fraze.

Tako, kamilic ni več, meni pa želodec še vedno nagaja.

In zdaj?

Nič, preostane vam le, da preberete še Kulturni ugriz št. 1 …