POSTAJA – KAMEN – GLAS – GIBALNO VOKALNA PREDSTAVA IZ BLIŽNJEGA PODZEMNEGA SVETA

15. oktober 2025
Piše: Miša Gams

Mlada generacija slovenskih umetnikov (gledališčnikov?, performerjev?) s svojo energijo in fantazijo velikokrat preseneti. Podobno, kot naša sodelavka Miša Gams, ki ima pretanjen občutek za nevsakdanja kulturna dogajanja, ki se dogajajo čisto v naši bližini, pa jih v svojem vsakdanjem udobju skorajda ne zaznamo. Razgibano recenzijo predstave, ki se dogaja v podzemni jami Ljubljani čisto bližnjega Grosuplja, ki jo avtorica občuteno nadgrajuje z reminiscencami in čustvi, ki jih vzbuja sestop v svet, ki je nekdaj predstavljalo primarno zavetje za bitje, ki se je kasneje razvilo v homo sapiensa, je pač treba prebrati in se zamisliti. In si na koledar narediti zaznamek za november, ko se bo dogodek v Županovi jami spet odvrtel. Kajti netopirji  gredo kmalu spat, zima se začenja…

***

Prva postaja

Jamo Ledenica, ki se nahaja blizu vasi Cerovo pri Grosupljem, je kot “lepotico dolenjskega kraškega sveta” opisal že Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, saj je predstavljala zavetje domačinom pred turškimi vpadi, leta 1926 pa je tedanji župan Josip Perme odkril njen vhod, ki so ga jamarji Društva za raziskovanje jam iz Ljubljane temeljito raziskali ter odkrili sistem dvoran in rovov, ki jih prepredajo mogočni kapniki. Dve leti, preden bomo 26. maja 2026 praznovali stoletnico odkritja tega čudovitega jamskega kompleksa, so si jo mladi performerji (Neža Pele: o njeni plesno-vokalni predstavi Valovanje smo že poročali: https://www.revijaprimus.si/2023/11/16/valovati-ali-pulsirati-s-celim-bitjem-sam-ali-kot-del-kolektiva/, Jaka Škapin, Sara Janašković, Lara Matea Ivančič) izposodili kot prizorišče za predstavo, ki bi sicer morala potekati v Plesnem teatru Ljubljana, a so jih okoliščine pripeljale do tega, da so na začetku 2024 iskali in tudi našli alternativni oder v podzemnem svetu Dolenjske, zlasti po zaslugi vokalnega improvizatorja Jake Škapina, ki je že prej preučeval akustične posebnosti različnih naravnih ambientov. Predstava Postaja kamen glas, ki že drugo jesen navdihuje obiskovalce, je doživela premiero lanskega novembra, njena posebnost pa je tudi v tem, da se prilagaja življenju netopirjev, zato se vsako leto zaključi tik pred njihovim prezimovanjem. Letos smo si jo lahko ogledali 11. in 12. oktobra, v novembru pa bo na sporedu še 15. in 16. novembra ob 16h.

Ob vstopu v jamu začutimo prijeten hlad, ko se skupaj z vodičko in vsestransko performerko Anomario Bagarić (njen hrbtni buto smo že omenili v prispevku: https://www.revijaprimus.si/2025/05/25/hrbtni-buto-v-tunelu-lutkovnega-gledalisca/) po stopnicah pomikamo v notranjost jame, dokler ne prispemo do prve dvorane, v osrčju katere zaznamo konglomerat prepletenih ženskih teles, ki obkrožajo skalo. Zdi se kot da potrebujejo vzpodbudo četrtega – vokalnega – elementa, ki se jim z visokim, skorajda vilinskim glasom, približa počasi in nevsiljivo, da se z valujočimi gibi vsi skupaj usmerijo proti občinstvu in nam vsakemu posebej dostavijo naglavne svetilke, s katerimi si osvetljujemo nadaljno hojo po jami. V nadaljevanju se namreč spuščamo po stopnicah in občudujemo kapnike, ki se bohotijo z obeh strani, včasih je potrebno skloniti glavo, spet drugič malo poprijeti za vrv oz. žico, ki se nahaja ob poti, čeprav je pot presenetljivo nedrsljiva, trdna in kompaktna. Kmalu prispemo do druge postaje, kjer v daljavi opazimo naglavne luči štirih performerjev, ki se vzpenjajo nad nami in ki v nadvse akustičnem prostoru zavibrirajo na čisto posebni frekvenci. Zdi se, kot bi glas izven hrupa civilizacije dobil nov, izčiščen pomen pa tudi daljši in bolj fokusiran domet. Stapljanje glasov spominja na zvok kapljanja kapnikov, ki postaja čedalje bolj snoven in oprijemljiv, na trenutke se zdi, kot bi kapniki oživeli in vzpostavili orkester različnih, prepletajočih se glasov, ki se pogovarjajo skozi različne frekvence in barvne odtenke.

Tretja postaja

Če so se v prvi dvorani nastopajoči ukvarjali z vznikom giba, ki ga je vsak izmed performerjev in performerk moral iznajti na svoj način, se v drugi dvorani oz. na drugi postaji ta gibalni vznik spremeni v gibanje glasilk, ki – podobno kot netopirji – z zvočnim odmevom ugotavljajo svojo lego v jami pa tudi vse pozicije obiskovalcev, ki so “posejani” po prostoru. Kmalu nas performerji popeljejo na tretjo postajo, kjer se manjši “oder” nahaja pod stopnicami. Na njem imamo priliko spoznati štiri telesa, oblečena v rdeče-peščeno kombinacijo (ki nas obenem spomnijo na štiri osnovne arhetipe – voda, zrak, ogenj, zemlja), ki zavzamejo posamezne “zamrznjene” gibalne in zvočne slike, ki jih v seriji variacij nadgrajujejo skozi igro asociacij oz. besedne nadgradnje, da se zdi, kot da bi posamezne pomene najprej zreducirali na zvoke in črke, da bi jih kasneje lahko poljubno povezovali v besede in stavčne člene, s katerimi so postopoma pridodali svoje kamenčke k mozaiku. Kamenčke pa so obiskovalcem dobesedno podajali tudi gibalci sami, s to gesto pa tudi nakazali, da bo četrta postaja na poti precej interaktivnega in improvizoričnega značaja. V mislih se mi je že prikazal prizor, kako mečem v podzemno jezero kamne in prisluškujem njihovemu odmevu …

Po nekaj prehojenih metrih smo prispeli do četrte postaje, ki je predstavljala največjo dvorano, znotraj katere smo lahko s svetilkami razločili posamezne veličastne stalagmite in stalaktite – znotraj nje sicer ni bilo nobenega jezera (kasneje sem izvedela, da se v jami nahaja še ena dvorana s stoječo vodo, ki pa zaenkrat ni namenjena obiskovalcem), je pa bila zvočno in energijsko izjemno “ojačana” in primerna za skupinsko točko s kamenčki. Postopoma smo po vzoru performerjev ugašali čelne svetilke in jih tlačili v žepe, nato pa spontano poprijeli za dva kamna in z njima udarjali drug ob drugega. Izkušnja je še najbolj spominjala na neandertalski vzgib prižiganja ognja ali pa klesanja kamna kot tudi na iskanje skupnega ritma ob premagovanju tišine in goste teme. Nekaj, kar je na začetku zvenelo kot iskanje lastnega zvočnega izraza in ritma, se je že čez nekaj trenutkov prelevilo v skupinski uigrani ritem, ki je spominjal na kovinski zvok rudarskega izkopavanja, ki so se mu čez čas pridružili tudi neartikulirani glasovi, za katere se zdi, da so prišli iz najglobjih plasti duše, ki v sebi skrivajo pristno žalost, osamljenost pa tudi željo po pripadnosti, ritualu in katarzi. Tako kot se je spontano ta kolektivni zvočno-gibalni akt začel, tako je tudi spontano ugasnil in luči so se ena za drugo spet prižgale in nas vodile nazaj v civilizacijo. Preden smo odšli iz jame na plano pa smo na poti še opazovali koreografijo performerjev, ki so ves čas hodili pred nami, za nami ali med nami, dokler jih nenadoma nismo ponovno zagledali v prvi dvorani, strmeče vsak v svoj kot – ena je bila naslonjena k steni z netopirji, drugi je stoje strmel v enega izmed virov svetlobe, tretja je čepela sklonjena za ogromnim kapnikom, četrta je zrla proti izhodu. Na prvi hip so delovali kot ujetniki v Platonovi votlini, ki se vsak za sebe spopadajo z vprašanji in izzivi, s poudarkom na tem, da celo tisti, ki steguje svoj obraz neposredno proti svetlobi, ne deluje kaj bolj “razsvetljen” ali osvobojen od ostalih, ki ostajajo v območju teme.

Predstava Postaja kamen glas je čudovita študija prepleta giba in glasu v omejenem prostoru, ki performerjem omogoča osvetliti vprašanja kot so: ali sta materialna snov (kamen) in energija stvar določene spremembe v vibriranju oz. frekvenci? Kdaj vznikne gib iz glasu in glas iz giba? Na kakšne načine se dopolnjujeta tema in svetloba, zvok in tišina, gib in postanek? Poleg štirih ustvarjalcev, ki predstavljajo štiri prvinske arhetipe, ki jih nadgrajuje peti (eter) v podobi vodičke Bagarićeve, velja pohvaliti dramaturginjo Andrejo Kopač, ki je vnesla filozofsko-antropološki vidik raziskovanja podzemlja kot (kolektivnega) nezavednega, za katerega je Freud trdil, da je sestavljeno kot rebus ali (sanjska) govorica, Jung je v njem videl povezavo z mitološkimi, Wilhelm Reich pa s telesnimi vidiki, ki se manifestirajo v bolj ali manj zakrčenih telesnih pozah najrazličnejših bolezni, katerih rešitev predstavlja spontana in osvobojena pulsacija. Slednjo smo lahko uzrli tako v kretnjah kot v živahnih očeh nastopajočih, ki so po prihodu iz jame potrebovali kar nekaj časa, da so se navadili na novo okolje in ljudi, ki so jih prej prav gotovo doživljali v drugačni luči. Občutek, da smo bili del nevsakdanjega, čudežnega obredja pa je ostal še dolgo prisoten tudi v nas, gledalcih, ki smo le s težavo našli prave besede za opis dogodka. Prav gotovo je jamski ambient prispeval k temu, da si bomo predstavo zapomnili do konca življenja in da bomo vedno iskali načine, da ponovimo tisti magičen občutek, ko se kamen dotakne kamna, glas glasu in telo telesa …