Mojca Petaros: ZASLIŠANJE

Priklon zmagovalki! Črtica Zaslišanje je letošnja zmagovalka literarnega natečaja Al’ lepše od Urške bilo ni nobene, ki ga je ob podpori ZKD Slovenije in ljubljanske izpostave JSKD organiziralo Kulturno – gledališko društvo Reciklaža. Z natečajem smo v prestolnici proslavili tudi 50- letnico prvega srečanja literatov- začetnikov, ki se je zgodilo prav v Sv. Trojici (nekdanjem Gradišču), kjer sicer domuje KGD Reciklaža.

Natečaj je sodelujoče vzpodujal, da svoj prispevek oblikujejo kot predelavo slovite Prešernove balade Povodni mož., Vse tri objavljene najboljše kratke zgodbe in pesmi nam torej sporočajo, kakšni so sodobni povodni (e-)možje in Urške

 

 

Prva nagrada: Zaslišanje

 

Na stolu sedi mlad fant. Verjetno komaj dvajsetleten. Črni kodri mu zakrivajo čelo. Velike oči nemirno begajo po prostoru. Ni eden tistih fantov, ki bi že na prvi pogled nase lepili dekliške poglede. Njegove poteze niso grde, so pa nevpadljive. Le ko se nasmehne, je na njem nekaj privlačnega. Morda zaradi poudarjenih jamic na licih, ki njegovemu obrazu dajejo še bolj deški videz. Morda zaradi njegovih kot noč temnih oči, ki ob vsakem nasmehu zažarijo.

Tega pa njegov sogovornik ne more vedeti. Policist, ki sedi na drugi strani mize, fanta danes ne bo mogel pripraviti do tega, da bi se nasmehnil. To mu je takoj jasno. Pa saj tudi inšpektorju ni do smeha. »Prosim, opiši mi, kaj se je dogajalo tisti večer,« resnobno ponovi vprašanje.

Fantove oči se končno ustavijo na inšpektorjevem obrazu in nato povesijo proti mizi.             Globoko zajame sapo, preden začne govoriti. »Saj ne vem, kaj lahko povem, česar niste že izvedeli … Bil je večer kot že toliko drugih. Šli smo h Katji na pijačo, potem pa na fešto.«

»Sta bila Urška in Jannis tudi pri Katji?« Inšpektor ve, kdo je Katja; tik pred tem jo je zaslišal. Bila je veliko bolj hladnokrvna od Matije, primorskega fanta, ki zdaj sedi pred njim. Priznala je, da izginule kolegice skorajda ni poznala.

»Ja. Oziroma – Urška je bila, Jannis ne. Sploh ne vem, če je bil povabljen. Nikoli se ni družil z nami. Njega smo srečali potem v klubu.«

»Ampak Urška ga je vendarle poznala že od prej?«

Ob tem vprašanju fantove oči spet pobegnejo nekam v daljavo. »Ja, no, pravzaprav ne vem. Zdelo se je že tako. Še nikoli je nisem videl, da bi … Da bi se tako zbližala z nekom, ki ga – no, še nikoli je nisem videl, da bi bila takšna s komerkoli. Urška je …

No, saj bi se fantje kar lepili nanjo, če bi se lahko. Ampak ona se ne meni zanje. Ma to so vam gotovo že povedali drugi.«

O Urški je policist res slišal že marsikaj. Da bi bila predmet poželenja, mu sicer ni priznal še nihče. Največ ljudi jo je definiralo kot čudakinjo. Imeli so jo tudi za ošabno, snobovsko, razvajeno, polno rit … Res ni kazalo, da bi si med sošolci na fakulteti, s katerimi je očitno sicer redno žurala, našla mnogo iskrenih prijateljev.

»Pa se ti ne zdi, da je bila mogoče … Osamljena? Da se je počutila malo izolirano?«

Inšpektor ni prepričan, ali je vprašanje zastavil dovolj taktno.

Toda Matija odločno odkima. »Ne. Saj smo jo vedno vabili zraven. In ona je redno prihajala, nikoli ni dajala vtisa, da bi ji bilo nerodno ali karkoli. Pa vedno je vse slikala.

Ampak se je držala zase. Kot da … Ne vem, kot da ima rada socialno življenje, ampak samo tako, da ga opazuje. Ni je zanimalo sodelovati.«

Kot da si domišlja, da je predobra za nas in naše bedne ljubljanske žure, je njeno vedenje opisal nekdo drug. V njihovih besedah je policist prepoznal tudi zavist. Urška je bila lepa, to je vedel tako iz opisov kot s fotografij, ki jih je v prejšnjih urah natančno preučil. Teh ni bilo težko najti: svoj profil na Instagramu je ažurirala vsak dan, če ne celo vsako uro. Njena zadnja pojavitev online je bila prejšnjo noč, na profilih drugih ljudi, ki so jo označili v skrivaj narejene posnetke, na katerih tesno objeta pleše z visokim plavolascem, s katerim se kmalu začne strastno poljubljati.

Tudi Urška je imela plave lase. Dolge, ravne in skrbno prebarvane v pšenično rumeno. Med drsenjem mimo njenih brezštevilnih slik, z brezhibno urejenimi nohti, dragimi ličili, in vedno v dizajnerskih oblačilih, si inšpektor ni mogel kaj, da ne bi pomislil na barbiko. Urška je lepa, se zdaj v mislih ošteje, ko se zaloti, da je o dekletu razmišljal v pretekliku. Čeprav že več kot oseminštirideset ur nihče niti offline ni videl plavolasega para, še ne pomeni, da se je komu od njiju zgodilo kaj hudega.

»Okej. No, nadaljuj. Po druženju pri Katji ste se torej vsi skupaj podali v Podmornico, kajne?« inšpektor poškili v zapiske, saj je za ime kluba prvič slišal danes. »Tako, ja. Šest nas je bilo. Teh mi najbrž ni treba naštevati … « Vprašujoče se zazre v policista, ki mu s kimanjem pritrdi. Z vsemi iz Urškine družbe so že govorili, pa tudi seznam vseh, ki so se prejšnji večer udeležili zabave, so dobili.

»Mislim, da sem bil jaz tisti, ki je še največ govoril z Urško. Med potjo na fešto, hočem reči. Seveda smo šli peš: ni daleč, dvajset minutk od Katjinega stanovanja.«

»Ti je povedala kaj zanimivega? Se ti je zdelo njeno vedenje kakorkoli drugačno kot ponavadi?«

»Ne, čisto nič,« je odločen fant. »Bila je taka kot zmeraj. Torej zelo redkobesedna, v bistvu. Sem bolj jaz govoril.« Če bi na drugi strani mize sedel kdo drug, najbrž sploh ne bi opazil, kako Matija zardi. Ampak narava inšpektorjevega dela veli, da zazna take podrobnosti. »Trudil sem se, da je ne bi izolirali, saj razumete … Zato sem nalašč stopil v korak z njo in začel kramljati. Bila je ravnodušna, kar pa je zanjo običajno, vidite.«

Izurjenemu inšpektorju ne uide grenkoba v fantovem glasu. »Če je že prišlo do kake spremembe, se je to moralo zgoditi pozneje, ko je srečala Jannisa.«

»Kako to misliš?«

Fant za trenutek postane previden. »Kaj pravzaprav veste o Jannisu? Mislim – ste že govorili tudi z njegovimi prijatelji? Pa družina, je obveščena? A ni tu nevarnosti, da bi prišlo do mednarodnega škandala …«

Policist se težko zadrži, da ne zavzdihne na glas. Pobu se niti ne sanja. Dejstvo, da je eden od izginulih nemški državljan, študent na izmenjavi, seveda zelo zaplete vso zadevo. Njegovo matično univerzo so obvestili, da se ni vrnil z večerne zabave, in oni so prevzeli odgovornost komunikacije z družino. Za zdaj še nihče ne zganja panike, seveda pa bo kmalu treba priti stvari do dna, če bi se radi izognili dolgim in mučnim pojasnjevanjem. Na vpletanje nemške policije raje niti ne pomisli.

»Za to ti ni treba skrbeti,« prezre Matijev radovedni pogled. »Ti se samo osredotoči na svojo zgodbo.«

»Okej … No, kot sem že rekel, nimam pojma, kako dobro sta se Urška in Jannis poznala od prej. On je prišel k nam šele v tem semestru in v letniku se nihče ni kaj dosti družil z njim. Mislim, da ima svoje mednarodne prijatelje. Samo pri enem predmetu smo imeli nek skupen projekt in možno, da je bila takrat Urška z njim v ekipi … Ampak nisem prepričan. Skupine so bile po pet, določil jih je profesor, tako da nihče ni bil s svojimi siceršnjimi prijatelji.«

»Aha. Potem je možno, da se je Urška takrat zbližala z Nemcem.« Očitno bo treba še do Ekonomske fakultete, povprašati profesorja o razporedu skupin, govoriti z ostalimi s tistega projekta, ne glede na to, ali so bili na zabavi ali ne.

»Najbrž res, čeprav nikoli nisva razpravljala o tem. Nismo se kaj dosti pogovarjali o tej nalogi, razen ko smo se v klapi na splošno pritoževali nad faksom.«

Inšpektorju se sogovornik skoraj smili. Predstavlja si ga, kako se je celo leto neuspešno trudil, da bi pritegnil sošolkino pozornost, nato pa mu jo lepotec iz Nemčije v enem večeru spelje pred nosom.Pa bi bil to zadosten razlog za zločin? Je mogoče, da izginula študenta zdaj mrtva ležita nekje na dnu Ljubljanice, potem ko ju je v napadu ljubosumnega besa ubogi Matija spravil na oni svet? Že res, da ne kaže ravno krepke postave, Jannisu bi se težko postavil po robu, a silna strast bi …

Dejstvo je, da inšpektor Prešeren nikoli ni želel policijske kariere. Bil je eden tistih otrok, ki so že od nekdaj vedeli, kaj bodo, ko odrastejo: pesnik. V to službo ga je pripeljalo grenko spoznanje, da od pesništva ne bo mogel živeti. Zamišljal si je, da bo kot ljubljanski inšpektor dobival več kot dovolj čustvene snovi za pisanje. Ker pa je zadnje čase vse raje kot poezijo bral detektivske romane, se zdaj težko upre tako neverjetnim zamislim.

»Na zabavi ste bili torej skupaj: vseh šest kompanjonov s Katjinega aperitivčka in Jannis, ki se je pridružil … pozdravit Urško. In to je to, ne? Ampak kluba niste zapustili vsi skupaj?«

»Ne, jaz sem šel med zadnjimi stran, v bistvu takrat, ko so zapirali. Ampak priznam, da moj spomin ni ravno najboljši, nekaj sem popil,« v zadregi reče Matija. »Vem pa, da sta šla Urška in Jannis skupaj ven, in to precej bolj zgodaj. V bistvu najbrž kmalu zatem, ko sta se … srečala.«

»Ja, tako so mi povedali.« Kdorkoli je bil na tisti zabavi, je očitno med zadnjimi pričami,ki so videle izginula študenta. Ali pač – …

»Ampak ne verjamem, da sta šla domov. No, vsaj ne takoj,« nepričakovano nadaljuje Matija. »Erasmus študentje se radi družijo ob Ljubljanici. Pod tistim mostom na južni strani … Ah, kako se že imenuje? Tisti ta nov. En tak lep most je, ki ima spodaj vse polno prostora, kot ena plaža. Luštno. In je dovolj daleč od centra, da nihče ne gre protestirat, če igra glasba tudi do zelo poznih ur. To mi je povedala Urška, ona je že v prvem semestru imela ene prijateljice iz tujine.«

Policist se prime za glavo. Ne more verjeti, da mu nihče od prejšnjih zaslišancev ni omenil te možnosti. Očitno niso vedeli … Mali Romeo se je vendarle izkazal za koristnega. Čeprav … no, ja, zdaj bo pa treba izslediti še vse te mednarodne povezave. Inšpektorju Prešernu obet cele vrste zaslišanj v angleščini niti najmanj ne diši.

***

Čez nekaj dni bo Ljubljanica na malo plažo na jugu mesta, nastlano s praznimi pločevinkami piva in črepinjami steklenic, naplavila nabuhlo truplo nekoč privlačnega dvajsetletnega dekleta. Vsa pričevanja si bodo enotna: na tisti sicer priljubljeni lokaciji že vsaj dva tedna ni bilo nobene mednarodne žurke.

Mladeniča, tujega državljana, ki je izginil sočasno z umrlim dekletom, kljub temeljitemu delu ljubljanske policije nikoli ne bodo našli.

 

Utemeljitev

Prozni sestavek Zaslišanje je zgrajen na dialogu med mladim fantom, za katerega malo kasneje izvemo, da mu je ime Matija, in slovenskim

policistom, za katerega tik pred koncem izvemo, da se piše, nekoliko ironično, Prešeren. Zaslišanje poteka v našem času in ne v

Prešernovem. Ljubljanica je namreč na malo plažo naplavila nabuhlo truplo, ki ga prepoznajo za truplo študentke Urške. Policist je

predtem zaslišal še Matijevo in Urškino znanko Katjo. V zgodbo je vpleten nemški študent Jannis, ki študira v Ljubljani prek programa

Erasmus … Iz doslej povedanega sledi, da si je avtorica omislila več oseb, pravzaprav pet. Ostali prispevki so večinoma ostali pri dveh ali

treh osebah, kot v Prešernovi pesmi. Vsebina je zapisana lapidarno, lahko bi rekli, da je celo kot neke vrste sinopsis za daljšo, skoraj

kriminalno, zgodbo, ki so danes tako v modi … Lokacije dogajanja so policijska postaja, Ljubljanica, Katjino stanovanje, bife Podmornica,

plaža pod mostom Ljubljanice in tudi Nemčija, od koder je doma osumljeni nemški državljan Jannis. S tem nakazujemo, da je zgodba

zastavljena veliko širše kot pri ostalih. Razkriva tudi nekaj karakternih potez. Urškino prevzetnost, ki je splošno znana,

policistovo ignoranco, Matijev nemir … Osumljeni Jannis je skrivnosten kakor dejanje samo … Vsa ta dramatična in skrivnostna

zgodba je torej zastavljena ambiciozno, premišljeno, napeto, s policijskim zaslišanjem in vprašanji, ki ostajajo odprta.
Tone Partljič