RESNIK – KJER POHORJE SREČA SODOBNO UMETNOST

Piše: Tina Konec

Pohorje slovi po naravnih danostih in nudi številne športne aktivnosti, marsikdo pa ne ve, da se med igličastimi gozdovi sredi zreškega Pohorja na Resniku, nedaleč od Rogle, vsako leto odvija tudi nadvse zanimivo umetniško druženje.

»Trditev, da je umetnost tuja in nerazumljiva ‘navadnim’ ljudem, ne more vzdržati.« (Tina Konec, foto: Jaka Bregar)

Resnik je raztegnjena gorska vasica, kjer že od leta 2008 vsak konec junija poteka likovna kolonija Skumavčevi likovni dnevi na Resniku. Skupina slikarjev se takrat zbere na petdnevnem sobivanju v resniškem Domu krajanov, ki predstavlja središče kraja. Povabljeni slikarji so v javnosti večinoma že poznani akademiki, tisti redki, ki niso, pa to postanejo zaradi svojega aktivnega udejstvovanja ali prejetih stanovskih nagrad.

Pogled na Resnik. Foto: Wikipedia

Namen kolonije je ohranjanje dela in lika ljudskega pesnika Jurija Vodovnika, ki je po istih krajih hodil že pred dobrimi stotimi leti in v svoji poeziji beležil opažanja o ljudeh in dogodkih. Njegovo poslanstvo je znova obudil in na likovne umetnike prenesel slikar Marjan Skumavc, ustanovitelj kolonije, po katerem tudi nosi ime.

Ena prvih slik Marjana Skumavca z resniške kolonije, ustvarjena po motivu pesmi Jurija Vodovnika. Foto: arhiv Skumavčevih likovnih dni

Ker sem v teh krajih skoraj domačinka, sem od strani ves čas spremljala tamkajšnje ustvarjalno dogajanje, v zadnjih letih pa sem imela priložnost, da sem se kolonije udeležila tudi sama. Čeprav podoba Pohorja sodi k veduti mojega domačega kraja, sem ga še premalokrat obiskala, kaj šele da bi tam živela in ustvarjala. Nedvomno je veliko ljudi, od smučarjev do pohodnikov in številnih drugih, ki so na Pohorju preživeli več časa od mene, a resniška izkušnja je bila edinstvena; tam je bil stik z avtohtonim kulturnim okoljem in prebivalci pristen, razlog za druženje pa je bil prav tako poseben – umetnost.

Ko smo se udeleženci kolonije po prihodu spoznali, se ozrli po vseh razgledih, ki se od tam odpirajo, in si ogledali naše delovne in bivalne prostore, so nas domačinke posedle za kuhinjsko mizo, polno domačih jedi. Vsi smo bili navdušeni – okusi, ki spominjajo na dobro staro babičino kuhinjo pač nikogar ne pustijo hladnega.

Organizatorji kolonije – Občina Zreče, Kulturno-umetniško društvo Vladko Mohorič Zreče, medijska hiša Novice in Radio Rogla ter resniško turistično društvo in krajevna skupnost – tekom umetniškega druženja poskrbijo za vse: družbo, hrano, umetniški material, izlete v okoliške kraje, medijski odmev, zloženke ob zaključku kolonije, v kateri so sodelujoči predstavljeni z novonastalimi deli … Ker so udeleženci vsake kolonije umetniški kolegi, so zanimivi pogovori in izmenjavanje izkušenj zagotovljeni, prav tako nova prijateljstva in prijetno sproščeno vzdušje. Likovni dnevi se zaključijo s prireditvijo, ki jo zaznamuje pester kulturni program in precejšnje število obiskovalcev tako iz bližnjih kot tudi iz malo bolj oddaljenih krajev.

Kolonijo je več let vodil slikar Tone Seifert, ki se je z veliko vnemo in predanostjo posvečal njeni organizaciji in je ob njeni deseti obletnici izdal celo monografijo Skumavčevi likovni dnevi na Resniku 2008-2017, ki jo je sam tudi uredil in oblikoval. Na začetku letošnjega leta je vse, ki smo kakorkoli povezani z Resnikom, pretresla novica o njegovi smrti.

Na Resniku je zato v začetku februarja njemu v slovo potekala spominska slovesnost. Odzvala sem se prejetemu povabilu in po daljšem času znova obiskala Resnik. Med dogajanjem in obujanjem spominov mi je pogled večkrat ušel na številne slike s kolonij, tudi Tonetove, ki so razstavljene v osrednji sobi Doma krajanov, in spreletelo me je zavedanje o izjemnosti, ki se tam dogaja.

V času različnih dogodkov na Resniku je galerija v Domu krajanov prostor druženja. Foto: arhiv Novic

S Skumavčevimi likovnimi dnevi se je začela v vasici sredi Pohorja graditi umetniška zbirka, ki se vsako leto z vsako kolonijo obogati za nekaj novih del. Zbirka vključuje pretežno slikarska dela z izjemo  nekaterih skulptur. Kapacitete dóma so za tako obsežen nabor slik postale že premajhne. Ker ne morejo sočasno razstaviti vseh, jih občasno menjujejo. Dom krajanov Resnik je postal sedež Skumavčeve galerije, polne umetniških del, navdihnjenih z Jurijem Vodovnikom, pohorskimi vedutami, vegetacijo, v njih pa je mogoče zaslutiti pridih resniškega svežega zraka in sproščenega vzdušja. Umetnostni kritik Milan Pirker je o galeriji nekoč dejal: »Za Resnik in širšo okolico ima razstava v Skumavčevi galeriji večji pomen kot za Ljubljano razstava v Narodni galeriji.«

Ko so Resničani obiskovalcem po koncu spominske prireditve postregli domače dobrote, sem slišala nekoga omeniti, da je bila ideja dogodka podana in izvedena s strani domačinov. Zazdelo se mi je neverjetno lepo in dobrosrčno, da so si prav oni zaželeli, da bi se od človeka, ki je kolonijo vodil več let in s katerim so se v tem času spoprijateljili, poslovili še na Resniku. Ozrla sem se po vseh domačinkah in domačinih, ki so stregli dobrote z njihovih domačij, medtem pa z obiskovalci obujali spomine na Toneta.

Spomnila sem se njihove skrbnosti in naklonjenosti v času kolonije. Pomislila sem na sveže pečene rogljičke, ki nam jih je sredi popoldneva prinesla ena od domačink. Povedala je, da se je v kuhinji nabralo nekaj odvečnih rumenjakov, in odločila se je, da nas razveseli s popoldansko malico. Domačin, ki je naslednji dan v gozdu nabral lisičke, nam jih je v zabojčku z domačimi jajci in svežim peteršiljem z vrta nastavil na kuhinjsko mizo.

Vsak dan so okrog časa kosila in večerje kuhinjo Doma krajanov zasedle resniške gospe in iz sestavin z njihovih kmetij pripravile preslastne jedi. Vsak dan je za obroke skrbela druga gospodinja in vsak dan znova smo bili umetniki navdušeni nad odličnimi okusi, ki so jih ustvarile.

V spominu mi je ostal tudi obisk pohorske grape, kamor nas je peljal mlajši domačin, da bi nam pokazal staro avtentično hišo in žago njegovih starih staršev. Zaupal nam je, da gre za njegov skriti kotiček, kamor se umakne pred svetom, ko potrebuje čas zase.

V Domu krajanov se odvijajo raznovrstni dogodki. Foto: arhiv Novic

Res je, da sta lokalno turistično društvo in krajevna skupnost dva od organizatorjev kolonije, a vprašala sem se, koliko ljudi bi s tolikšno toplino sprejelo in pogostilo umetnike, ki jih vidi prvič v življenju. Poleg tega sem se ob vsakem obisku Resnika prav toliko kot z ostalimi umetniki družila tudi z Resničani, ki so nas tudi med našim delom pogosto prišli obiskat in pogledat, kaj počnemo.

Še pomembneje: domačini na Resniku cenijo tamkajšnje umetniške dejavnosti in se v dogajanje aktivno vključujejo. Marsikdo bi krivično rekel, da nekje sredi Pohorja pač ne morejo razumeti sodobnejših umetniških del. Da zanje slike, ki niso realističen prikaz šopka cvetlic v vazi ali pa stare domačije, ne morejo predstavljati umetnosti. Morda se je domačinom na Resniku prva leta resda zdelo nenavadno, da je skupina umetnikov zasedla Dom krajanov in hodila okrog z barvami in platni, a jasno je, da so to postopoma vzeli za svoje.

Galerija iz enega od zornih kotov. Foto: arhiv Novic

Trditev, da je umetnost tuja in nerazumljiva »navadnim« ljudem, ne more vzdržati. Iz zapisanega je mogoče sklepati, da lahko aktualno umetnost razume in sprejme vsak, ki ji da priložnost in je z njo v stiku. Ker je slovenska družbeno-politična klima žal precej nenaklonjena umetnosti, je Resnik toliko večji fenomen, ki krepko presega svojo lokalnost in majhnost. Tako Resničani kot vsi tisti iz bližnjih krajev, ki podpirajo kolonijo in tamkajšnjo galerijo, jasno dokazujejo, kaj vse je mogoče.

Je mogoče, da še niste prebrali članka o mariborski literarni hiši?