Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Miša Gams
V petek, 20. oktobra, je v ljubljanskem Plesnem teatru doživela premiero predstava Valovanje, ki je takoj naslednji dan imela ponovitev v kamniškem Domu kulture. Predstava predstavlja povzetek in obenem nadgradnjo delavnic, ki so od lanskega septembra potekale na temo raziskovanja giba, zvoka, prostora in zaznave subtilnih medosebnih energij, podprtih s številnimi improvizacijskimi vajami, ki so kot osnovo izpostavile telo s samosvojo govorico, specifičnim spominom in libidinalno pulsacijo. Serijo delavnic in sam koncept predstave sta zasnovali dve intuitivni umetnici, ki se posvečata raziskovanju prepleta zvoka in giba v najrazličnejših kombinacijah – tako v smislu interdisciplinarnega preučevanja notranjih vzgibov, ki prihajajo iz akustičnega in nemirnega telesa kot v smislu zunanjih, družbenih vplivov. Neža Pele in Jelena Soro – prva je plesalka in mojstrica intuitivnega petja, druga vsestranska vokalistka – sta s pričujočo predstavo umestili posamezno telo znotraj kolektiva in nakazali na preplet dejavnikov, ki omogočajo čustveno “praznenje” tako individualnega kot “kolektivnega” telesa in obenem prispevajo k samozdravljenju in katarzi družbe kot celote.
FOTO: Anja Papuga
Čeprav je med dvanajstimi udeleženci delavnice na koncu ostalo le še šest nastopajočih, so (poleg prej omenjene Neže Pele in Jelene Soro) Metka Bahlen Okoli, Gregor Klopčič, Živa Mahkota in Brigita Marko pokazali tako vokalni kot gibalni razpon svojega telesa ter načine sobivanja na odru. Obenem pa so dokazali, da lahko med seboj različni posamezniki znotraj skupine uravnavamo subtilne energije in jih prepletemo v vsemogočen pulsirajoč organizem, v katerem se med drugim zabriše tudi razlika med nastopajočimi in obiskovalci. Ta zabrisanost je bila bolj kot na premieri razvidna v kamniškem Domu kulture, kjer so bili gledalci zaradi majhnega števila povabljeni na oder, kjer so ob zaključku imeli možnost sodelovati v predstavi in občutiti prenos medsebojne energije v vseprežemajočem zvočno-gibalnem valovanju, podprtem s spretnim uravnavanjem svetlobe. Za oblikovanje svetlobe je zadolžena Manca Vukelič, ki je s spretnim uravnavanjem svetlobne jakosti in barvnimi vložki stopnjevala vzdušje, medtem ko je dramaturginja Andreja Kopač poskrbela za usklajenost dramske strukture in njenih posameznih elementov ter na ta način omogočila, da so se v ospredju prebila določena eksistencialna vprašanja.
Na začetku so se nastopajoči vsak v svojem ritmu pomikali po odru – spremljali smo lahko različne karakterje oseb na odru, ki so svoje premikanje pospremili z zvoki in vedno bolj prekrivajočimi in oponašajočimi glasovi ter čedalje hitrejšimi gibi, dokler se na neki točki niso uskladili in “zanihali” – tako po zvočni kot po gibalni plati – na isti frekvenci. Tudi, ko se je v ospredju znašlo telo, ki je zaporedje zvokov in zlogov nadgradilo v svoj pevski izraz, so ostali nastopajoči iskali z njim skupno točko bodisi v telesni pozi bodisi skozi posnemanje zvokov. V nekem trenutku se je oder obarval rdeče, masa prepletenih teles pa se je složno začela pomikati proti občinstvu, pri tem pa krčevito podrhtavala in “valovala” kot bi predstavljala libidinalni mehanizem per se, ki je – tik preden se je znašel pred publiko – razpadel na posamezne organizme, ki so vsak po svoje doživljali praznenje primarnih čustev in orgazem. Pri tem so se nam sproti porajala vprašanja kot so: Ali je smisel individuuma res v tem, da suvereno stoji sam zase in ali ni morda njegova vloga kot del kolektiva veliko bolj smotrna in celo terapevtska? Smo res tako senzorična in sugestibilna bitja, da se meje med mano kot posameznikom in Drugim lahko tako zlahka zabrišejo? Je orgazem v smislu fiziološkega, energetskega in emocionalnega praznenja možen na kolektivnem nivoju ali zgolj na nivoju posameznika? Se lahko organizem v nedogled le polni z informacijami, takšnimi ali drugačnimi dražljaji iz vsakdanjega življenja, adrenalinskimi šoki in ekstremnimi čustvi, ne da bi pri tem doživel drastično praznenje in nekakšno katarzo vsega tega? Mar ni družba, ki ne omogoča tovrstne samorefleksije in zgolj stremi k nenehnemu kopičenju (vtisov, informacij, znanja, stresa itd.) patološka, če v svoji osnovi ne omogoča praznenja in očiščenja tako na individualni kot na kolektivni ravni?
FOTO: Anja Papuga
Če se je predstava v prvi polovici posvečala zaznavanju in usklajevanju različnih zvokov, gibov in ritmov, se je v drugem delu poigravala s poizkusi formiranja neartikuliranih glasov v zloge ter sestavljanju abstraktnega jezika, ki je tu in tam prešel tudi v pevske vložke. V nekem trenutku so se nastopajoči na odru znašli v burni razpravi, medtem ko so gledalci na vse pretege lovili na ušesa njihovo govorico, da bi morebiti ujeli kak znan pomen in si ustvarili predstavo o pogovoru. Na tem mestu je gledalec lahko doživel uvid v to, kako se možgani nenehno trudijo neznane informacije vnesti v že znane predalčke in jih po računalniško interpretirati. Nam artikulirani jezik res ponuja varnost in smisel ali nas ovira, da bi se poglobili v primarna čustva in občutja, ki so bila prisotna še preden smo spregovorili? Če nas je prvi del predstave opozoril na večplastnost zaznave telesne govorice, nas je drugi del opozoril na to, kako omejeni smo lahko, če upoštevamo zgolj racionalni in naučeni vidik jezika in ne prisluhnemo intuiciji svojega telesa in telesa Drugega.
FOTO: Anja Papuga
Predstava Valovanje je tako na domiseln način pokazala na fluidno naravo nezavednega, ki se v nasprotju s prepričanji nekaterih ne skriva nekje v globinah misteriozne “podzavesti”, temveč na površini telesa – in prikazuje na kakšne načine se telo drži skupaj, da ne “razpade”, kako obračunava s svojimi potlačenimi čustvi in obrambnimi mehanizmi ter kakšno vlogo pri osvobajanju emocionalnih tenzij ima kohezivna moč podporne skupine. Obenem pa gre za nadvse lucidni in intuitivni umetniški eksperiment, ki preizkuša razmerje med individualnim in kolektivnim, zavestnim in nezavedim, racionalnim in imaginarnim, artikulirano in telesno govorico ter teži k nenehnemu vzpostavljanju ravnotežja med Jazom in Drugim. Valovanje se vzpostavlja kot rezultat gibanja med vsemi omenjenimi deležniki in kot primarna pulsacija, h kateri stremi celotno vesolje.
Ljubitelji zvočno-gibalnih performansov bodo nad predstavo Valovanje nedvomno navdušeni, čeprav morda ne bodo prejeli vseh odgovorov na vprašanja, ki se jim bodo med ogledom spontano porodila. Kar pa niti ni namen predstave, ki cilja na intuitivno povezanost med nastopajočimi in publiko. Upamo, da bodo Valovanje poleg ljubljanskega in kamniškega občinstva začutili tudi gledalci manjših kulturnih hramov po vsej državi, ki so glede na centralizacijo kulturnih prireditev marsikdaj v depriviligiranem položaju.
